Letnik: 2005 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Mario Batelić

TOLMINSKI PUNT

Cankarjev dom, Ljubljana, 11. 3. 2005

Vajeni smo že, da Zlatko Kaučič z mednarodnimi projekti poskrbi za posebne vrste presenečenja – ne le po izboru svetovno odmevnih imen, ki se mu pridružijo v teh podvigih (v obravnavanem primeru sam Peter Brötzmann!), temveč tudi po kakovosti slišanega, ki je toliko bolj osupljiva, če vemo, da vpleteni glasbeniki ponavadi prvič zaigrajo skupaj na vaji dan pred koncertom. Poleg teh stalnic Kaučičevih snovanj ne smemo pozabiti na pri nas ne tako pogosto (ali samoumevno, kot je navada v tujini) vztrajanje na soočanju jazzovske improvizacije in klasično izobraženih glasbenikov (in v slednjem tudi zborov). Pri Tolminskem puntu je bila »klasična« sestavina prisotna z godalnim triom, ki so ga sestavljale violinistka Rahela Grasselli ter violončelistki Barbara Žorž in Eva Julija Rečnik. Narekovaji pri besedi klasična so še kako potrebni, saj je bila vloga godalk daleč od klasične, kajti morale so dopolnjevati, spremljati in sooblikovati skupno glasbeno sliko, ki je izhajala iz improvizacije.

Godba, ki jo je ustvarjal godalni trio, je namreč v sebi nosila prvine minimalizma, avantgarde in tudi atonalnosti. Ponavljajoče se teme so dajale občutek nemira, nespokoja, nejasnega pričakovanja, to je bila nadvse pravšnja spodbuda za »delo« dveh jazzovskih glasbenikov, navdihnjenega Kaučiča in Brötzmanna, ki se je znova izkazal ne le kot udarni virtuoz, temveč tudi kot izjemno čuteč glasbenik, sposoben pretanjenega poslušanja, prilagajanja in ustreznega odziva (isto seveda drži tudi za Kaučiča). »Brötz« je v razburkano zvočno-ritmično mrežo, ki jo je na godalno podlago razpredel Kaučič s sprva meditativnim, razpotegnjenim, melodičnim igranjem, najprej vstopil previdno, malček tiho, z vijočim se soliranjem, ki se je vse bolj in bolj trdno umeščalo v utripajočo, razprostirajočo se tolkalsko osnovo. S Kaučičem sta nato obdelala imeniten dvogovor, pri katerem sta si suvereno podajala namige in ideje ter razvila brezhibno sozvočje. Brötzmann je sicer pihal silovito, a ne s takšno vulkansko vehemenco, kot je znana z drugih nastopov, kot bi zaslutil, da se pri Kaučiču skladba plete in razpleta bolj subtilno, večplastno. Popolnoma je ujel Kaučičev melodičen način igranja in na trenutke zazvenel skrajno melanholično, nostalgično, naš bobnar pa je tenkočutno zaznaval saksofonistove premike in jih z gibkim, tekočim igranjem poudarjal. Po odličnem nastopu je bilo videti, da si imata Kaučič in Brötzmann še dosti »povedati« in lepo bi bilo, če bi se še kdaj srečala. Do takrat pa počakajmo na izid posnetkov, ki so menda zelo uspeli.

Mario Batelić