Letnik: 2005 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Mario Batelić

JAPONSKI JAZZ NA FESTIVALU JAPONSKE KULTURE

Cankarjev dom, Ljubljana, od 22. 3. do 15. 4. 2005

Japonski jazzovski glasbeniki so na naših odrih prisotni bolj sporadično, zato nas je obilen odmerek jazza (pa tudi tradicionalne in eksperimentalne godbe), ki smo ga bili deležni na Festivalu japonske kulture, več kot le zadovoljil. Izbrani so bili namreč res vrhunski izvajalci, ki so sloves tudi upravičili, saj smo prav na teh koncertih doživeli nekaj najboljših koncertov jazza in improvizirane godbe, kar jih je bilo moč letos spremljati na domačih odrih. Jazz iz dežele vzhajajočega sonca je najprej predstavil Otomo Jošihide s svojim New Jazz Ensemble, pravcato »big bang« zasedbo, ki v prijemih in načinu igranja ter organiziranja zvoka inteligentno spaja tradicionalni (ameriški) jazz, improvizacijo in sodoben zven. Jošihide je z naelektrenim, večkrat rockovskim kitarskim zvokom tudi iz preostale šesterice »izvlekel« oster, prečiščen zven, s številnimi namigi na vrsto zgodovinskih in sodobnih glasbenikov. Že dejstvo, da sta v isti zasedbi tako vibrafon kot »sinusni zvok« (elektronska naprava, ki je pod prsti Sačiko M skupini dajala pridih psihedelične omotice »space is the place«), pove dovolj o navezavah tako na jazzovsko zgodovino kot na sodobna zvočna raziskovanja. V široki paleti zvokov je redko kdaj kakšno glasbilo zares dlje časa dominiralo, glasbeniki so se raje trudili za kompaktno, skupinsko barvo zvoka, in tudi ko so se prepustili domiselnim solističnim vpadom, je ostanek bande ustvarjal brbotavo, vibrirajočo in vzneseno podlago, ki je po silovitosti spominjala na gromozanski big band, sestavljen iz četice glasbenikov, ne le sedmerice izvrstnih instrumentalistov.

Izvrsten vtis – čeprav tako zvočno kot tudi po zasedbi popolnoma različen – je pustil tudi koncert pianistke Satoko Fudžii in trobentača Nacukija Tamure (prvi nastop na trojnem koncertu japonske glasbe). Slišali smo nadvse pretanjeno, eterično, krhko godbo, odigrano odmerjeno, disciplinirano, a obenem z veliko vložene energije in čustev, ki so se z odra kar pretakala med občinstvo. Krasno ujet duo s krasno, zadeto glasbo, sposobno, da nam pričara neverjetne domišljijske svetove. Sugestivnost slišanega se je razvijala počasi, tako kot je rasla glasba – z vsakim novim odigranim tonom, šumom in tudi premolki je bilo na dlani, da igrata glasbenika tako usklajeno, dobesedno (so)čutno, da si večkrat pomislil, da igra en sam človek, da pelje skladbo ena sama misel. Naslednji koncert je nudil posebno poslastico: Mičijo Jagi (pri nas pred leti že slišana z zasedbo Hoahio), sama, z dvema kotoma. Jagijeva tradicionalno japonsko godbo širi z eksperimentalnimi prijemi od minimalizma do dognanj ameriških avantgardistov (John Cage, Harry Partch). Koto pod njenimi prsti zveni zdaj kot mogočen boben, zdaj kot nabrita sonicyouthovska kitara, zdaj spet kot občutljivo starodavno strunsko glasbilo. Da se da iz kota izvleči veliko več, kot veleva tradicionalna šola, je pokazala tudi na koncu večera, ko se je v drugem delu tretjega koncerta pridružila pianistu Masahiku Satohu. Kotoistka je na kratkem skupnem nastopu s pianistom razgrnila še več izraznih možnosti kota, saj se je marsikdaj tako približala klavirskemu zvoku, da ni bilo več jasno, kdo kaj igra. Satoh pa je (čeprav ga je Fudžiijeva napovedala kot boljšega pianista od nje) v svojem solističnem recitalu izzvenel preveč hermetično, z glasbo, ki se je vila okrog vedno istih prijemov, ki spominjajo predvsem na klasično glasbo, in s premalo improvizacije, s premalo »dihanja« med gosto nastlanimi grozdi akordov. Njegov solo nastop je bil definitivno predolg in po presunljivih doživetjih na prvih dveh koncertih rahlo razočaranje, a ga je, kot že omenjeno, v drugem delu koncerta »rešila« Mičijo Jagi, ki je s svojimi intervencijami razbremenila njegov v prvem delu tako otipljivo »resen« pristop do klavirja.

Mario Batelić