THE NOTWIST IN KLEEMAR

Channel Zero, Metelkova mesto, Ljubljana, 5. 4. 2005

Treba je bilo čakati kar nekaj časa, da je naše klubovje obiskala zanimiva bavarska zasedba, ki dobrih petnajst let hodi po sicer nenačrtovani, a precej samosvoji glasbeni poti. The Notwist, kvartet iz Weilheima pri Münchnu, se je iz izhodišča hardkora in pankroka iz konca osemdesetih in začetka devetdesetih let, ko so bili še trio, v nasprotju z nekaterimi pogorelimi sodobniki, ki so obstali na mrtvi točki ustvarjanja, razvijal v duhu s časom. S spogledovanjem z estetiko hrupa, zlito z melanholično spevnostjo, ter z vnašanjem džezovskih in elektronskih elementov so z nadaljnjimi tremi albumi prerasli v zasedbo, ki je prerasla meje lastne domovine in uspeh svojega ustvarjanja žela veliko širše, tudi čez Atlantik.

Večer v Channel Zero so otvorili zelo primerno izbrani predvozači, že dobro znani prekmurski elektronsko melodični in kitarsko udarni kolektiv Kleemar, ki je v slabi uri ogrevanja ponovno navdušil – ne le domačih obiskovalcev, pač pa tudi prišleke izza severne in zahodne meje. Repertoar in nabrit pristop so pestile manjše tehnične težave, a to ni pokvarilo vznesenega razpoloženja, ki so ga ustvarili, ter z zadnjo skladbo Sajkolefanje postavili piko na »i« gibalno emocionalnemu občutku med publiko.

Razgreto občinstvo v polnem klubu je s solističnim uvodom v koncert The Notwist za silo skušal ohladiti pevec in vodilna sila benda, Markus Acher, z verzijo pesmi, ki jo je interpretiral v malone folk maniri, a je napetost s tem le še stopnjeval. Na odru so se mu pridružili drugi glasbeniki, vključno s petim pridruženim članom, zadolženim tudi za efekte, kitaristom Maxom Punktezahlom, ki je pri nas nastopil že z berlinsko zasedbo Contriva, ter začeli udarno izvajati »koncertne različice« pesmi z zadnjih treh albumov. »Koncertne« zaradi sprememb z dodajanjem nekaterih zvočnih elementov, ki za studijske izdelke niso tipični; prepletali so se starejši, udarni pankrokerski komadi s posemplanimi elektroniziranimi ozaljški, in novejši, predvsem z albuma Neon Golden, ki so prevladovali, ponekod prepuščeni ostremu kitarskemu improviziranju, ki ga poznamo iz zgodnjega obdobja.

The Notwist so na odru profesionalno razprostrli ves spekter glasbenih izkušenj, ki so jih vsa leta nabirali in bogatili. Na moje, in najbrž tudi čudenje drugih, so v uigranem in gladkem nastopu umetelno zapluli celo v repetitivne krautrokerske in celo dub izlete, ti pa so venomer zasukali smer: bodisi v zasanjane in melodične trenutke, po katerih je z očarljivim glasom plul Markus Acher, bodisi v kitarsko improvizacijo, elektronsko zankanje – ali pa so kar prešli v naslednjo pesem.

Vključno z dvema podaljškoma so po dobri uri igranja, še vedno s precej skromno in zadržano verbalno komunikacijo s poslušalci, glasbeno pokazali nasprotno: energičnost in zanos ter liričnost in emocionalno nabitost, to pa na odru premorejo le tisti res dobri. Magični torkov večer so sklenili z enim največjih biserov, skladbo Consequence.

HelenaB