VALENTINA FIJAČKO, MARIO ČOPOR

Studio 14, Radio Slovenija, Ljubljana, 19. 4. 2005

Kot gosta v ciklu GM Oder sta v Studiu 14 Radia Slovenija v organizaciji Glasbene mladine Slovenije in Hrvatske glasbene mladeži nastopila mlada, a že priznana hrvaška umetnika, sopranistka Valentina Fijačko, danes članica Osiješke opere, in pianist Mario Čopor, ki deluje kot pianist korepetitor na pevskem oddelku Glasbene akademije v Zagrebu.

Valentina Fijačko je kljub mladosti umetniško izoblikovana pevka. S svojim glasom je zmožna ustvarjati močne kontraste, od dramatičnega podajanja (z morda malo preagresivnim vibratom) do presenetljivo subtilnega pianissima, odlikuje pa se tudi s čisto intonacijo in širokim glasovnim obsegom, le petje v nizki legi mezzosopranskega obsega ji še ne ustreza povsem. Mario Čopor je pevko spremljal z lepim in čistim klavirskim tonom ter muzikalnim podajanjem glasbene vsebine, nastopil je tudi kot solist z Madžarsko rapsodijo št. 2 Franza Liszta in kljub manjšim tehničnim spodrsljajem zapustil vtis bleščečega klavirskega virtuoza.

Na sporedu so bila glasbena dela italijanskih baročnih skladateljev Antonija Vivaldija in Francesca Duranteja, malo znanega predstavnika glasbene romantike Salvatora Marchesija de Castrone, potem velikega mojstra nemške pozne romantike Richarda Straussa in za konec prvega dela koncerta še skladbi hrvaških skladateljev Ivane Lang in Krsta Odaka. V spominu bo nemara najbolj ostala ljubka skladba Murve Ivane Lang, zaradi duhovitosti in prisrčne preprostosti – izvajalca sta skladbo na koncu ponovila.

V drugem delu je sledilo še nekaj znamenitih arij iz oper Gianni Schicchi in La Bohème Giacoma Puccinija ter iz oper Figarova Svatba in Cosi fan tutte Wolfganga Amadeusa Mozarta. Valentina Fijačko in Mario Čopor sta se zavedala, da lahko le odlična interpretacija navduši občinstvo, ki te operne »evergreene« pozna od glave do peta. A te arije pač nekako morajo soditi v koncertni spored vsakega opernega pevca. Izvedbe so bile doživete in prepričljive.

V Studiu 14 Radia Slovenija se nas je zbrala le peščica poslušalcev. Najbolj je bodlo v oči dejstvo, da med njimi ni bilo študentov in učencev petja, kaj šele njihovih pedagogov. Sramota. Če se bo ta »trend« nezanimanja kolegov glasbenikov nadaljeval (in v zadnjem času se), mi je, kot se je nekoč izrazil skladatelj Anton Lajovic, nevesel pogled v našo glasbeno prihodnost ...

Črt Sojar Voglar