Marc Almond

Razočarani romantik

Večina pozna Marca Almonda le po uspešnicah. Ko je z duom Soft Cell že po nekaj singlih postal velika zvezda in pozneje ni uspel nadaljevati komercialno uspešnega niza, so ga mnogi odpisali ali pozabili. Vedeti pa je treba, da je Marc v 25 letih počel marsikaj, kar je utrdilo njegov status celovitega interpreta pesmi z velikim p.

Zelo posplošeno bi lahko zapisal, da je Marc Almond vozil svojo kariero po dveh tirih. Sam bo sicer trdil, da se vsakega projekta loti enako zavzeto, kar zagotovo drži, a obenem je vnaprej jasno, da nekateri zaradi svoje narave ne morejo postati širše odmevni. Verjetno so za tak razcep »krivi« zgodnji zgledi, predvsem David Bowie, ki se je tako rad preoblačil in obenem menjal glasbene usmeritve. In prav na strani B prvega singla Davida Bowieja, ki si ga je kupil mladi Marc, je bila priredba pesmi Amsterdam belgijskega pevca šansonov Jacquesa Brela. Od tod do Scotta Walkerja je le še korak.

Preden se je Almond zares poskusil v glasbi, je minilo še kar nekaj let. Vmes se je v popularni glasbi zgodilo marsikaj; konec sedemdesetih let sta bila zagotovo najpomembnejša pojava disko in punk rock. Na videz izključujoči zvrsti sta se v delu angleških ustvarjalcev vseeno znašli v simbiozi, in ker je Dave Ball s sintetizatorji in napravami za ritem že delal glasbo za gledališke predstave in ker je bil Marc Almond didžej v diskoteki v Leedsu, je bilo najbolj logično, da sta skupno avtorsko glasbo začela ustvarjati pod vplivom ameriškega diska. Obenem sta zavzela punkrockovsko držo, pravzaprav sta bila dovolj provokativna in drzna, da ju je opazil Stevo, kontroverzni lastnik založbe Some Bizzare, in podpisal snemalno pogodbo.

Uspeh je prišel nemudoma in nepričakovano. Soft Cell sta že z drugim singlom, Tainted Love, naskočila vrh lestvice najbolje prodajanih plošč v Angliji. Stara pesem Eda Cobba je bila že v šestdesetih letih manjši soulovski hit Glorie Jones, Soft Cell sta jo le posodobila in postavila v svoj kontekst. Ta je bil, na primer, za Američane, le prehud zalogaj: odkrite spolne deviacije ali kar glasbeni sprehod skozi rdečo četrt katerega od velemest so bili za puritansko Ameriko preveč. Angleži so vsaj zaznali ironični prizvok, poleg tega sta bila Soft Cell tudi izvrstna zabavljača, in njuni naslednji singli so se kar uvrščali na lestvice popularnih, čemur je sledil album prvenec Non-Stop Erotic Cabaret (1982).

Kot se rado zgodi z izvajalci, ki uspejo čez noč, je tudi med Davidom Ballom in Marcom Almondom kmalu zaškripalo. Komercialni uspeh je sicer prinesel finančno neodvisnost, a obenem ju je notranje načel. To preprosto ni bilo to. Zavedala sta se, da sta pravzaprav postala parodija samega sebe. Končno sta se želela le dobro zabavati in obenem podrezati v sam zvezdniški sistem, a ta ju je že začel vsrkavati vase. Posledica teh dilem je bil album The Art Of Falling Apart (1983), glasbeno zagotovo popolnejši izdelek od prvenca, a z naslovom je že kazal na notranja razhajanja in obenem ni uspel ponuditi nobene odmevnejše uspešnice. Ko sta šla Almond in Ball v resnici že narazen, je izšla še plošča This Last Day In Sodom (1984).

Po hitrem vzponu in padcu se le redki še poberejo. Očitno je moral Marc najprej do dna. »Pobiral« se je v newyorškem podzemlju, srkal tamkajšnje klubsko dogajanje, ki mu do danes ostaja vir navdiha in kamor se rad vrača. Konec koncev je leta 2001 objavil zbirko kratkih zgodb The End Of New York, ki so navdihnjene prav s tamkajšnjim podzemnim življenjem.

Z New Yorkom ga veže še vsaj ena divja dogodivščina, ki jo je ušpičila kdo drug kot Lydia Lunch. Za noč čarovnic leta 1983 je okoli sebe zbrala malo »alternativno« supergrupo in vse poslala na krajšo turnejo. Pod imenom The Immaculate Consumptive so le trikrat nastopili skupaj Lydia Lunch, Clint Ruin (še en psevdonim Jima Thirlwella), Nick Cave in Marc Almond. Štiri tako močne in samosvoje osebnosti na daljši rok niso vzdržale skupaj. Že na drugem nastopu je Thirlwell polomil koncertni klavir, saj je nanj igral tako, da je hodil po tipkah, s tem pa močno ujezil Cava, saj se je to zgodilo med izvedbo njegove poeme Box For Black Paul. Obenem je šel vsem skupaj na živce prav Cave, saj jim je »odnesel« pozornost z »neprimerno« priredbo Presleyjeve In The Ghetto. In na koncu se je še izkazalo, da je Lydia precej visok honorar »pozabila« pravično razdeliti.

Ker je Almond ostal še kar vezan na založbo Some Bizzare, je večkrat sodeloval z drugimi obskurneži iz istega okolja. Le po zaslugi nenavadnih, a učinkovitih metod pregovarjanja lastnika Steva – argumente je običajno podkrepil z nožem v roki – je kar nekaj plošč, izvorno izdanih pri Some Bizzare, kasneje izšlo pri velikih založbah. Dober izgovor so bili prav Soft Cell, tudi zanje si ni nihče mislil, da bodo number one, zakaj ne bi uspelo še drugim skupinam, ki jih podpira Stevo? Prvenec artteroristične skupine Psychic TV, Force The Hand Of Chance, je že uspel prodati naprej, tudi po zaslugi Marca Almonda, ki je na plošči odpel ceneno popevčico, saj se je ta povsem skladala z nameni Psychic TV. Almond je ostal še v navezi z Jimom Thirlwellom, skupaj sta objavila maksi singel. Pomagal je tudi duu Coil, in to že kasneje, ko je uspel postaviti na noge uspešno solistično kariero. Prav ti odkloni mu pomenijo oddih, sprostitev, po prevečkrat načrtnih in predvidljivih samostojnih ploščah. Vmes sta se skoraj morala zgoditi še dva albuma, ki ju je Marc posnel z zasedbo The Mambas (eden glavnih članov je bil Matt Johnson iz The The). Ta kratkotrajni eksperiment mu je pravzaprav služil za strnitev vsega, kar ga je v tistem prehodnem obdobju obsedalo. Lahko se je svobodno poskušal v različnih slogih, lahko je še globlje posegel po priredbah avtorjev, ki jih je od nekdaj cenil (Brel, Barrett, Reed), pel je španske romance, kot odmev Soft Cell stregel s kičastim sintpopom, vključeval je simfonični orkester in zraven prepeval solzave balade. Plošči Untitled (1982) in Torment And Toreros (1983) sta bili komercialni polom, namenjeni res le najbolj zagrizenim ljubiteljem. Poslej je postal le bolj previden – pravzaprav je vse te različne poglede in pristope nekako konceptualiziral, jih razporedil na različne, a vase zaokrožene plošče. In med njimi bodo spet bolj zanimive tiste, ki v svojem izhodišču niso mogle postati komercialne uspešnice.

Leta 1985 se je Marc konsolidiral. Na staro slavo Soft Cell se ni bilo moč več obešati, novi eksperimenti pa v širšem pomenu niso prinašali nič dobrega, skratka bil je na dobri poti, da pristane in ostane le še ena padla zvezda. V najboljšem primeru kult.

Z Willing Sinners je nakazal obrat v samostojno smer. Resda je s to zasedbo objavil le album Ermine In Vermine (1984), a ta pomeni prehod v čiste pop vode, vsaj po obliki. Vsebine pa so se obrnile navznoter, na vse grehe sveta sedaj Marc gleda iz osebne perspektive. Resda je petje še vedno polno zasukov, pobranih iz dramskih predstav, pomaga mu tudi močna orkestracija, zraven pa je še vedno mogoč sodoben plesni korak. Za dokončni uspeh je bil potreben nov, bolj uglajen celostni videz, ki sicer veliko pobira pri klasičnih baladnih pevcih petdesetih let, a se obenem ne brani tedaj modernega ličenja skupaj s pobarvano pričesko. In potrebne so bile uspešnice, ki mu jih je uspelo lansirati v ravno pravih razmikih, da si je zagotovil nekaj let zanesljive priljubljenosti. V seriji izrazito komercialnih albumov (Stories Of Johnny, Mother's Fist, Stars We Are, Enchanted, Tenement Simphony) pravzaprav ni bistvenih odmikov. Vse to so odlično producirane, solidno odpete plesne plošče, polne pop pesmi klasičnih oblik, le med vrsticami se Marcu še vedno prikrade ciničen pogled. A ciniki so, kot sam prizna, le razočarani romantiki.

Relativni komercialni uspeh mu je hranil nikoli nasitni ego (konec koncev je pop umetnik), a umetniško ga ta plat ustvarjanja ni povsem zadovoljila. Potreboval je stalni zasilni izhod in prvi samostojni odvod je bil album A Woman's Story (1986), plošča priredb, na kateri je zaradi omejenega proračuna pristalo le sedem pesmi. Almond je tu lahko posegel po pesmih avtorjev, ki jih je cenil, a obenem niso bile širše znane. Lee Hazlewood je skoraj obvezen, prav tako Johnny Ray, saj je bil prvi pop pevec, ki je javno priznal gejevsko usmeritev, Almond pa je takrat tudi že postal malodane ikona gejev (česar se je sam odrekel, saj njegovo ciljno občinstvo ni omejeno na spolno usmeritev). Na tej plošči si je le drznil posneti pesem Scotta Walkerja (The Plague), s katerim ga druži navezanost na izročila Jacquesa Brela. Procol Harum in Peter Hamill že niso več »logična« izbira, a očitno ga je glasba, s katero je kot najstnik odraščal, zavestno ali nezavedno zaznamovala za daljše obdobje.

Zaradi omejenih finančnih sredstev je izpadla načrtovana priredba stare uspešnice Gena Pitneyja, Something's Gotten Hold Of My Heart, ki jo je isti čas posnel tudi Nick Cave za album priredb Kicking Against The Pricks. Vendar je takrat Almond zamenjal založbo, z Virgin je šel na EMI, in slednja mu je le omogočila snemanje stare Pitneyjeve pesmi, in sicer v duetu prav z njim! Zanimivo je, da pesmi nista posnela skupaj, pač pa vsak svoj del posebej, prvič sta se srečala šele na snemanju videospota v Las Vegasu. Singlica je bila druga Almondova plošča, ki je zlezla na vrh angleške lestvice najbolje prodajanih, in končno se mu je odprlo tudi v Ameriki.

Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo Almond objavil kar ves album priredb pesmi belgijskega pevca šansonov Jacquesa Brela. Pel ga je že dolga leta, in pesmi so se v koncertnih interpretacijah spreminjale, zorele … Brelovi songi so izjemno zahtevni, uspešno jih izvajajo le največji interpreti, saj poleg tehnične veščine zahtevajo tudi avtentično čustveno zavzetost in razumevanje vsebin. Almond se je Brelovih pesmi lotil še posebno natančno. Najel je prevajalca, ki je večino pesmi prevedel še enkrat (torej tiste, ki jih je prvič prevedel Mort Shuman) in dodal nekatere, ki se jih v angleškem jeziku ni lotil še nihče. Z 12 priredbami je preprosto želel zajeti kar najširši spekter tega, kar predstavlja Brel. Zatorej ne manjkajo If You Go Away, Next in My Death, znane že v mnogih interpretacijah, tem pa je Almond dodal nič manj zahtevne The Lockman (L'Eclusier) in I'm Coming (J'arrive). Kritiki so bili nad ploščo Jacques (1989) navdušeni, tisti, ki skrbijo za zapuščino Jacquesa Brela, so Marca Almonda razglasili za najboljšega interpreta Brelovih songov, le kupci plošč se niso pretirano izkazali. Vseeno je, na primer, kmalu za tem na CD-plošči izšla kompilacija Scott Walker Sings Jacques Brel, ki je na vinilki prej skoraj deset let ni bilo mogoče najti. To je zbirka priredb pesmi Jacquesa Brela, ki jih je Scott Walker objavil na prvih treh samostojnih albumih v letih 1966 in 1967. Ker sta kompilaciji izšli tako rekoč ena za drugo (v primeru Scotta Walkerja sicer v ponatisu), se kar ponujata v primerjavo, in osebno bi se težko odločil za »zmagovalca«. Almond je zagotovo bolj neposredno čustven, ognjevit, zmanjka pa mu v zahtevnejših registrih, ki jih Scott s svojim barvitim baritonom izpelje z odliko. In kot je običajno pri priredbah, večinoma nas le napeljejo k ponovnemu poslušanju neprekosljivih izvirnikov.

Vzporedno je Almond pripravljal še en album priredb, prav tako francoskih avtorjev, le da tokrat različnih, od Aznavourja, Barbare, Greco … Absinthe – The French Album (1990) sicer ne dosega prodornosti zbirke Jacques, še enkrat pa kaže na Almondovo odprtost in skoraj manično zavzetost – ko se loti določenega projekta, ga vedno izpelje tako, da je 100-odstotno zadovoljen z njim. V popolnosti želi nadzirati svoje delo, in zaradi tega je prepričan nasprotnik izmenjave avtorsko zaščitenih posnetkov po internetu, prav tako se po svojih močeh bori proti snemanju koncertov iz občinstva, saj ga po njegovih trditvah ti posnetki, običajno dokaj slabe kakovosti, ne kažejo v pravi luči.

Nekje v začetku devetdesetih let se je burna dejavnost Marca Almonda ustavila. V desetih letih je s Soft Cell, z The Mambas in samostojno objavil kar 15 albumov in še dvakrat toliko singlov. Prišel je čas za raznotere pregledne zbirke, zgoščene in take, obširnejše, morda se je tudi preprosto izpraznil, tako po načrtni komercialni liniji, kot tudi po, recimo, umetniško zahtevnejšem tiru, ki ga je izpolnjeval s ploščami priredb. Prišel je čas revizije, polnitve baterij, oddiha pred novih zaletom. Obenem je nastopila splošna kriza glasbene industrije; velike založbe so se združevale v korporacije, vse za zmanjševanje stroškov, in tisti, potencialno ne najbolj uspešni, so kmalu pristali na rešetu.

Večletni predih je Marcu Almondu dal novih moči in v naslednjih letih je bil spet aktiven kot kdo, ki se mora povsem na novo dokazati. Za začetek je postavil na noge lastno založbo Bis XIII, s sedežem v Franciji, in prvi izdelek je bil album Stranger Things (1999). Spet je zavrgel pričakovanja, opustil načrt komercialnega preboja, končno je v osemdesetih letih dodobra okusil ves blišč in bedo zvezdniškega sistema. Nizanje uspešnic ni več prvotni vzgib, pomembnejši je celovit vtis, ki tudi učinkuje na daljši rok. Skratka, Stranger Things je raznovrsten album, še vedno poudarjeno plesna plošča, s katero je Marc predstavil vse, kar zna in zmore. Ali skoraj vse, kajti mnogokrat so se njegove sposobnosti izkristalizirale s sodelujočimi glasbeniki. Zagotovo je dal Johann Johannson, klaviaturist po rodu z Islandije, močan pečat naslednji plošči, Open All Night (2001). Nosi skoraj filmsko dimenzijo, z dotiki triphopovske ritmike, je temačnejša in skoraj moreča. A obenem notranje pomirjena in pripravna za naslednji zasuk.

Ta globoka introspektivnost je kar klicala po preskoku, zadaj je že ždela želja po izbruhu nekega širšega socialnega angažmaja. Tega se na samostojnih ploščah Marc Almond loteva le posredno, kolikor sprejmemo tezo, da je osebno vedno odslikava širše situacije. Skratka, povsem nepričakovano sta po 17 letih ponovno nastopila skupaj Marc Almond in Dave Ball, spet pod imenom Soft Cell. To ni bila ponovna združitev na račun stare slave, zato ker bi vsakemu posebej šlo nevemkako slabo, Almond se je solo dobro utrdil, Ball si je kot Grid ustvaril sloves v tehno krogih. Preprosto sta si želela ponovnega sodelovanja, in ga v nasprotju z večino ponovnih vstajenj podkrepila tudi s svežim albumom Cruelty Without Beauty (2001). Plošča je izšla pri neodvisni založbi Cooking Vinyl, ki je za promocijo naredila premalo, album je šel mimo skoraj neopazno, sicer pa tudi ni bil mišljen kot visokoleteč komercialni met. Soft Cell sta še obredla evropska koncertna prizorišča, zadovoljila tiste, ki ju v začetku osemdesetih let niso ujeli oziroma se takrat morda niso niti rodili. In teh ni bilo malo. V živo sta se lahko prepričala, da njune stare, preproste, a z veliko sloga narejene sintpopevke niso šle v pozabo. Tainted Love je v raznih remiksih vsakič znova postala hit.

Soft Cell sta se vnaprej dogovorila, da bo vse skupaj trajalo eno poletje. Končno je bil Almond že sredi priprav za svoj najbolj ambiciozen projekt, album priredb ruskih tradicionalnih in ljudskih pesmi.

Za ploščo Heart On Snow (2003) je Almond potreboval dobra tri leta intenzivnega dela. Namreč, začetna ideja je kar rasla in rasla, in če ne bi začel na silo krčiti programa, bi na koncu nastalo za tri plošče gradiva. Ob načrtovanih dveh tednih bivanja v Moskvi in St. Petersburgu je Almond s premori tam v resnici prebil šest mesecev. Ne le, da bi koordiniral delo za ploščo, temveč je želel zaužiti utrip življenja v Rusiji. Obenem je ploščo posnel izključno z ruskimi glasbeniki, pevci in pevkami, se ubadal s prevodi v angleščino in nekaj »neprevedljivih« besedil odpel kar v ruskem jeziku. Brez dvoma se je dobro znašel v ruskem fatalizmu in sploh načinih »preživetja« v brezupu. Tokrat se drži »akustičnih«, večinoma tradicionalnih glasbil, spet se je moral nasloniti predvsem nase, na svojo interpretacijo.

Ko je bil proti koncu lanskega leta Marc v polnem zagonu, v malhi je imel kar nekaj vzporednih načrtov, konec koncev se je pisalo 25 let od začetka njegove glasbene kariere, se mu je v Londonu pripetila prometna nesreča. Kot sopotnik na motorju je hudo padel, nekaj tednov je preležal v bolnišnici z zlomljeno roko in pretresom možganov, pod vprašajem je bila vsaj njegova nadaljnja kariera. Toda okreval je nad pričakovanji, in po vrsti odpovedi nastopov le ni mogel odreči pevcu Antonyju. Letos aprila je prvič po poškodbi nastopil kot gost na njegovem londonskem koncertu, podobno pa ni mogel odreči Patti Smith, ki ga je povabila na poseben nastop na festivalu Meltdown. Le kako bi lahko manjkal na večeru, posvečenem Bertoltu Brechtu?

Janez Golič

MARC ALMOND

Sin Songs, Torch And Romance, DVD

Demon Vision, 2005

Marc Almond je prav v zadnjih letih začel s posebno revizijo lastnega početja. Predvsem »vizijo«. Rad bi se nam pokazal, v različnih lučeh in pogledih. Namreč, Sin Songs, Torch And Romance je njegov že šesti koncertni DVD (kmalu bo dohitel Bjorkovo), vsi s posnetki datirajo v novo tisočletje. Glede na Almondovo razvejano dejavnost in različne pristope si to lahko privošči brez pretiranega ponavljanja. Koncertni DVD Soft Cell je zgodba zase, samostojni koncert iz Berlina je, na primer, minimalističen, Marc poje le ob spremljavi klavirja, koncerta iz dvoran Astoria in Union Chapel sta že bolj »ta prava«, saj ponujata zanesljiv niz hitov ob ekstravagantnem šovu.

Pod imenom Sin Songs, Torch and Romance je Marc Almond lani julija priredil serijo koncertov v londonskem gledališču Almeida. Že sam prostor, manjših, skoraj klubskih razsežnosti, je narekoval poseben program, namenjen tistim ljubiteljem, ki so pripravljeni poslušati manj znan repertoar. Ker Marc Almond tega programa ni izvajal drugje, je izdaja na DVD-ju toliko bolj upravičena. Kaj šele vsebina!

Koncert je v grobem razdeljen na dva dela. V prvem Marc najprej opravi s predstavitvijo aktualnega albuma Heart On Snow, prvih sedem pesmi je torej kar priredb ruskih tradicionalnih, ljudskih pesmi. Ker so bile pesmi za ploščo vse posnete z ruskimi glasbeniki, in ker si Marc le ni mogel privoščiti, da bi jih vse prepeljal v London le za nekaj nastopov, je uporabil kar trakove in pel z njimi na playback. Kot priznava v dodanem intervjuju, petje na playback ni tako zelo enostavno, še posebej ne pri pesmih brez poudarjenega ritma, in takrat se je moral zanesti na dobro poznavanje vseh prehodov in timinga. Za avtentičen vtis poskrbijo še projekcije na platno nad odrom, in edini ruski gost, harmonikar Igor, ki v duetu z Marcom preprosto blesti. Tak prehod iz otožnosti v nebrzdano poskočnost lahko prikaže le ruski glasbenik.

Prehod iz »ruskega« sklopa v del, ki je v najširšem pomenu navdihnjen s šansonom, Marc izkoristi za krajšo napoved, ki je skupaj z odzivom občinstva dober prikaz njegovega statusa. »Večina pesmi, ki sem jih napisal v zadnjih letih, je temačnih, pokvarjenih, polnih odvisnosti od mamil, prostitucije, smrti, osamljenosti, nesreč, solz, tragedij in tako naprej. Zato sem razmišljal, da bi nocoj predstavil druge vrste pesmi, bolj pozitivne (smeh iz občinstva), in sploh naj bi se na koncu vse izšlo srečno (še več smeha). Ampak vmes so se kar same prikradle pesmi, polne tragedij, temačnosti … (huronski smeh).« Ne, Marc nima veliko izbire, v očeh svojega zvestega občinstva je pevec »s slabim koncem«.

Za vpogled v njegove zgodnje vplive se mu na odru pridruži številčnejša zasedba. Marc nas popelje v skrivne kotičke svoje duše, povsod tam, od koder je sestavljal lastno identiteto. Lonely Go Go Dancer (osamljenost), The Slave (popolna predanost), Tenderness Is A Weakness (pretirana občutljivost) in proti koncu še izjemno domišljen niz priredb, od Reedove Caroline Says prek Bowiejeve Rock'n'roll Suicide (sklene se z verzom »You're Not Alone«), ki že napeljuje na Brela, in prvič se Almond spoprime z njegovo Amsterdam, torej prvo Brelovo pesmijo, ki jo je slišal na Bowiejevi plošči! Prvi del sklene avtorska Catch A Fallen Star, nedvomno Almondov odgovor na Ziggyja Stardusta.

Drugi del (vmes naj bi bil krajši odmor, ki na posnetku traja le nekaj sekund) uvede razkošna uspešnica A Lover Spurned, saj v prejšnji uri Almond poslušalcem skoraj ni privoščil sprostitve. Zato pa nadaljuje z nočnim sprehodom po »jazzovskih« klubih petdesetih let, večinoma spet kar s priredbami sumljivih vsebin. Hustler's Tango, Go To Hell, Satan's Child, Suicide Saloon je le nekaj naslovov, ki sami zase povedo dovolj. Glasbeno se Almond drži manjše zasedbe, nekaj pesmi zapoje le ob spremljavi akustičnega basa ali kitare, klavirja … Ob poudarjeni krvavo rdeči osvetljavi daje vtis, da se vse skupaj res dogaja nekje globoko spodaj. In ob koncu sprehoda – presenečenje. Po strogem izboru res nihče ni pričakoval Strangers In The Night. V vsebinski kontekst se resda prilega, ampak pesem je vendarle obrabljena. In roko na srce, ol' blue eyes Frankie jo je zapel precej bolje!

V Marcu Almondu še vedno ždi nekaj preračunljivosti. Na njegov, resda poseben koncert, so še vedno lahko zašli poslušalci, ki so želeli slišati katero od njegovih uspešnic. Ni jih hotel razočarati. Say Hello, Wave Goodbye, resda v akustični preobleki, in energična Sheherezade, skleneta dvourni nastop. Ni kaj, nad obiljem glasbe po trajanju, po raznovrstnosti in končni prepričljivosti se ne bi smel pritožiti noben, vsaj bežni ljubitelj Marca Almonda.

Janez Golič