Poezija v popularni godbi in popularna godba v poeziji

Ob vse pogostejših sodelovanjih med pesniki in muzičisti (lahko tudi v eni osebi) se vse bolj dozdeva, da je poezija prerasla okostenele deklamacijske literarne večere, hkrati pa se je tudi popularna godba v nasprotju s klišejskimi popevčicami pričela naslanjati na pesniška besedila. Tovrsten princip mešanja medijev, žanrov in zvrsti očitno godi tako izvajalcem kot tudi občinstvu.

Poezija si je pričela (ponovno) prisvajati področje glasbene ustvarjalnosti, odrskega performansa in vizualnih medijev, po drugi strani pa se zdi, kot da bi želela spet postati bolj ljudska in se iztrgati statusu »visoke in nedosegljive umetnosti«, ne da bi pri tem poskušala zaiti v populistično in komercialno; kot pravi Gabriele Babnik: za še vedno nadpovprečno občutljivega in razmišljajočega prebivalca tega planeta.

Če pustimo ob robu šansone in štajerski projekt Rokerji pojejo pesnike (glej Plošče), v tej žanrski kuhinji v zadnjih letih v Sloveniji najbolj izrazito ustvarjajo Autodafé, Čompe, Projekt Mesto in Olivija ter Nino de Gleria.

Glasba in poezija sta v tem primeru enakovredna segmenta – v nasprotju z nekaterimi poskusi, kjer poezija ni peta, temveč recitirana, in glasba služi le za ozadje.

Razmislek o umetnosti in poeziji, umetniškosti nekega besedila

Kadar se razpreda o poeziji, se zraven nujno pritakne tudi že docela prežvečene koncepte umetnosti, ki že apriori postavijo neko ustvarjalno delo na višjo raven, zato je treba do umetnosti in kiča kot njenega nasprotnega pola (vz)postaviti nov odnos. Janez Vrečko poudarja, da je današnji čas ustvaril »eno najpomembnejših prelomnic v zgodovini umetnosti, saj se briše meja med visoko profesionalno umetnostjo na eni strani in »življenjem v umetniškem« na drugi strani, kajti »produkcija osamljenih posameznikov« zunaj družbe je prav tak nesmisel kot razvoj jezika brez skupaj govorečih individuov.« (Vrečko, str. 211) Da ne bi padli na spolzka tla nikoli dorečenih pojmov, se poskušajmo opreti na Rajka Muršiča, ki se je vojnim poljanam prepirov o konceptih umetnosti in kiča ter kategorizaciji med enim in drugim izognil s teorijo, »da so danes v igri zgodbe prepletov različnih vizij, izkušenj, tradicij in prelomov. Zgodbe z robov, s presečiščnih vozlišč informacijskih vrtincev, zgodbe, v katerih med kičem in umetnostjo ni več mogoče ločevati.« (Muršič, str. 18) Kajti nenazadnje se vselej izkaže, da je uporaba kategorij »visoka in nizka kultura« le družbena konstrukcija, ki po Walserju »koristi določenim posameznikom in skupinam na račun drugih, njihova moč pa temelji izključno na prepričevanju, da je kakršna koli druga možnost povsem nemogoča.« (Walser, str. 78)

Na limanice te družbene konstrukcije se je ujela tudi večina naših zeljnikov, saj popularno godbo, ki je osnovana na poeziji, še vedno postavljamo v višjo kategorijo od drugih popevk. Za distinkcijo med poezijo in popevko se skriva literarna teorija, ki kategorizira pesemska besedila in jih s tem institucionalno priznava ali nepriznava. V tem pogledu vse prepogosto nastopa dokaj omejeno, saj tako kot pri ljudski pesmi tudi pri popularni pogosto zapada v nevarno brezno pomanjkanja interdisciplinarnega pristopa in pogleda čez plot lastne vede, ker pri obravnavi določenega besedila ne upošteva celotnega konteksta in razmer, v katerih ljudska in popularna godba nastajata.

Bodi dovolj teoretičnih klobas.

Kaj se skriva za ljubeznijo med glasbo in poezijo

Vzemimo, da gre v tem odnosu za dve samostojni vrsti jezika. Glasba in poezija sta že dolgo v navezi. Zametki segajo v antiko, čas provansalskih trubadurjev, navsezadnje ne gre vnemar puščati niti ljudske pesmi s specifično poetiko, ki prav zaradi družbene konstrukcije visokega in nizkega nikoli ni bila priznana kot poezija, kljub mnogim relevantnim poetičnim elementom in vzvišeni rabi jezika nasproti njegovi vsakdanji rabi.

Vsemu navkljub sta se morali glasba in poezija prilagajati druga drugi – enkrat v škodo ene, drugič druge. Rezultat je bil, da so glasbene oblike vplivale na razvoj pesniških in nasprotno. Taka primera sta npr. madrigal in motet, ki ju najdemo v glasbi in v poeziji. Popularna godba danes ni edina godba, ki za svoje besedne oblike ponovno odkriva poezijo. V umetni glasbi imamo za tak primer opero, ki je tipičen primer podrejenosti besednega jezika glasbenemu, nastajajo pa še nove oblike, kot je npr. rap.

Mešanje dveh naklonjenih si medijev poveča končni poetični učinek ter izzove močnejši izpovedni patos.

Zunanja izvedba – koncert ali performans?

Najbrž ni naključje, da so Autodafé, Čompe, Projekt Mesto in Nino de Gleria – če že ne poklicno, pa kako drugače – okusili čar dramske igre. To ni toliko pomembno za izvajanje same godbe, daje pa ji točko prednosti glede literarne izvedbe, kajti poezija je medij, ki od interpreta zahteva predvsem živost, ta pa je že ena izmed dramskih prvin.

Vsekakor pri samem nastopu ne gre zgolj za izpostavljanje poezije kot primarnega elementa dogodka. Javne nastope tvori še vrsta drugih prvin, ki se prepletajo in se skupaj enakovredno zlivajo v dogodek. Gre za medsebojno dopolnjevanje različnih, predvsem scenskih ustvarjalnosti (poezija, glasba, slika, igra …).

Teatralična in performativna narava ustvarjanja ne dopušča zatohlosti in je vedno znova na prepihu različnih vej ustvarjanja, ki jih uspešno združuje v dogodek, ki je več kot koncert. Tak, kot je, še najbolj zadošča performansu.

Prostori konzumiranja

Pričakovali bi, da ima tovrstna pojavna oblika specifične prostorske zahteve. Toda ne, sposobna se je premikati in funkcionirati po vseh običajnih koncertnih prizoriščih in za normalno delovanje ne potrebuje posebnih ustanov, kot je npr. gledališče, čeravno se lahko odvija tudi tam. Gre za nadvse fleksibilen pojav, ki ima kljub vsemu svoje posebnosti. Namreč najpogosteje ga lahko zasledimo v navezi z različnim literarnim dogajanjem. Zdi se celo, da si je literarni lobi tovrstne skupine dobesedno prilastil, a to obenem pomeni tudi favoriziranje literarne plati, pri čemer so vse druge sestavine dogodka le dragocene začimbice.

Glasbene skupine se skoraj samoumevno znajdejo tudi na programih festivalskega dogajanja knjižnih založb. Toda motili bi se ob misli, da so sami izvajalci omejeni le na literarne dogodke. Prav zaradi narave nastopa in že omenjene fleksibilnosti jih lahko najdemo tudi po različnih klubih in drugih dogodkih, ki pa se od literarnih ločijo po tem, da je poudarek na zvoku, ritmu, melodiji in glasu, ne toliko na samem pomenu besed. Takšen performans torej koketira z različnimi ustanovami ter s tem povezano različno publiko od Cankarjevega doma (Nino de Gleria), mladinskih centrov, knjižnih čajank in festivalov do gledališča. Skupina Čompe je tako npr. ustvarila glasbo za gledališko predstavo Preganjanje in umor Jeana-Paula Marata Slovenskega mladinskega gledališča.

Kljub vsemu pa še vedno velik delež nastopov ostane literarnim dogodkom, ki so povezani z nastajanjem določenih kulturno umetniških krožkov v zavetju knjižnih založb, s tem se ponovno ustvarjajo kulturne hierarhije. A če jih založbe ustvarjajo, potem izvajalci te pregrade podirajo. Z nastopi po različnih dogodkih in klubih si ustvarjajo lastno širino in onemogočajo nastajanje kulturnih lestvic.

Publika

Prisvajanje omenjenih slovenskih skupin, s katerimi se istoveti literarni lobi, omogoča pod dežnikom literature rast novi družbeni skupini s samosvojo kulturo, ki jo je sprožila popularizacija poezije, slednjo pa je zanetil predvsem festival Dnevi poezije in vina v Medani, ki je pričel z multimedijsko nadgradnjo poetične besede. Tako so se na to vižo začeli pojavljati redni dogodki in absorbirati specifično skupino ljudi, ki jim ritem in način življenja narekuje literatura. K nastajanju njihove mikrokulture prispeva tudi prostorje, kjer se ti dogodki odvijajo – to so pogosto knjigarne, knjižnice, antikvariati in podobne ustanove, povezane s pisanim besednim medijem.

Toda izvajalci z nastopi pred naključno (»neliterarno«) publiko uspejo ubežati literarnemu primežu in s tem prispevajo predvsem k večji prepoznavnosti literature tudi izven ozkih literarnih krogov, kjer tandem glasbe in poezije prav tako žanje očitno odobravanje in je pozitivno sprejet tudi pri kritikih.

Vendar, roko na srce, priznati je treba, da ima za uspešnost velik pomen – veliko večji od poezije – sama godba, ki se skuša žanrsko največkrat kititi s pridevnikom ljudski (etno). Zmagovalna formula se skriva v spoju dveh, na kulturnih lestvicah popolnoma različno konotiranih disciplin. »Ljudskost« v godbi nevtralizira »težo« poezije, da postane ta lažje prebavljiva za širši estetski okus.

Sklepni song

Naše obstajanje in bivanje je podvrženo množici vplivov iz različnih kulturnih svetov, zato lahko spoj godbe in poezije vzamemo kot metaforo današnje družbe. Naša življenja se spogledujejo z vsemi možnimi elementi žitja. Pregrade med umetnostjo, gospodarstvom, znanostjo in vsakdanjim življenjem padajo. Časovne distance se rušijo, preteklost je sedanjost, sedanjost je prihodnost in tako v krogu naprej. Iz tega stališča mi je bilo nujno izpod preproge potegniti pojem umetnosti in z njim razčistiti, ga iz lastnega zornega kota izpostaviti kot zastarelega in za naše življenje popolnoma neuporabnega. Današnja ustvarjalnost se napaja v človeškem vodnjaku in iz njega pobira vse vrste kovancev, ki jih je sama zmetala vanj. Svetleče, nove, majhne, oguljene, stare, velike. Iz njih ustvarja nove zgodbe in jih pretaplja v nove (ne)vrednosti in dimenzije. Vsak po svoje vsrkavamo ta novi proces in ga izrabljamo v želji po živetju in preživetju. Zlivamo se v vse možne ustvarjalne prakse. To besedilo je le odsev našega bivanja, ki ne pozna več novih velikih odkritij, temveč lepo pospravljene košare kulturne šare vlači izpod postelj, jih raztresa, meša in ponovno zlaga skupaj. V Čompe, Autodafé …

Teja Močnik

Viri in literatura:

Muršič, Rajko. Vase ukrivljena doba konca zgodovine in njeni zvočni iztrebki: meditacije o glasbi danes. V: Andrej A. Lukšič, ur. Časopis za kritiko znanosti: Konotacije glasbe. Let. XXV, št. 185. ŠOU, Ljubljana 1997, str. 11–30.

Vrečko, Janez. Misel o moderni umetnosti: Izbrani eseji in odlomki. Mladinska knjiga, Ljubljana 1981.

Walser, Robert. Visoka, nizka in vudu estetika. V: Andrej A. Lukšič, ur. Časopis za kritiko znanosti: Konotacije glasbe. Let. XXV, št. 185. ŠOU, Ljubljana 1997, str. 67–78.

Http://www.cnvos.si/sektor/1_2/kulture6.htm