Historična Afrika

Brenda Fassie – kraljica južnoafriškega popa

Tokrat se bomo spomnili na nekoga, ki je vsaj v južnejših predelih Afrike še ena izmed legend afriške popularne godbe; hkrati pa na osebo, ki smo jo v teh krajih za časa njene pred letom dni dokončno končane, pred tem pa nadvse uspešne glasbene kariere po krivici zanemarjali.

Občasno, predvsem z južnoafriškimi kompilacijskimi ploščami s konca 90. let, smo jo sicer srečevali in poslušali; a predstavitve kakšnega izmed njenih uspešnih, proti koncu kariere pa tudi avtorsko vedno bolj vznemirljivih albumov ali pa celo obilnejšega kosa njenega glasbenega opusa, ki se je nabiral več kot dvajset let, pri nas še nismo doživeli. Tako vsaj priložnostno odpravljamo to pomanjkljivosti, ko tokrat govorimo o Brendi Fassie.

»Dekle z zlatim glasom«, »južnoafriška kraljica popa«, »nesporna vokalna primadona z juga Afrike!« – tako in še bolj bombastično so južnoafriški komentatorji popularnoglasbenega dogajanja za časa njenega življenja kovali v zvezde eno tamkajšnjih najbolj priljubljenih zvezdnic, katere življenjska pot se je po slabih 25 letih glasbene kariere iztekla lansko pomlad. Brenda Fassie je bila v domovini prava pop ikona, ki pa je šele nekje od srede 90. let prejšnjega stoletja prepoznavneje zakoračila po lastni, radikalnejši, sodobnejši avtorski poti. Prav njen zadnji pravi, že po smrti izdani album Mali, ki – mimogrede – že vse od spomladi 2004 kraljuje bolj ali manj pri vrhu vseh referenčnih lestvic najboljšega, kar je bilo izdanega na področju »svetovnih godb«, je ponudil najbolj avtorsko izrazit presežek. Na srečo bomo še imeli priložnost, da ga predstavimo in ob njem spregovorimo tudi o tem, za nas glasbeno zagotovo zanimivejšem obdobju na njeni ustvarjalni poti. Zato je tokrat priložnost, da se poukvarjamo z njenim zgodnjim početjem, predvsem tistim iz 80. let, ko je z nekaj uspešnicami in z izjemno prodajanimi ploščami postala ena izmed najbolj uspešnih pop pevk v domovini, pa tudi v Afriki nasploh, ob tem pa navržemo nekaj najnujnejših podatkov, povezanih z njo.

Prvi veliki hit Brende Fassie je bil Weekend Special. Ko je leta 1983 izšel na 12-palčnem maksi singlu, ki je njen prvi pravi lastni diskografski izdelek, je Brenda nastopala v skupini z imenom Brenda and The Big Dudes, komad pa je bil zaradi številnih koncertnih izvedb že pred izidom divje popularen. Postal je najhitreje razgrabljena plošča v Južnoafriški republiki v tistem času. Z njim je povezan Brendin silovit vzpon na sam vrh popularnosti v domovini, od koder se potem – navkljub posameznih slabim obdobjem – ni več umaknila naslednjih 20 let. A pred tem so bili seveda že začetki. Ko je za božič leta 1979 legendarni južnoafriški producent Koloi Lebona potoval iz Johannesburga v Cape Town, v tamkajšnje »primestje«, »township« Langa, da bi »odkril« »dekle z zlatim glasom«, o katerem je slišal od prijateljev, je tedaj 16-letna Brenda Fassie že kar nekaj časa nastopala z lokalno skupino Tiny Tots. Koloi je bil seveda nad slišanim navdušen in z dovoljenjem njene matere jo je odpeljal v Johannesburg, v Soweto. Prvotni dogovor je bil, da se bo Brenda najprej izšolala in šele potem pričela s profesionalnim petjem. A splet okoliščin je hotel drugače. V popularni lokalni skupini Joy je zaradi nenačrtovane nosečnosti ena članica manjkala, Brenda pa se je začasno pridružila tedaj že zelo uspešnemu ženskemu pevskemu triu. Sledilo je sodelovanje z drugimi skupinami, dokler ni prišlo do že omenjenega hita Weekend Special, ki je bil v naslednjih letih remiksan in večkrat ponatisnjen. Prodrl je tudi v ZDA in Evropo, se med drugim marca leta 1986 uvrstil celo na Billboard Hot Black Singles Chart ter Brendi in njenim The Big Dudes praktično takoj odprl pot na koncertne odre zunaj domovine. Nastopali so v ZDA, v Angliji, po Evropi, v Avstraliji in v Braziliji.

Na krilih tega hipnega uspeha, še bolj pa s provokativnimi koncertnimi predstavami ter ob publiciteti, ki je je bilo deležno njeno javno rivalstvo z drugo tedaj porajajočo se superzvezdnico južnoafriških »townshipov« – z Yvonne Chaka Chaka, si je Brenda Fassie skorajda čez noč pridobila potencial za solistično kariero. Že prvi naslednji diskografski izdelek je bil hkrati tudi njen prvi samostojni album. Cool Spot je z dvema hitoma – It's Nice to Be with People in No No No Senor – utrdil njen status ene izmed najbolj vročih mladih pop zvezdic tamkajšnjega prizorišča.

V poznih 80. letih se je Brenda Fassie srečala s producentom in skladateljem Sellom »Chiccom« Twalo. Srečanje se je izkazalo za prelomno v njeni glasbeni karieri, saj je porodilo njuno sodelovanje, ki je trajalo z manjšimi prekinitvami vse do Brendine smrti. Twala je kot producent njenih albumov in tudi skladatelj številnih uspešnic v njen izraz vnesel pomembne nove elemente – na eni strani sodobnejše, takšne, ki so se spogledovali z radikalnejšimi glasbenimi žanri na južnoafriškem prizorišču; na drugi strani pa tudi takšne, ki so izvirali iz južnoafriške glasbene tradicije; vse to je njeno glasbo polagoma odpeljalo v bližino tamkajšnjega »kwaita« in »rapa« ter hiphopa. Evolucija od značilnega sredinskega popa k radikalnejšim, avtorsko prepoznavnim oblikam je bila počasna, a vztrajna in je svoj vrhunec zagotovo dosegla z že omenjenim zadnjim Brendinim albumom Mali. A začelo se je pri snemanju albuma Too Late For Mama iz leta 1989, katerega naslovni komad je postal velik hit, uspeh pa je nadaljevala pesem Black President, posvečena seveda (komu drugemu kot) Nelsonu Mandeli, ki je bila eden izmed vrhuncev njene prve desetletke.

Po albumu Too Late For Mama iz leta 1989 in hitu Black President se je sodelovanje Brende Fassie s »Chiccom« Twalo skozi 90. leta »udejanjilo« v kar nekaj odmevnih albumih, pri katerih je pogosto sodelovala z drugimi znanimi afriškimi glasbeniki. Tako je leta 1996 izšel album z značilnim naslovom Now is the Time, ki je obeležil novo raven zrelosti v njeni glasbeni karieri ter dokumentiral dva dueta z legendo kongoleške godbe Papo Wembo. Nekaj podobnega se je zgodilo naslednje leto z albumom Paparazzi, ki je sicer nastal ob začasnem razhodu s producentom Twalo; produciral ga je tedaj še »mladič« Godfrey Pilane, zanj je odpela duet z Jabujem Khanyilejem iz popularne južnoafriške skupine Bayete, v del skladb pa je že neposredno vpletla »kwaito«. Naslednji album Memeza, izdan leta 1998, spet v sodelovanju s »Chiccom« Twalo, pa je pomenil še korak naprej v tej smeri. Vseboval je skladbo Vul'indela, ki je postala ogromen hit. Sam album je bil tisto leto najbolje prodajana plošča v Južnoafriški republiki, Brenda je zanj prejela vrsto južnoafriških glasbenih nagrad, zaradi njega pa je bila leta 1999 kot najboljša umetnica črne celine v letu pred tem nagrajena tudi s Koro, najbolj prestižno afriško glasbeno nagrado. Memeza je končno vzpostavila tisti glasbeni standard in izraz, po katerem pravzaprav Brendo Fassie zdaj prepoznavamo in jo cenimo. Albuma Nomakanjani? iz leta 1999 in Amandlozi iz leta 2000 pa sta potem to glasbeno platformo samo še razvila in utrdila.

Da je za sabo zapustila bogato glasbeno dediščino, dokazujejo vedno nove plošče z njenimi izbranimi, pa njenimi prej še neizdanimi ali pa na novo »obdelanimi« posnetki, ki so skupaj s posthumnim albumom Mali izšle v zadnjem letu. Zato se bomo k njenemu delu zagotovo še vračali; tako k njenim starejšim zadevam – npr. verjetno z obilnejšo predstavitvijo pregledne zbirke Brenda Fassie 1964–2004: The Queen of African Pop – Greatest Hits, in pa seveda z oceno njenega zadnjega, še vedno svežega in vročega, lani spomladi izdanega albuma Mali.

Zoran Pistotnik