Letnik: 2005 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: BIGor

Gogol Bordello

Ciganizacija globalizacije

Po Manuju Chau so na vrsti Gogol Bordello na čelu z Jevgenijem Hutzom, enim najboljših frontmanov, kar jih premore ta čas.

Z naslovom albuma Multi-Kontra-Culti vs. Irony iz leta 2002 in turnejskim sloganom »Think locally, Fuck globally!« so postali Gogol Bordello glasbeno-artistični protiglas globalizaciji, v katere past so se ujeli s kabaretnim zlitjem punka in romske glasbe – ustvarili so globalno glasbo. Samobitnost in neodvisnost romske kulture je zanje zadnje zatočišče pred globalizacijo, ki izkoreninja originalnost in različnost ter nas vse po svetu uniformira. Ob punkovski zakladnici je ta odrinjena kultura poglavitni vir navdiha za njihov pristni, emocionalni, neposredni in življenjski cigopunkovski kabaret, ki smo mu bili v Ljubljani priča že dvakrat, spomladi in pozimi istega leta 2002, ko je Manu Chao buril duhove s koncertom v Križankah, obiskom begunskega centra, srečanjem s slovenskimi »antiglobalisti« in nočnim sešnom pod milim ljubljanskim nebom na Metelkovi. Vsi, ki smo doživeli njihov zadnji nastop v Channelu Zero na Metelkovi (in tudi zagrebškega v Močvari, ki se je končal na rokah katarzične publike), vemo, da se lahko neizmerna kabaretno-koncertna zabava hitro sprevrže v razvratno plesanje in žuranje. Seveda Gogol Bordello (še) niso dosegli takšne slave kot kamerad Chao, čigar komad Mala Vida so priredili za letošnjo EP-ploščo East Infection, a kaotični trk (glasbenih) kultur ogreje še gluhega, z ekranom zaslepljenega, hladnega, nezainteresiranega človeka. V živo prepriča tudi najmanj prepričanega! To so na lastne oči doživeli nekateri, ki ne prenesejo omembe etno glasbe, ki se na kilometer izogibajo koncertom s takšnim pedigrejem. Čeprav jih je bilo težko prepričati z opisovanjem glasbene mešanice, s(m)o jih le spravili. Moj najprepričljivejši argument je bil, da gre za veseljaško skupino, kot je (bila) irska norčija Pogues. Podobno kot Irci tudi ta vzhodnoslovansko-židovsko-ameriški karneval z razuzdanim cigopunkom, v katerega vtikajo ruske ulične napeve, balkanske viže, klezmer in še kaj, napelje na hektolitre piva in litre vodke ter na skrajno burkaštvo.

Težko je konkurirati Shanu MacGowanu, vendar tudi Jevgenij Hutz nima para. Že od malih nog je v stiku z rockovsko glasbo, saj je sin člana ene prvih sovjetskih podtalnih rockovskih skupin. Iz domačega Kijeva je bil po Černobilu leta 1986 z družino evakuiran na zahod Ukrajine, kjer je prišel v stik z romsko glasbo, ki ga je zaznamovala. Od leta 1989 je kot sin političnih beguncev taval po begunskih centrih Poljske, Madžarske, Avstrije in Italije ter tri leta kasneje s starši našel zatočišče v ZDA. Kot član neznanih punkovskih, metalskih, rockovskih, hardkorovskih skupin se je vključil v ameriški svet rokenrola, ki mu je hitro postal dolgočasen, predvidljiv, nezanimiv. Hotel je več, nekaj iskrivega in ognjevitega, kot so ruske, židovske, ukrajinske, srbske, bolgarske, grške svatbe in podobni obredni prazniki. Komunikativni in vedoželjni Hutz se je hitro vključil v zelo kreativno glasbeno-umetniško sceno priseljencev v New Yorku in leta 1998 je z ruskimi in izraelskimi priseljenci ter ameriškimi prijatelji začel multi-kontra-kulti misijo Gogol Bordello. Ob ognjevitem Hutzu tvorijo skupino še Rusa, violinist Sergej Rjabcev in harmonikar Jurij Lemešev, ter izraelski prebežnik, kitarist Oren Kaplan, in saksofonist Ori Kaplan, ki skrbijo za etno vihro, ter Američani, ki zagotavljajo rock and roll osnovo skupine. Za še bolj poudarjen seksualni naboj pa skrbita plesalki in tolkalki, Hutzovi pomočnici, ki sta tako kot celotna zasedba v popolnem nasprotju s hladno, disciplinirano podobo Laibach.

Z nastopi po New Yorku so se izognili newyorškim »cool« rockovskim klubom. Zatekli so se raje v ruske, grške, bolgarske, jugoslovanske gostilne, kjer so razvrat, pijanstvo in bučno žuranje sestavni del kulture ter kjer je Hutz brez težav razvil svoj prepoznaven besednjak hutzoviniana, poln neologizmov in križancev angleških, ukrajinskih, ruskih, romanskih besed. Gogol Bordello, ki so prvenec Voi-la Intruder ugledali leta 1999 pri založbi producenta in bobnarja The Bad Seeds Jima Sclavunosa, niso del nove, prerojene neorockovske newyorške scene. So njen antipod. Z rednim vrtenjem punk-rai-turbofolk-gypsy-nowave-hiphop-dub plesnega izbora po Lower East Endu, Manhattnu in brooklynskem klubovju je DJ Gogol Hutz postal vroča klubska atrakcija, ne glede na škodo in razbitine, ki ostanejo po koncu noči. S čapajevskimi brki se je uveljavil tudi kot modni model in začel v sodelovanju z modno oblikovalko Rachel Comey producirati unikatna oblačila, ki so tudi obvezna garderoba Gogol Bordello.

Razuzdanemu preporodu newyorškega glasbeno-kulturnega podzemlja je sledilo še osvajanje Evrope. Turneje po Češki, Slovaški, Madžarski, Hrvaški, Sloveniji, Poljski, Španiji, Jugoslaviji, Bosni in Hercegovini so sina političnih beguncev pripeljale tudi v domovino, v Ukrajino, kjer ga imajo za karizmo ukrajinskega punka. Maja leta 2003 se je znašel na naslovnici ukrajinskega časopisa Politik Hall, ki je dva meseca kasneje gostila na istem mestu samega ruskega predsednika Putina. Z odmevnimi nastopi na domači, slovanski grudi je bilo dokončno dokazano, da je cigopunkovski kabaret Gogol Bordello univerzalen in tako rekoč razumljiv vsakemu srcu. Vročekrvni Gogol Bordello ne morejo skriti svojega izvora, in enako kot so turnejo leta 2003, naslovljeno z Alcoholimpics, posvetili 500-letnici vodke, tako je njihova godba izrazita ekspanzija korenin proti postmodernistični ironiji zahoda, kar sta že leta 2001opazila francoska, 250 let stara federacija mecenov Colbert Foundation in New York Downtown Art Project, ki sta skupini podelila nagrado za pomemben prispevek k razvoju ameriške kulture. To bodo z letošnjim nastopanjem na Warped Tour še bolj obogatili.

Več o Gogol Bordello, Jevgeniju Hutzu in projektih na www.gogolbordello.com.

BIGor