Lydia Lunch

Nižje od radarja cenzure

Lydia Lunch v vseh letih svoje umetniške poti ne deluje le kot glasbenica, ampak se udejanja tudi v underground filmu, poeziji, literaturi, stripu, fotografiji in »spoken wordu«, ki je poleg glasbe njeno najbolj uspešno in plodno področje ustvarjanja.

Konec sedemdesetih let je, še najstnica, pričela umetniško pot s prihodom v New York. Takrat jo kot pevko in kitaristko najdemo v eni ključnih »no wave« zasedb, Teenage Jesus and the Jerks, skupaj z Jamesom Chanceom. Kasneje ustanovi zasedbo Beirut Slump, že leta 1980 pa izda solo prvenec Queen Of Siam. Kmalu se uveljavi kot ena ključnih osebnostih newyorškega glasbenega in umetniškega podzemlja. Po tem ustvarja še v zasedbah 8 Eyed Spy in 13.13 ter sodeluje z mnogimi priznanimi glasbeniki, kot so Nick CaveinThe Birthday Party,Einstürzende Neubauten,Die Haut,Sort Sol,Michael Gira,Marc Almond,Thurston Moore, Kim Gordon, Foetus, Anubian Lights, Terry Edwards ... Leta 1984 ustanovi tudi svojo založboWidowspeak Productions.

Veliko potuje, s koncerti, performansi in predavanji. Zadnji album Smoke In The Shadows (Atavistic, 2004) je maja promovirala tudi v Ljubljani na festivalu Exodos. Pogovarjala sva se dan pred koncertom, na katerem so jo spremljali Terry Edwards na saksofonu, Marc Viaplana na kitari in Ian White na bobnih.

Pred kratkim je izšel album Smoke In The Shadows. Kot je znano, nisi ves čas predana zgolj glasbi, tudi novih albumov ne izdajaš pogosto. Ali se trenutno bolj posvečaš glasbi, promociji novega albuma …

Vedno ustvarjam glasbo. Vedno sem na glasbenih turnejah po Evropi. Pred nedavnim sem izdala tudi album, sicer s koncertnimi posnetki. Album Smoke In The Shadows je nastajal precej časa, predvsem zaradi veliko sodelujočih, ki so ga pomagali ustvarjati (Nels Cline, Anubian Lights, Terry Edwards …). Če hočeš ustvariti celostno ploščo, ki bi imela nekakšno »los angeles noir in psycho jazz« razpoloženje, se mora to zgoditi spontano, ne prisiljeno. Ker je to konceptualna zadeva in ker nimam stalne zasedbe, traja ustvarjanje albuma pač dlje časa. Ob tem se zadnja leta seveda veliko posvečam »govorjeni besedi« (spoken word), razstavam, inštalacijam itd. Glasba je vedno enakovreden del moje ustvarjalnost in zanimanja, nikoli ni ob strani. Sicer pa je vedno težko ustvarjati glasbo, tudi če zgolj v domačem studiu, če ne drugega zaradi finančnih omejitev. Ljudi je treba plačati. Za mojimi izdajami ne stoji založniška hiša. Pred to ploščo sem izdala tri, zgolj na moji internetni strani. Dve sta bili »spoken word«, ena se imenuje In Our Time Of Dying, in govori o vojni. To sem izdala pred tremi leti. Druga se imenuje Memory And Madness in govori o odnosih. Tretja izdaja je kompilacija živih posnetkov, z naslovom Hangover Hotel. Težko je, ker delam z majhno založbo, kot je Atavistic, ki je sicer odlična založba. Vendar od njih ne morem pričakovati, da mi izdajo vse, kar ustvarim. Že tako so ponatisnili mojo celotno diskografijo. Tako izdajam pač sama, ob tem pa je še mnogo drugih dejavnosti, s katerimi sem polno zaposlena, kar se da očitno videti tudi na moji spletni strani. Z novim albumom sem natanko vedela, kaj hočem narediti, vedela sem kakšen je naslednji korak, vendar je trajalo dolgo, da smo ga dokončali, ga uspeli izdati. Že samo vizualno oblikovanje je trajalo kar nekaj časa. Želela sem, da je čim bolj dovršen. Ne glede na to, koliko časa bo to trajalo.

Koliko časa je v resnici vse skupaj trajalo?

Potekalo je po različnih stopnjah, razpršeno. Živela sem v Los Angelesu in najprej se je začelo, ko sem bila povabljena, da naredim priredbo za tribute album Toma Waitsa. Skupaj z Nelsom Clinom sem priredila skladbo Heart Attack And Vine, in medtem ko sva delala, sem mu predlagala, če bi mogoče napisal glasbo zame, v slogu albuma Queen Of Siam. Takrat je nato ustvaril nekaj pesmi. Ob istem času sem skupaj z Anubian Lights naredila EP za nemško založbo, z naslovom Champaigne, Cocaine and Nicotine Stains. Ti dve zadevi sta dobro začrtali pot, ki je vodila k novemu albumu, kar pa se je začelo šele leto in pol po tem. Medtem sem izdala še knjigo Sex and Guts, ki sem jo souredila z avtorico (Gene Gregorits) ter se ukvarjala tudi z govorjeno besedo. Traja pač, kolikor je treba.

Vse se je zgodilo povsem naravno. Že to, da sem imela priložnost, da posnamem pesem Toma Waitsa in da delam skupaj z Nelsom Clinom, ki ga resnično spoštujem. Želela sem si izgovor, da bi ga pridobila k skladanju zame … Ne da se predvideti. Vsak album je povsem drugačen. Pomembno je, kako se začne. Najprej s konceptom, nato najdem ljudi, ki bi mi pomagali. Najti moraš čas in denar, da ga lahko posnameš, in potem moraš poiskati način, kako ga izdati. Za nekatere albume, kot sta Stinkfist ali Honeymoon in Red, sem potrebovala sedem let, da sem jih posnela in izdala. Bodisi ni bilo denarja, da bi jih dokončala, ni bilo distribucije ali pa sem bila med dvema založbama. Ni mi jasno, kako mi je sploh uspelo izdati te albume.

Kako si prišla do ideje, da si na novi album vključila elektronske in hiphop zvoke?

Verjetno misliš na pesem Trick Baby, ki je skorajda RandB oziroma hiphop pesem. Najprej, že nekaj let me zanima skoraj izključno »murder rap«. No, ni to edina glasba, ampak me je resnično obsedla. Zanimajo me vsebine, kot so »post ghetto boys«, brazgotine, mistika, morilci, grobarji … V glavnem zaradi produkcije in vsebine besedil. Zelo zanimiva mi je rap glasba umazanega juga. Pesem Trick Baby pravzaprav ni pravi rap, ne vem niti, kako bi jo opisala. Bolj je nekako v stilu RandB glasbe sedemdesetih let, ampak ni povsem to, in tudi ni rap. Malo sem pač eksperimentirala. Nekatera besedila temeljijo na knjigi Zvodnik Iceberga Slima iz sedemdesetih let. Bilo je nekako v slogu: »Yo, Eminem, what the fuck is up. Pay attention. Eminem. Hello! Are you listening? I don't think so. Don't worry.«

Kaj pa elektronski zvoki?

Da, seveda. Veliko je »samplov«, veliko računalniškega zvoka in podobno, in seveda veliko je organskih glasbil. Vso to tehnologijo, ki jo imamo zdaj na razpolago, preprosto moramo uporabiti. Želim si jo uporabljati, ampak tako, da zveni organsko. Na koncertih uporabljam posnete podlage in tudi prisotne glasbenike, da dobim poln zvok, kakršnega hočem. Razumljivo pa je, da nekateri od želenih zvokov ne morejo biti reproducirani v živo. Kot na primer razni efekti in konkretni zvoki. Nesmiselno bi jih bilo reproducirati. Daš jih na trak, in gledaš, da glasbeniki poskrbijo, da vse funkcionira. Vseeno mi je, kako in iz česa je pesem narejena. S posnetimi podlagami delam v živo že od osemdesetih let, še preden je elektronika postala takšen bum. Pomembna mi je praktičnost, priročnost. Ko sem potovala, si nisem mogla vedno privoščiti spremljevalne zasedbe. Zato delam s tem, kar imam, kar si lahko privoščim.

Verjetno rada tudi eksperimentiraš z različnimi zvoki?

Seveda, z zvoki, ki jih ne more ustvariti človek, na primer s prsti. Z zvoki, ki so lahko zgolj »ponarejeni« v studiu. Vseeno mi je, ali je to katerokoli glasbilo, tehnika ali tehnologija, najmanjši ali največji računalnik na svetu. Pomembno je, da lahko ustvari občutja, ki jih hočem za ozadje.

Čeprav si v svetu glasbe in tudi širše nesporno deležna umetniškega in glasbenega priznanja, vseeno medijsko in javno vztrajaš pri nekakšni zdravi drži, ne izpostavljaš se z umetnimi promocijskimi mehanizmi. Ali je težko vztrajati pri tem?

To je zelo zanimivo vprašanje. Mislim, da sem ena od bolj uspešnih živečih umetnic. Delam vse, kar hočem, s komerkoli, kadarkoli in kjerkoli hočem. To je preprosto čudovito. Seveda zato, ker ohranjam zmeren način življenja, ker najdem načine ustvarjanja, ki so zelo nizkoproračunski … Ker sem prilagodljiva. Mislim, da sem bolj razvpita kot priznana ali zelo znana. Ne izkoriščajo me, ne obletavajo me paparaci, ne silim se nikamor. (Ali kot se izrazi: »I'm not like a train wreck crashing into a bank of Courtney Love.« Op. a.) To spravlja ljudi ob pamet, saj veš. V mnogo različnih državah lahko nastopam, na festivalih, kjerkoli pač hočem. Domnevam, da zaradi moje življenjske moči, vztrajnosti, vitalnosti, ki me spremlja pri mojem že skoraj tridesetletnem ustvarjanju. Vseeno pa me na cesti ne prepoznavajo in ne nadlegujejo. Nimam psihopatskih privržencev, saj veš »ne zalezuješ zalezovalca«. Mislim, da ohranjam popolno ravnovesje. Lahko se vzdržujem z umetnostjo, ki jo ustvarjam, predvsem z govorjeno besedo. Lahko izdajam, kar hočem, in to sama krijem, če je treba. Tudi nikoli v življenju nisem imela redne službe. To je odlično. Nikoli se nisem prepustila nobeni veliki glasbeni ali knjižni založbi. Ostajam popolnoma neodvisna, vendar lahko še vedno samostojno vzdržujem svoje ustvarjanje. Vsake toliko časa se sprašujem, kako mi to uspeva in ali bom lahko tako nadaljevala. Pri mojem ustvarjanju moram vedeti, kaj se bo zgodilo v naslednjih šestih mesecih. To je nekakšna oblika nesvobode. Kdo si lahko misli, oh »kako svobodno življenje, če lahko počneš vse, kar hočeš, s komerkoli, kadarkoli in kjerkoli hočeš«, ampak s tem si tudi omejen. Zanesljivo moram biti prepričana v to, kar v določenem času delam, da lahko sploh nadaljujem. To lahko postane zelo zapleteno, varljivo. Zelo organiziran moraš biti, discipliniran, in biti na stalni preži, predvidevati, kaj se bo zgodilo.

Imeti moraš vizijo ...

Ja, ne tako finančno kot praktično vizijo. Zame ni nikakršne zanesljive varnostne opore. Misliš si, »moje ime je prepoznavno«, toda zagotovim ti lahko, da moja banka ne ve, kdo za hudiča sem. Veš, kaj mislim. Lahko sem zelo srečna, da lahko neprekinjeno vztrajam pri svoji umetnosti in govorjeni besedi, da si lahko sama postavljam merila in tempo. Lahko izdam album vsake šest mesecev ali vsake šest let. Grem na turneje, kadar se sama odločim zanje. Obenem pa se moram zavedati, kaj se dogaja. Veliko ljudi ne zna oziroma ne zmore tega. Treba se je tudi znati izogniti ukleščenosti. Nočem biti prisiljena v to, da bi morala razmišljati: »To je moje delo, zato ga moram opraviti!« Toda moram poiskati načine, da vse to deluje, tako da lahko ostanem plačano nezaposlena do konca življenja. In to je cilj.

Umetnost je tudi neprestano delo?

Tudi, če ti ni treba misliti na prihodnost, je vseeno tukaj toliko ur, ki jih posvetiš za vsako določeno umetniško izkušnjo. Načrtovati moraš, odločati se moraš, kdo gre zraven na turnejo, kdo se bo ukvarjal z organizacijo turneje. Nobenega managerja nimam. Imam zgolj koncertnega agenta. V osnovi je tu seveda več kot osem ur dela na dan. Tudi če imaš opravka zgolj z realnostjo, ki te neprestano vznemirja in obstreljuje. V vsem tem moraš najti najprej mir, šele potem lahko ustvarjaš. Najprej te nekaj vznemiri, nato nekaj ustvariš, s čimer se moraš soočiti in kar moraš ceniti in vrednotiti. Če ne delaš tako, neprestano iščeš nekaj, za kar ne veš, kaj sploh je. Preprosto zato, ker ne veš, kaj si naredil. Vse to je težko ohranjati v ravnovesju. Če, na primer zložim na kup vse, kar sem do sedaj ustvarila, bi nastal ogromen kup. Vse to je seveda zame kot dihanje. Toda včasih moraš stopiti korak stran in se vprašati: Kaj vse to pomeni? Kaj sem s tem naredila? Ali se je kaj spremenilo? Ali je mogoče kakorkoli pomagalo meni sami? Ali je to mogoče moja javna psihoterapija, ki me je naredila bolj razumno? Seveda je tudi to, saj še nikomur nisem prerezala grla. To je težko doseči, je pa zelo pomembno. Zaradi tega me vse to tudi ni izčrpalo. Še vedno rada potujem. Pomembno je, da posreduješ ljudem svoja občutja.

Govorila si o svoji neodvisnosti od založb in drugih dejavnikov. A vseeno, ali si imela v življenju izkušnje, da te je kdo omejeval pri tvojem ustvarjanju?

Ne. Nikoli me niso omejevali ali cenzurirali. Največja založba, s katero sem delala, je bila ZE Records, ki je izdala tudi The Contortions in Suicide, takrat v zgodnjih osemdesetih letih. Tam so bili zgolj zato, da so nam dali denar in da smo počeli, kar smo hoteli. Po merilih zabavne industrije zaslužim zelo malo denarja, zatorej sem tudi »nižje od radarja cenzure«, kar je fantastično. Na primer, kaj bi bilo, če bi ameriška vlada vedela, kaj govorim o njej v zadnjih štiriindvajsetih letih ali več?! Ne zaslužim niti toliko denarja, da bi se sploh obremenjevali z mano. To vsaj trdno upam in se k temu prepričujem. Če bi zaslužila na primer toliko denarja kot Courtney Love? Kaj nam sploh lahko govorijo drugi, razen o našem propadu?! Gotova sem, da bi imela težave! Ne potrebujem toliko denarja, če to pomeni, da moram iz sebe delati spektakel. In če to pomeni, da me neprestano davijo. Ta ženska se, z vsem denarjem in milijoni mrtvega moža, sooča z bankrotom! Tako vesela sem, da obstaja, samo da se meni ni treba soočati s temi stvarmi, da mi ni treba biti ona. To je odličen zgled.

Potrebujemo takšne!

Ja, nekdo mora to prevzeti nase, le da to nisem jaz! Veseli me, da obstajajo zgledi tega, kaj natančno naj ne bomo. Jaz bi bila rada zgled ljudem za to, kar je mogoče vztrajno in neodvisno doseči in delati, s strastjo in poštenostjo. To je cilj. Torej, kakorkoli sem že sama navdahnjena z vsem kar preziram, upam, da lahko sama navdihujem druge s pozitivnostjo. Sprevrženo, ampak pozitivno.

Kaj si misliš o vsej tej trenutni glasbeni »reunion« sceni, o ponovnih sestajanjih že razpadlih bendov?

Tako vesela sem, da so vsi člani Teenage Jesus mrtvi, tako da se ne moremo nikoli ponovno združiti! Ali ni to sijajno! Mislim, zakaj se morajo ljudje vračati nazaj?! Sama ne morem prenesti niti nostalgije in tega dokumentiranja, teh knjig, ki jih pišejo o preteklih stvareh. Nisem truplo! Še vedno živim in ustvarjam. Mislim, to je kot domovi za ostarele. Vsaj tako jaz vse to vidim. Vsa ta nostalgija je sranje. Mislim, da bi moralo preteči več časa, preden postanemo zares nostalgični. Ljudje mislijo, da so osemdeseta leta prazgodovina! To je malce patetično. Dobro, vem, nekoč sem bila otrok, ampak nisem več otrok. Pa naj ne vem kako pogrešan kurčevo dojko moje mame. Ne vem, kaj se dogaja s temi ljudmi. Mislim, da je to smešno. Nobenega razloga ni za vse to prerodništvo. Poglej na primer The Contortions. OK, vse kar je naredil (James Chance, op. a.) po The Contortions, ni bilo več tako dobro. In tudi se strinjam, The Contortions sem videla v zadnjih letih kar nekajkrat in bilo je odlično. Toda v čem je stvar?! Zakaj potrebujemo to?! Ne razumem … Drugače je na primer pri Sonic Youth, ki ustvarjajo neprekinjeno že zadnjih petindvajset let. Ne vem sicer niti zakaj to delajo, ampak to delajo in to delajo neoporečno. Poleg tega delujejo v stranskih projektih in med njimi še vedno vlada kemija. Mislim, da to delajo zato, ker si želijo, in to je edini razlog, da karkoli počneš. Ne razumem pa, da ljudje mislijo, da je bilo kako obdobje njihov višek. Če je bil tisto njihov višek, potem naj se za tem ustavijo in se zaposlijo kot računovodje.

Ali imaš še vedno stike z ljudmi, s katerimi si delala v preteklosti?

S Foetusom se pogovarjam vsaj enkrat na teden. In tudi videvava se dokaj pogosto. To se nadaljuje. Veliko časa sva že preživela skupaj, in še vedno sva zelo dobra prijatelja. Michaela Giraja vidim občasno. Odkar je Nick Cave postal kristjan, imam težave s tem. Mislim, »krščanski gotski rock«! Oprosti, ampak na to ne nasedam! Mislim, da bi fant moral spet podivjati, da bi lahko spet »rockal«. Moral bi iti ven iz te ušive uravnoteženosti. Ampak, tako pač jaz razmišljam! Blixa je bil že od vedno zatežena rit. Ampak, kljub temu, še vedno mislim, da je odličen. Kida Konga Powersa (ki je igral pri The Bad Seeds in The Gun Club ...) videvam veliko! Ko sem bila stara sedemnajst ali osemnajst let, ko smo delali s Teenage Jesus, se je Kid Kongo, ki takrat še ni bil Kid Kongo, pojavil na mojih vratih, v New Yorku. Prišel je kot ubežnik iz Los Angelesa in ostal pri meni celih šest mesecev. Takrat je bil zelo godrnjav, čemeren, siten, nadležen … In jaz sem bila takrat zelo razdražljiva. Toda nisva si šla medsebojno na živce. V tistem času smo veliko vadili s Teenage Jesus. Oba sva bila zelo godrnjava, nezadovoljna, čemerna najstnika, toda imela sva se rada … In še vedno se veliko videvava. Sedaj sploh ni več čemeren, sedaj je zelo zadovoljen. Thurstona in Leeja Ranalda tudi pogosto videvam. Prejšnji teden sva imela z Ranaldom skupen nastop v Sevilli, na mednarodnem festivalu poezije. Vsi ti ljudje so večinoma še vedno v istih mestih, kot so bili pred petindvajsetimi leti. Jaz sem med tem živela v New Yorku, New Orleansu, Pittsburgu, Los Angelesu, San Franciscu, Londonu, sedaj sem v Barceloni … Ljudi pač vidiš, kadar jih vidiš …

Ali imaš ali načrtuješ tudi kakšne skupne umetniške projekte z omenjenimi?

S Foetusom bi z veseljem še kaj posnela. Vendar nikakor ne moreva uskladiti najinih delovnih urnikov. Vedno je zelo zaposlen. Z Rowlandom S. Howardom bi z veseljem ponovno spet kaj naredila, toda zdaj je v Avstraliji. Ko sva delala skupaj album Shotgun Wedding, sem morala odleteti iz Londona v New Orleans, in stanovati pri njem, da sva lahko skupaj skladala pesmi. Včasih moraš, če hočeš sodelovati z ljudmi, prebivati pri njih, stanovati skupaj, jih hraniti, jih ujčkati, prati jim moraš presnete pleničke, jih zmerjati. To ni vedno mogoče.

Torej nimaš v prihodnosti nobenih resnejših načrtov sodelovati z njimi? Razen verjetno seveda s Terryjem Edwardsom, s katerim trenutno sodeluješ.

Z njim sodelujem zdaj že šest let. Tudi z Ianom Whitom (Gallon Drunk, op. a.), ki me spremlja na bobnih. Zelo rada bi ponovno sodelovala z Rowlandom S. Howardom. Toda zelo je težko, Avstralija je zelo daleč. Sedaj živim v Barceloni in prepričana sem, da bom tam našla kakšne zanimive ljudi, s katerimi bom lahko sodelovala. Tam sodelujem tudi z Marcom Viaplano,ki igra kitaro in podobno;je tudi video umetnik in fotograf. Skupaj sva že delala razstave. Selim se, da delam in ustvarjam z ljudmi, toda tudi zaradi navdiha, ki je samosvoj v vsakem mestu.

Vprašal bi te tudi o tvojih izkušnjah v underground filmu in literaturi. Kako gledaš na ta žanr? Igrala si v mnogo filmih …

Ne vem, če lahko imenuješ to igranje. Seveda sem bila v mnogo filmih, ne vem pa, ali sem igrala ali sem bila to preprosto jaz. V tistem obdobju, in to se na žalost kasneje ni več dogajalo, je bilo pri underground filmu (govorim o Beth in Scottu B, Vivian Dick, Richardu Kernu in mnogih drugih) dobro to, da so takrat ustvarjali filme skorajda gverilsko. Ustvarjali so jih zato, da so jih lahko nemudoma prikazali. Enako je bilo z glasbo. Če si imel skupino, si to hotel takoj predstaviti. Filmi so bili dolgi od dve do petnajst minut. Redki so delali daljše. Več ni bilo potrebno. Pomembno je bilo, da si dokumentiral in to prikazal, in to je bilo vse. Ni se ustvarjalo za prihodnost, ampak za tisti trenutek. Mislim, da so tako dolgi filmi resnično dober format. Veliko se lahko pokaže in pove, je zelo umetniško. Uporabljaš glasbo in luči. Zelo veliko elementov se je prepletalo v njih. Takrat je bil v veljavi format »super 8«. Z MTV in poplavo videa (čeprav vem, da je za to nesmiselno obtoževati njih) so ljudje zgubili zanimanje za kratke filme. Vsaj za nekaj časa. Zelo sem vesela, da sem bila del takratnega gibanja v New Yorku, ker je takrat nastalo veliko zanimivih in političnih stvari. Želim si, da bi ljudje delali več kratkih filmov.

Torej misliš, da to, kar se je takrat delalo v underground filmu, ne obstaja več?

Gotovo obstaja kaj podobnega, želim si zgolj, da bi bilo več »gibanj«, festivalov za kratke filme. Neodvisni film je postal skorajda povsem dostopen ljudem. In s tem ne mislim underground, temveč neodvisni film. Lahko ustvariš film s sto tisoč dolarji, kar lahko zveni malo, razen če tega denarja nimaš. Mislim, da je to ogromna količina denarja. Nekateri ljudje imajo prevelike ideje in hočejo delati neodvisne filme. Naj bi poskusili z underground filmom. Možnost uspeha in MTV ideologija sta prispevala k uničenju underground kinematografije. Vsi mislijo, da lahko naredijo neodvisen film, kar ni lahko. Tudi underground filma ni lahko narediti, kaj šele neodvisnega.

Verjameš, da mora obstajati razvita »scena«, da lahko nastajajo dobre stvari?

Zagotovo pomaga. Če pogledamo »scene« iz historičnega vidika, so se scene dogajale spontano. Neko mesto je imelo zaradi določenih razlogov v nekem obdobju določeno energijo. To je kot vojna, kot virus. Širi se. To je kot geografska napetost. Valuje kot kakšen »el nińo« kreativnosti. Zdi se, kot da se dogaja na različnih področjih v različnih časovnih obdobjih. Z vzponom tehnologije in interneta se zdi, da so se scene bolj razpršile. Sedaj je težje, da se zgodijo na določenem geografskem področju. Ne vem. Lahko zgolj pogledamo nazaj v zadnjih sto let zgodovine in vidimo, kako je bilo s Parizom, Berlinom, New Yorkom, San Franciscom, Los Angelesom … Kako se širi, potuje. Ne vem pa, kaj povzroči to spontanost, da lahko izbruhne nekaj podobnega. To je skrivnost, ki jo moram še odkriti. Jaz pa se gibljem. Sama delam svoj krog, svoj »hurikan«.

Prebral sem, da pišeš svoj drugi roman.

Ja, pripravljam se. To je tudi eden od razlogov, da sem se preselila in da živim v Barceloni. Zaradi navdiha. Mesto je zelo navdihujoče. Sama lepota in propad, zgodovina in sedanjost, socialistično in sodobno. Zgodovina Barcelone je tako grozljivo krvava. Po drugi strani pa je sedanjost tako moderna in napredna. Zelo zanimiva nasprotja so tam. Barcelona je nadvse zanimivo mesto za življenje v njem. Kultura, ki so jo ohranili, ter kultura, ki jo promovirajo. Vse to je zelo, zelo zanimivo. To je trenutno prostor odlične energije. To se dogaja s prostori, ki so bili pod vladavino fašizma ali diktatorstva ali so bili soočeni s političnimi nasprotji … Na primer, odkar je bila Španija pod Francom, je minilo zgolj trideset let. Ljudje se v prvem desetletju novega življenja soočajo še z spoznanji, kaj se je sploh dogajalo. V drugem delajo načrte, v tretjem pa se utrdijo in zagotovo ne pustijo, da bi se vrnili nazaj. Zdaj se v teh prostorih občuti neka nova vrsta svobode in napredka, ki se tam dogaja, kar je zame osvežujoče, še posebej, če zapustiš ob tem ZDA, ki se soočajo z novim valom fašizma. Skrajne vrste fašizma! To je grozno.

Torej – oprosti, ker se vračam nazaj – ali bo novi roman fiktiven ali avtobiografski?

Za primer si bom vzela zgradbe in določene prostore ter znova napisala njihovo pravo in izmišljeno zgodovino, kar bo temeljilo na spoznavanju skozi vonje, DNA zgradb … Kot če bi strgal njihovo barvo. Če strgaš barvo s stene, nosi vsak sloj svoj čas in zgodovino. Verjamem, da nosi vsaka zgradba neko »starodavnost«. V njej so se dogajala rojstva, smrti, umori, ljubezni, samomori … Knjiga bo opremljena tudi z mojimi fotografijami. Fotografiranje določenih stavb je raziskovanje njihove prave zgodovine. In nasprotno. Kot če se odzivaš na skrivnost in jo obenem ustvarjaš … Skozi vonj in skozi gostost ozračja. To je po svoje nov koncept. Ampak lahko traja nekaj časa, preden bom napisala ta roman.

V besedilih in poeziji odstiraš teme, ki so lahko v javnosti še vedno tabuizirane. Po drugi strani v njih soočaš ljudi s temnimi, a neizogibnimi platmi sodobnega življenja. Kaj je, po tvojem mnenju, funkcija tovrstne umetnosti? Recimo, gledano iz več zornih kotov, sociološko, umetniško, psihološko, filozofsko itd.

Mislim, da je v svetu vedno veliko nezadovoljstva, to je povsem naravno. Svet je pač gnil, kot norišnica. Nekatere države hočemo poučevati, kaj je dobro, za ustvarjanje človeške družbe. Toda v resnici vse skupaj sploh ni človeško. Vse je zgolj navidezno. Na svetu je veliko krivice, bolečine, siromaštva. V ZDA je ogromno siromašnih ljudi, brezdomcev, blaznih, bolnih ljudi. Ogromno ljudi je moralno propadlih, duhovno bankrotiranih, s tem so zastrupljeni že generacije. Zaradi laži, slabe prehrane, vsakovrstnega onesnaževanja. To se ne dogaja zgolj v ZDA. Moj glas je zgolj še en zblaznel glas, ki skuša ustvarjati smisel, ki skuša pomagati najti zmožnosti izražanja tistim, ki so razočarani. Jim pomagati, da lahko to spravijo iz sebe. Upam, da je moj glas tisti, ki ga lahko uporabijo, da zakričijo v temo, v noč, v praznino. Lahko se sicer pretvarjamo, da je vse v redu, da živimo v dobrem mestu, da ni tukaj nobenih težav. Saj imamo študente, znanost napreduje, vse je lepo in prav. Toda zavedamo se, da to ni realnost. To je zgolj videz, fasada, ki si jo ustvarjamo. Živimo v obdobju preobilnosti. Tukaj! Moj pogled, vizija ni omejena zgolj na ta prostor, v katerem trenutno sedim, na ta hotel … Želim si, da bi bila, ker bi me to rešilo mnogih kurčevih bolečin. Moja vizija mora iti, se bojim, onstran tistega, kar kažejo po televiziji. Obstaja nekakšna univerzalna bolečina, krivica, siromaštvo … Moje življenje je verjetno mnogo lažje od drugih. Ne gre za denar. Moje življenje je lažje zato, ker si to omogočam, ker si ga takšnega naredim. Čeprav delam … Nekaterim bi bilo moje življenje dar, drugim nočna mora in nenehno delo. Meni je moje življenje lažje kot življenje mnogih drugih, zato ker sem tako izbrala. Večina sveta ne izbira. Večina sveta nima izbire. Če govorim o univerzalnih temah, na katere ne morem vplivati, ki so prisotne že od nekdaj in bodo tudi še naprej, moram pustiti nekakšno zgodovinsko pričevanje, dokument sedanjosti, ki govori o tovrstni univerzalni norosti in bolečini.

Ali gre pri tem tudi za to, da kakorkoli vplivaš na družbo?

Poskušam pustiti dokument, obenem pa dati glas tistim, ki ga nimajo. Obenem gre tudi za moje osebno olajšanje od bremena, ki ga nalagajo razmere v družbi. In tudi, da poskušam narediti preprosto nekaj, kar je prav, pravično in ima smisel v teh nesmiselnih časih.

Kakšno je razmerje med tvojimi različnimi področji umetniškega ustvarjanja? Na primer, v pesmi Hangover Hotel s tvojega zadnjega albuma najdemo stavek, ki je obenem tudi naslov neke od tvojih fotografskih razstav.

Res je. V umetniškem izražanju uporabljam, karkoli je najbolj primerno za tisto, kar hočem povedati, pa naj gre za inštalacijo, razstavo, glasbo ali pesem. Seveda se pogosto zgodi, da se določeni elementi pojavljajo v več smereh ali stvaritvah mojega ustvarjanja. Včasih si tudi rečem, kar se začne s pesmijo, se mora nadaljevati z razstavo, ali kar se začne s fotografijo, se mora končati s pesmijo. Torej, vse je medsebojno prepleteno.

Ali obstaja tudi kakšna stalna ideja, rdeča nit, vizija, ki te spremlja v ustvarjanju v vseh letih ustvarjanja?

Moja stalna, osnovna ideja je izbrisati, zatreti, očistiti … premagati, uničiti hudiča, da te ne zalezuje nenehno, na vsakem koraku.

David Verbuč