Iva Bittová

Čarodejka glasbene drugačnosti

Iva Bittová je nesporno največja zvezda češke alternativne glasbe in že vrsto let ena od najbolj zanimivih in iskanih umetnic iz te dežele piva in cmokov. A zanimivo: svoje drugačnosti, in s tem prav osvežilne čarobnosti, ne poskuša udejanjiti s kakšnimi posebnimi novotarijami v instrumentariju. Ne, njena glasba je akustična. Le z glasom in virtuoznim igranjem violine nas je sposobna voditi po glasbenih svetovih neizmerne lepote.

K pisanju članka me je spodbudila njena najnovejša plošča. To je plošča, polna življenjskosti, nežnosti in ljubezni. Pravi biser, ki kljub perfekcionistični izvedbi deluje enostavno preprosto. Preprosto lepo! Ploščo je pod naslovom Iva Bittová, Škampový kvartet: Leoš Janáček: Moravská lidová poezie v písních konec leta 2004 izdal praški Supraphon. Na njej je triinpetdeset klasik izpod peresa češkega glasbenega velikana v aranžmajih Bittove in Škampovega kvarteta. In ravno ti aranžmaji so pri nekaterih glasbenih puristih na češkem povzročili val zgražanja in zmrdovanja. Janačkov opus priredb moravskih ljudskih pesmi je v prejšnjem stoletju postal najprej vsenarodni »hit«, kasneje pa glasbeni kanon, ki je postal nekakšna svetinja in s tem obveza glasbenih šol. Bittová in Škampovci pa so si pri aranžmajih za glas in godalni kvartet dovolili pač nekoliko svobode. In to je šlo v nos nekaterim okostenelim glasbenim kritikom za resno glasbo. Ah, neumnost! Plošča je naravnost fantastična, in prepričan sem, da bo ravno s svežino spodbudila zanimanje za Leoša Janáčka in njegov opus tudi med tistimi poslušalci, ki se jim je njegova »klasična glasbena dediščina« do sedaj upirala ravno zaradi neživljenjskosti njene predstavitve. In glede na sloves izvajalcev – tako Bittove kot Škampovega kvarteta – med svetovno glasbeno javnostjo menim, da bo zrasla tudi popularnost Janáčkovih stvaritev izven meja Češke in Slovaške. Sploh pa si glasbe na omenjeni plošči ne predstavljajte kot nekakšno silno avantgardo ali alternativo. Nasprotno. Gre za odličen primer dobrega občutka pri prenašanju ljudske glasbene poetike iz moravskih vasi s konca 19. stoletja na ugledne glasbene odre današnje Evrope. Menim, da je s pozitivnostjo, preprostostjo in naslombo na moravsko glasbeno folkloro zadnjega izdelka Iva Bittová sklenila nekakšen smiseln krog ustvarjanja. Zato bo menda najbolje, da predstavim njen umetniški razvoj in ustvarjanje do danes. Vabim vas torej na čudovito potovanje po življenjepisu femme fatal češke alternative.

Rodila se je leta 1958. Njen oče Koloman Bitto je bil multiinstrumentalist, najraje pa je igral na kontrabas. Mati je bila šolska učiteljica, ki je v prostem času prepevala po raznih pevskih zborih. Tako je Iva rasla obkrožena z glasbo. Oče ji je kupil violino, ki jo je kot dekletce pridno vadila. V tem obdobju se je družina veliko selila, pač glede na to, kje je oče kot glasbenik dobil zaposlitev. Iva sama pravi, da je posledica stalnih selitev v mladosti ta, da si lahko zdaj hitro ustvari dom in da jo od takrat dalje preveva občutek, da je svet brez meja. Mislim, da je ta občutek kasneje prispeval k njenemu glasbenemu ustvarjanju, ki bi ga lahko opisal »glasba brez meja«! No, kot je pri najstnikih običajno, se ji je pri štirinajstih drgnjenje lestvic po tako »neprivlačnem« glasbilu, kot je violina, zagabilo in je glasbo obesila na klin. Mama jo je vpisala na igralski konservatorij v Brnu in Iva se je posvetila igri. In zablestela! Že pri sedemnajstih je postala zvezda avantgardnega gledališča Divadlo na provázku, malo kasneje je začarala še filmske ustvarjalce in gledalce. Najbolj znana, prav legendarna, je njena vloga Eržike v muzikalu Balada pro banditu Vladímirja Sísa. Sploh se je najbolje odrezala v vlogah, ki so zahtevale improvizacijo v mimiki, gibanju in vokalni interpretaciji ter petje. Kljub vsej slavi in vsesplošni navdušenosti gledaliških in filmskih porabnikov, pa se – po lastnih besedah – ni nikoli počutila kot igralka. Nekako pri triindvajsetih je dojela, da se lahko resnično izraža le z glasbo. Dovolj ji je bilo interpretacij drugih likov – lik, ki ga je hotela predstaviti svetu, je bila Iva Bittová. In ravno v tem obdobju, ko se ji je ponovno zbudila želja po muziciranju, je zopet odigral ključno vlogo njen oče. Za božič leta 1981 ji je namreč pod božično drevesce nastavil njeno staro violino. Njena želja po igranju se je nato sprevrgla v strast. Bojda je vadila povsod in kadarkoli. Na njeno ponovno zagrizenost pri drgnjenju dvotonov je vplivala tudi globoka ljubezen do očeta, ki je bil takrat že hudo bolan in ni mogel več muzicirati, kar ga je psihično popolnoma zlomilo. Ivino takratno obsedenost z glasbo lahko torej razumemo tudi kot posledico želje po izkazovanju privrženosti do očeta in odločenosti, da nadaljuje njegovo delo. Oče ji je umrl že naslednje leto in ni tako nikoli doživel Ive kot pomembne glasbenice. Sama pa pravi, da sta še naprej povezana, da še sedaj na vseh koncertih čuti njegovo navzočnost in da včasih igra le zanj.

Kakorkoli že, Iva je mislila z glasbo smrtno resno, zato je pustila gledališče in film. Iz Brna se je že noseča preselila v odročno vasico, in sicer v nekakšno komuno, ki so jo tvorili Iva, njen prvi mož, njegova sestra in vsestranski umetnik Vaclav Koubek. Slednji se je v tej vasi skrival pred nadlegovanjem StB, češkoslovaške varnostne službe. Dve leti se je preživljal kot pastir. Za različno dolga obdobja so se mali skupnosti priključili še razni drugi mladi ustvarjalci, ki so potrebovali oddih, navdih ali pa so preprosto morali ponikniti pred državnimi represivnimi organi. Komuno v vasi Supikovice so tako hudomušno imenovali »boemska četrt Brna«. V tem času je Iva glasbeno zorela in razvijala svoj slog. Prvič je tudi javno nastopila, in sicer kot gostja na enem od Koubkovih koncertov. No, potem je nekoč komuno obiskal še tolkalec Pavel Fajt, preskočile so iskre in z Ivo sta postala par, tako ljubezenski kot glasbeni. In tu smo!!! Ta naveza je ponudila svetu nekaj najbolj vznemirljive glasbe, kar je je bilo kdaj zaigrane.

Nekakšen predgovor v njun glasbeni razcvet pomeni obdobje, ki ga lahko imenujemo »folklorno. Na prvi EP-plošči je tako moč slišati tri ljudska besedila, za katera je glasbo napisala Iva s prijatelji. Ljubezen do ljudske glasbe je Iva razvila že v družini, sploh se je takratna češka intelektualna mladina v veliki meri naslanjala na folk in ljudsko glasbo. Na začetku osemdesetih let je bila pod pritiski t. i. normalizacije cela vrsta čeških in slovaških rockovskih skupin prisiljena prenehati z ustvarjanjem, za druge pa je bilo delovanje oteženo. S ponikanjem rockovske scene se je mladinska glasbena kultura za nekaj časa znašla v nekakšnem ustvarjalnem vakuumu. Po mnenju Pavla Fajta je navdih za nove glasbene izraze v Brnu pomenil underground koncert zasedbe Skeleton Crew (Fred Frith – kitara, Tom Cora – violinčelo). No, vsekakor je koncert močno vplival na njun duo z Ivo.

Že od samega začetka sta bila garača in sta ogromno vadila. Pesmi, ki včasih delujejo kot plod hipnega navdiha, so v resnici plod dolgotrajnega iskanja pravih glasbenih rešitev. Muziciranje sta dojemala kot resno delo, hkrati pa jima je njuna glasba pomenila beg v nekakšen boljši zasebni svet, kajti v zunanjem je bilo vse lažno in polno nevarnosti. Rezultat njune predanosti in navdihnjenosti je fenomenalna prva LP-plošča, imenovana enostavno Bittová and Fajt (Panton, 1987, ponatis vključuje prvo malo ploščo Boton, 1997). Iva, ki je za ploščo prispevala večino glasbenih motivov, pravi, da so v tej glasbi »velik glasbeni naboj, naporno delo, radost in veliko najine ljubezni«. Pavel, zaslužen za teksturo te glasbe, pa meni: »Ta muzika – to je do dandanes čista informacija /.../ to je enostavno svetloba.« Kritiki, ki so poskušali glasbo s te plošče opisati in razložiti, so jo povezovali s pojmi kot so folk, jazz, rock, avantgarda, alternativa, blizu moderne resne glasbe itd. Poslušalec res lahko zazna vse omenjene vplive. Kar sta tu odigrala Iva in Pavel, se ni v ničemer ujemalo z ustaljenimi predstavami o bobnih in violini, kot glasbilih. Deformirani intervali, igranje violine za kobilico, tolčenje z roko ob violinski trup, bližanje zvoka violine in glasu, razni vzkliki, kričanje, smeh ter prav posebno poetično bobnanje je ustvarilo prelepo in nenavadno umetnino, nabito z igrivostjo in erotiko. Ploščo zato prav toplo priporočam v poslušanje!

Njuno glasbo je najprej »zaštekala« tujina, predvsem Zahodna Evropa. Veliko so ju vabili na razne festivale po Nemčiji, pa tudi drugod. Leta 1988 sta nastopila na festivalu avantgardne glasbe v Saint-Rhemyju in osvojila nagrado za najbolj avantgarden nastop. Tej »avantgardnosti« je verjetno pripomoglo dejstvo, da je bila njuna glasba popolnoma akustična, v nasprotju z glasbo drugih nastopajočih alternativcev, ki so na veliko uporabljali raznotere efekte. No, kakorkoli, pomembnejše je dejstvo, da sta se na tem festivalu spoprijateljila z že omenjenima Fredom Frithom in Tomom Coro ter nekajkrat nastopila z njima na skupni improvizaciji. Kot gosta sta se pojavila tudi na Frithovi plošči s filmsko glasbo Step Across The Border. Kako pomembno je bilo to poznanstvo za Ivo, nam pove njeno lastno razmišljanje o ustvarjalnosti in improvizaciji: »Človek začne biti ustvarjalen, ko se je zmožen sam odpreti in si nekaj sam zase izmisliti na odru, potem začne dobivati zamisli in začne skladati lastno glasbo. In to je ravno ena od reči, ki jih v šolah sploh ne učijo; znati se izražati, ne da bi imel človek pred seboj note. Pri meni se je ta zmožnost razvila pri srečanju z alternativno sceno, predvsem v skupnem igranju s Fredom Frithom in Tomom Coro. Po naključju smo se srečali, in že smo skupaj improvizirali. To je bila situacija, ko nisem mogla reči ne. Preprosto sem se v to spustila in po zaslugi tega naključja sem se tega (improvizacije, opomba V. Š.) pravzaprav naučila.«

Medtem ko sta premikala meje kot duo, sta se na Pavlovo pobudo podala tudi v rock. Pavel je namreč prepričal Ivo, da se je kot pevka priključila – sedaj legendarni – underground skupini Dunaj, katere član je bil. Po dveh letih skupnega igranja je skupina izdala dokaj zanimivo ploščo Bittová and Dunaj (Panton, 1989; ponatis z naslovom Pustit musíš, Rachot/Behémót, 1996). Po izidu plošče je Iva skupino zapustila in se podala na nova glasbena iskanja. Kajti to električno-rockovsko obdobje jo je utrdilo v prepričanju, da sama najbolj uživa v akustični glasbi.

Z novim zavedanjem je od srede leta 1989 začela nastopati tudi sama. Sploh je v tem obdobju očitno sprejela kar nekaj pomembnih odločitev. Tako se je iz Brna zopet preselila na podeželje, in sicer v vas Lelekovice. Poleg želje po naravi in vaškem življenju je iskala tudi prostor z dobro akustiko za ustvarjanje glasbe. Našla ga je v lelekoviški cerkvi Sv. Filipa in Jakoba. V njej je posnela tudi prvo samostojno ploščo Iva Bittová (Pavian, 1991; v tujini je plošča izšla pod naslovom River of Milk, ponatis pod naslovom Divná slečinka,BMG Ariola, 1996). Ta album pomeni prav poseben trenutek v Ivinem osebnem glasbenem razvoju, saj je sama napisala celotno glasbo in vse aranžmaje ter jo odigrala in odpela sama. Tako se je osebnostno in umetniško končno popolnoma postavila na lastne noge. Z gozdom obdane Lelekovice pa so postale in do danes ostale njen dom ter prostor navdiha, kjer najlažje in najbolje ustvarja: »Stalno igram in potrebujem še več, samoumevno petje me najbolj napolnjuje. Tudi prisotnost in objemi mojih otrok ter molk me polnijo, pogled na nebo in gozdove in naravo me polni, živa glasba in smeh otrok me močno polnita.«

Njena samostojna in bleščeča kariera se je tako s tem »zapikom« v moravski domačnosti lahko začela. Po plošči Ne nahledej (BMG Ariola, 1994) se je zopet vrnila snemat v domačo vaško cerkev. Posnela je intimno Kolednice (BMG Ariola, 1995) – fantastično ploščo, na kateri je prvič uporabila otroški pevski zbor. Zopet je sodeloval tudi Pavel Fajt, ki je z igranjem na razne uporabne predmete ustvaril prav posebno igrivo atmosfero. Med temi nabožnimi pesmicami po lepoti verjetno še najbolj izstopa izvedba obče znane in že prav razvpite Ave Marije, saj ta v njeni vokalni interpretaciji resnično deluje kot osebnoizpovedna molitev!

Naslednji izziv, ki ga je začutila v sebi, je bilo ponikniti v glasbeni svet nekoga drugega ter ga pregnesti po svoji meri in okusu. In ker je ljudska glasba njen »materni jezik« in je od nekdaj čutila glasbeno bližino z Bélo Bartókom in Leošem Janáčkom, se je takrat odločila raziskati Bartóka. Z violinistko Dorotheo Kellarovo sta ustvarili album Béla Bartók – 44 duet pro dvoje housle (Rachot/Behémót, 1997). Kot pove že naslov, je na plošči zabeleženih štiriinštirideset duetov za dve violini, umetnici pa sta dele skladb odpeli namesto odigrali. Sploh sta Bartokóv material prekrojili za svoji srci in duši. Kellarová, ki ji je bilo to muziciranje s takrat že zelo znano Ivo izjemna izkušnja, je o ustvarjanju kolegice dejala, da »dela le to, kar sama hoče, in to, kar prepozna za dobro.« In dober je tudi njun izdelek.

V osebnem življenju je Iva takrat preživljala krizo. Po trinajstih letih je spoznala, da ne more več živeti skupaj s Pavlom Fajtom, zato je razmerje končala. Tako je v hiški v Lelekovicih ostala sama z dvema sinovoma in glasbo. In da je bolečina ne bi popolnoma zlomila, se je zakopala v delo. Še isto leto je z basistom in s kitaristom nekoč tudi njenega Dunaja Vladimírjem Václavakom, enim od vidnejših akterjev brnske in češke alternativne scene sploh, ustvarila album Bílé inferno (Indies MAM, 1997). Naslov plošče bi se v prevodu glasil Beli pekel. Poleg Ive je krizo v razmerju preživljal tudi Vladimír, zato v naslovu ta pekel, ki je simboliziral njuno trpljenje. Belina pa naj bi v ta pekel prinašala neko novo upanje po boljšem življenju, ki sta se ga nadejala. Vsekakor gre za prelomno delo in zopet za enega najpomembnejših albumov v zgodovini češke popularne glasbe. Poleg Ivinega starega prijatelja Toma Core na violončelu je pri plošči sodeloval tudi dekliški zborček Lelky. Zbor je Iva ustanovila v domači vasi, kjer še danes zainteresirana dekleta poučuje »naravno« petje. Kot pravi, hoče puncam pokazati, da prava glasba prihaja iz izvajalčeve notranjosti in da sta pri petju najpomembnejša svoboda ter zvestoba sebi. Vsekakor v nekoliko nenavadne melodije ubrani dekliški glasovi veliko pripomorejo k všečnosti tega »remek dela«.

No, in tega znamenitega leta 1997 si je s svojo neodvisnostjo dokončno utrdila status antizvezde na češki glasbeni sceni. Gladko je namreč zavrnila nagrado Akademije za popularno glasbo (nekakšen češki grammy), in sicer z besedami, da ustvarjanje glasbe ni tekma in da so se ji razna glasbena tekmovanja zagnusila že v mladosti, ko se jih je kot mlada pevka udeleževala na materino željo. Že takrat ji je oče dejal, da je važno biti dober, ne slaven. Za njo je bistveno ne le, kaj delaš, temveč tudi, s kom to počneš, in da zato od žirije, ki gnusno manipulira z mediji in »otroci na sceni«, ne želi prejeti nič, niti imeti s temi ljudmi sploh karkoli. S takimi izjavami je seveda prizadela kar nekaj samoljubnih osebkov, ki krojijo češko popularnoglasbeno sceno.

Iva se s tem ni obremenjevala. Takrat se ji je namreč še bolj na široko odprla tujina. Kmalu po snemanju Bíléga inferna je umrl Tom Cora. Močno prizadeta Iva je v njegov spomin prvič napisala skladbo za več glasbil, in sicer za godalni kvartet. Skladbo Quatour pour Cora je moč slišati v izvedbi godalnega kvarteta Škampa Quartet na Ivini plošči Classic (Supraphon, 1998). Očitno je bila skladba všeč Danilu Harringtonu, prvemu violinistu Kronos Quarteta, saj ji je takoj ponudil, da naj napiše skladbo za njihovo ploščo z romskimi motivi z vsega sveta. Prav nalašč zanje je tako Iva zložila Hop á hop tá li tá, skladbo, ki je napisana tako, da jo lahko izvaja Kronos Quartet sam ali skupaj z Ivo, kadar se jim pridruži. To je lahkotna, ritmična in plesna skladba, seveda pa je metrično nepravilna. Pač Iva. Njen stil skladanja za godalni kvartet nekoliko spominja na tvorbo Bartóka in Janáčka.

Naslednje sodelovanje z uglednimi imeni iz sveta »resne« glasbe, ki ga velja omeniti, je skupni koncert z Nederlands Blazers Ensemble, ki je zabeležen na plošči Ples Upírů (Indies records, 2000). Na njej je moč slišati Ivino glasbo prearanžirano za pihalni orkester. Čudovito.

Za demonstracijo njene glasbene neobremenjenosti naj omenim še njen sočasen izlet v hiphop in na elektronsko sceno konec devetdesetih let. Pod vplivom starejšega sina Matouša jo je namreč z energijo pritegnil tudi ta glasbeni žanr. Tako se je nekajkrat preizkusila s petjem ob didžejih na nekaterih partyjih. Ti glasbeni poskusi so tudi zabeleženi na nekaterih samplih.

Tako! Jaz osebno menim, da je naši umetniški čarodejki uspela namera, ki si jo je zastavila kot mladenka, da svetu predstavi lik Ive Bittove. Razvila in uveljavila se je kot popolnoma samosvoja, neodvisna in samozavestna skladateljica in glasbena interpretka, katere velike odlike so spontanost, temperament in svoboda (izraza). Njeni sodelavci jo vsi po vrsti opisujejo kot zelo intuitivno in poudarjajo, da je njeno notranje žarenje občudovanja vredno. Kljub vsej odprtosti za raznotere glasbene poskuse pa ostaja zvesta predvsem akustični glasbi, petju in violini, v katero je še vedno na smrt zaljubljena in o kateri pravi: »To glasbilo je prekrasno, kraljevsko, popolnoma ga obožujem, in s tem, da zahteva strogo disciplino, človeka v bistvu prevzame. Zame je najpomembnejše predajati ljudem z violino veselje, kaj več me niti ne zanima. /.../ Pri tem čutim ne le razmerje človeka do dela, temveč razmerje do ljudi in življenja nasploh.«

Kar se tiče njenih glasovnih zmožnosti, so se z leti le izpopolnjevale. Je pevka stoterih osebnosti, za katero so značilne različne glasovne tehnike, ogromen razpon, v njenem glasu je prisotnih veliko barv, v bistvu že kar karakterjev. Pri interpretaciji vedno izhaja iz atmosfere konkretne pesmi.

In za konec – poglejmo le še, kaj o svoji glasbi meni sama diva: »Nerada govorim o vzgibih in ciljih ali nameri moje glasbe. Moje življenje je enostavno glasba, ne morem živeti brez nje, ampak to, kar hočem z glasbo izraziti, tega ne morem povedati z besedami. Občinstvu dajem kos svojega življenja, otrok, mir svojih misli in sem vesela, kadar odhajajo domov s koncerta v dobrem počutju. In to je najpomembnejše.«

Se vsi strinjamo, mar ne?!

Viktor Škedelj - Viki

Izbrana diskografija:

Iva Bittová and Pavel Fajt, Bittová and Fajt (Bonton Music, 1998)

Pustit musíš, Pustit musíš (Rachot/Behemot, 1996)

Iva Bittová, Divná slečinka (BMG Ariola, 1996)

Iva Bittová a ti nejbližší, Kolednice (BMG Ariola, 1995)

Iva Bittová, Dorothea Kellerová, Béla Bartók – 44 duet pro dvoje housle (Rachot/Behemot, 1997)

Iva Bittová, Vladimír Václavek, Bílé inferno (Indies MAM, 1997)

Iva Bittová, Classic (Supraphon, 1998)

Iva Bittová, Škampový kvartet, Leoš Janáček: Moravská lidová poezie v písních (Supraphon, 2004)

Viri:

Jaklová, Lenka. Iva Bittová. Academia, Praga, 2000.

Razni članki v češkem časopisju in revijah.

Internetni viri.