KT Tunstall

Novo upanje s Škotskega

KT Tunstall je novo vzhajajoče ime že po tradiciji kvalitetnega škotskega popa. S kitaro v roki in z malho izkušenj, ki jih opisuje v pesmih, počasi osvaja evropsko poslušalstvo. In prav je, da ji prisluhnemo tudi mi.

Svoje ime, Katie, je začela zapisovati z inicialkami zato, ker jo njeno ime sicer bolj spominja na hčerko kakšnega podeželskega kmeta. To kot posvojenka, ki se posvojenega statusa zaveda že od otroštva, nemara tudi je, a zavoljo dejstva, da je odraščala v univerzitetnem škotskem mestecu St. Andrews, po drugi strani tudi gotovo ni. Pravzaprav je živela v precej sterilnem intelektualnem družinskem okolju, v katerem niso premogli niti ene glasbene plošče. Njen oče, fizik, je namreč svoje otroke namesto z glasbo raje seznanjal z očarljivimi znanstvenimi lekcijami. Tako je KT in njene brate v mladih letih med drugim sredi noči peljal gledat Hayleyjev komet, katerega magični soj svetlobe je skozi univerzitetni teleskop očaral tudi KT. Gotovo ni naključje, da se njen pred kratkim izdani prvenec imenuje Eye To The Telescope, večji čudež pa je, da je deklica, ki do najstniških let sploh ni slišala nobene pametne glasbe, postala kantavtorica.

Pravzaprav bi lahko rekli, da je začela igrati na različna glasbila, še preden je začela poslušati glasbo. Klavir je znala igrati veliko prej, preden je slišala igrati največje klavirske virtuoze, klasična izročila sodobne glasbe pa je dobila v roke v času, ko se najstniki običajno že odločajo za bodisi alternativni bodisi mainstreamovski slog življenja. Sama se je na podlagi svojih glasbenih favoritov, v prvi meri Bowiejevega albuma Honky Donky, odločila za alternativo. Tako je po neuspešnem kratkotrajnem izletu v London, kjer je poskušala uspeti kot članica različnih glasbenih zasedb, nazadnje pristala v domačem alternativnem gnezdu in začela tako zasebno kot glasbeno razmerje s Pipom Dylanom, enim izmed članov široke glasbeno-umetniške zasedbe Fence Collective, ki je v ljudske glasbene korenine spretno vlivala zajetne doze Jamesa Browna, Louja Reeda, Billie Holliday, Johnnyja Casha in PJ Harvey. Kljub veliki naklonjenosti do velikih imen klasične sodobne glasbe je KT kmalu spoznala, da ji boemsko življenje in posledične skromne življenjske razmere niso pisane na kožo. Odločitev, da se odpove alternativnemu življenju in še enkrat poskusi srečo v veliko udobnejšem okolju komercialnega glasbenega trga, je bila težka, vendar je prihajala iz njene notranjosti. Prav o tem je spregovorila tudi v eni izmed svojih pesmi z naslovom Suddenly I See, v kateri opisuje svoje občudovanje do lepe in karizmatične pevke (Her face is a map of the world … I can see her eyes looking from a page in a magazine) in nam brezsramno zaupa, da bi nekoč tudi sama rada dosegla takšen status (Suddenly I see, this is what I want to be, suddenly I see, why the hell it means so much to me).

Seveda je bila pred njo precej negotova pot, toda obkrožena s pravimi ljudmi, med drugim tudi s švedskim producentom in skladateljem Martinom Terefejem in legendarnim producentom Stevom Osbornom (znanim po sodelovanjih z U2, New Order in Happy Mondays), je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo iz množice lastnih pesmi (bojda jih je imela na zalogi kar sto) uspela pripraviti ducat takšnih, ki jih bo z veseljem objavila na prvencu. Kljub izjemni priložnosti se je KT zavedala, da je dekle s kitaro in spremljevalnim bendom lahko precej dolgočasna zadeva. »Ko smo pesmi posneli prvič, so zvenele povsem neizvirno in brez jajc,« je maja letos povedala za Guardian. In dodala: »Ženski glas se približa tisti bolj sladkobni frekvenci, zato moraš narediti nekaj vznemirljivega, sicer lahko kaj hitro zabredeš v grozen kliše.« Agresivnejši slog igranja na kitaro in prilagodljivi glas, ki se lahko iz nežno milega baladnega petja v hipu spremeni v raskavo uporniškost, sta njenemu glasbenemu izrazu dodala potreben odmerek vznemirjenja in spontanosti. Nič čudnega, da je njen nastop jeseni 2004 v priljubljeni BBC-jevi glasbeni oddaji Later With Jools Holland, kjer je zapela izvrstno, na countryrockovskem ritmu zasnovano uspešnico Black Horse and the Cherry Tree, zasenčil vse druge nastopajoče, čeprav se je v oddajo uvrstila zgolj po zaslugi ameriškega rapperja Nasa, ki je moral nastop odpovedati. Omenjena pesem je KT, ki je, kot je za Guardian povedala sama, do tedaj bolj v slogu boemske Phoebe iz Prijateljev s kitaro brenkala po londonskih kavarnah, dobesedno čez noč izstrelila v medijsko orbito, o kateri je dotlej samo sanjarila. Letošnjo pomlad izdani prvenec je samo še spodbudil pozitivne kritike, ki 29-letno glasbenico upravičeno postavljajo ob bok PJ Harvey, Tory Amos, Dido in drugih kvalitetnih pevk, ki s specifičnimi glasovi in osebno liriko sežejo v srca tudi najbolj izbirčnih poslušalcev. Spretno nanizanih dvanajst pesmi, ki nihajo med počasnim baladnim zatišjem in radoživim kitarskim ritmom, v svojem bistvu kaže razmišljanje zrele mladenke, katere izkušnje v ljubezenskih in drugih medčloveških odnosih so izjemno hvaležna popotnica za ustvarjalni opus. Na albumu tako ne manjka monologov o preizkušnjah, pred katerimi se slej ko prej znajde vsaka mlada ženska (Miniature Disaster), spominov na neuspela razmerja (Other Side Of The World, False Alarm) in vsakdanjih zaupnih pogovorov, s katerimi skušamo svetovati prijateljem (Another Place To Fall). Album je kljub temeljnemu optimizmu in drznemu razpoloženju, ki veje z njega, poln izkušene modrosti in melanholije, ki se vsake toliko časa prikrade iz ozadja in zasije v nenavadno presunljivi lepoti (balada Silent Sea). Prav zaradi te sposobnosti vzporednega nizanja lepih in slabih plati življenja, ljudi in odnosov, popestrene z gibko in karizmatično barvo KT-jinega vokala ter s kvalitetnim akustičnim ozračjem, je njen prvenec izjemno dobrodošla novost, kakršnih v glasbenem svetu, še posebej med ustvarjalkami, trenutno primanjkuje. Zato KT in njen Eye To The Telescope še toliko bolj priporočam vsem, ki ste nad »ženskim popom« morda že obupali.

Marta Pirnar