Little Axe

»Izbira je«

Skip McDonald je kot staropečeni blueser z vzdevkom Little Axe med drugim za svojo z bluesom omeseno godbo lansiral prikladno »žanrsko« ime dub blues. Sprva je bila vznemirljiva novica, potem pa udejanjena lekcija, doživetje, ki je na koncertu v ljubljanskem klubu Orto dalo vse, kar poželijo razum, telo in srce – moderno, iskalsko prizemljeno godbo, odkrit in subtilno zakrit svobodomiseln političen ton, zgodovinsko vednost in njeno aktualizacijo za današnjo rabo.

Tule podpisani mirno priznava, da je ekipo, ki so jo tvorili pevec in kitarist Little Axe, bobnar Keith LeBlanc in basist Doug Wimbish, čakal dve desetletji. Nesrečno mu je uhajala. Takšnih »nepopularnih« godbenih legend, pravih sopočiniteljev verige velikih malih glasbenih prevratov v polpretekli zgodovini godb se na koncertih nismo ravno naposlušali. »Legendarnost« kakopak lahko zavaja. Največkrat je alibi za vsrkavanje avre in za priklop na nekaj, kar nismo doživeli v času preteklega vrhunca nekega ustvarjalca. Pri Little Axe ta argument odpade. Morda so trije glasbeni prijatelji predstavniki »stare šole«, toda ravno »zastarelost« glasbeniškega zorenja in premisleka izstopa, ko je reč o rabi sodobne tehnologije, v pregibanju in moduliranju tona v realnem času igranja, v jammingu in dubbingu, v igri naučenih, domišljenih komadov, iskanju in stopnjevanju zagona v raznovrstni, čez vse disciplinirani igri. Američani v eksilu o godbah ogromno vedo in to razkazujejo. Trdi rockovski prijem se zlahka zlije z dubovskim ritmom, bluesovska repeticija z malodane eksperimentalnim metalskim solom na basu, soulovska harmonija s funkovskim naglasom na prvi dobi. Toda njihovo »mešanje«, »miksanje« ni napravljeno na moden in ničti način »vse gre«. V tem je čar in velika distinkcija. »Gre«, ko je podlaga premislek, glasbeno usmerjanje emocij in emocionalnega gradiva v glasbi.

Naj osvežimo opešani spomin. Trio muzičistov je bil trda ritmična podstat famozne bande Sugarhill Gang, ki je na prelomu v osemdeseta zagrešila rapovski preboj z Grandmastrom Flashem (začenši s profetskim komadom Message, Wimbish, vzemimo, je pustil nepozabno sled v basovski liniji drugega velikega pionirskega komada White Lines). Sledil je dolgoletni, še trajajoči detour na Angleško z ekipo O-Nu Sound in dubovskim producentom Adrianom Sherwoodom. Med drugim so ustvarili nekaj sijajnih »laboratorijskih« albumov benda Tackhead, podložili enega neprekosljivih temačnih albumov osemdesetih let Marka Stewarta in Mafije, As the Veneer of Democracy Starts to Fade. Novica je, da Stewart (nekdanji šef avantpankovskega benda Pop Group) spet snuje in nič manj jezno, nikakor ne apatično, nadaljuje v smeri uglasbenega dejstvenega pesimizma, ki je svoje dni prevevalo Zahod, vsaj thatcherjansko Anglijo. Ne bi našel boljšega trenutka za povzdignjenje glasu.

McDonald je med drugim začinil nekaj odvodov hiše O-Nu, tudi predhodnice »ambient, oprostorjenih« melanžev v African Headcharge, s prvo rabo Lomaxovih terenskih posnetkov črnskih zaporniških pesmi. Medtem je basist Wimbish igral v bendu Living Colour, celo dobro plačano gostoval v The Rolling Stones, kar je bolj minornega pomena. Preveč dobre, močne godbe so spravili skupaj ali pa vsak posamič. Wimbisheva basovska studijska avantura na albumu Trippy Notes for Bass (1999) postaja že klasika za zahtevnejša ušesa. McDonald alias Little Axe je že prej taval v bluesovskih vodah, toda v zadnjih letih se je osredotočil na kopanje po ekspresivni kulturi črnskega Juga ZDA. Poskuša jo reaktualizirati, ji pridati nov glasbeni omot, nikakor ne sfižiti ali »skopirati« na način bluesovskih folkijev in podobnih čudotvorcev historične avtentičnosti. Poglablja se v komade staroste bluesa iz Delte Sona Housa, spogleduje se s Howlinom Wolfom, Leadbellyjem, tvori harmonsko podlago iz delovnih pesmi, se spušča v »a-sinhroni« dvogovor, v vzorec klica in odgovora z Leadbellyjem, kar mu omogoča tehnologija vzorčenja fiksiranega zvoka. Politično so mu blizu sindikalistične pesmi iz tridesetih let s pozivi k dejanjem, k solidarnosti in na drugem koncu osebne, intimne izpovedi bluesovskih pevcev, ki so prava »epistemologija« tedanje črnske kulture v razredni družbi prve države kapitalističnega svetovnega sistema. Ne pozabimo, taisti sistem je le še okrepil rasne in etnične razlike, kar z nezmanjšano učinkovitostjo počne še danes.

Zadnji album Champagne and Grits (2004) daje raznorodnejše pesmi in je na prvi pogled vedrejši in bolj igriv od »temnejšega«, dubovskega Hard Grind (2002). Pri obeh je »o-nu« podpis nezgrešljiv. Prečenje časa prek starih ploščnih zarez, v katerih se izgublja vokalno pričevanje Leadbellyja in čez katerega mehko vodi svojo pesem Little Axe, so odlike občutljivih rokovalcev z zgodovinskim glasbenim gradivom. Toda pesem postaja vse bolj pričevanje o sedanjiku. To je globok poklon tradiciji, a nikakor ni malikovalski bluesovski »revivalizem«, prazno nereferenčno podajanje forme.

Grenki Housov verz »Mar ti ni mar, ko ti ljudje režijo v obraz« kaže, da z bluesom še nismo opravili, niti v tem stoletju ne. »Gang« ima tudi izven odra kaj povedati.

Intervju z Little Axe

V pozdrav morda prozaično vprašanje: ste kdaj preštevali, kje ste v zadnjih 25 letih preživeli več časa, v studiu ali na koncertih?

DW: Vsak različno. Verjetno je Skip več koncertiral od naju s Keithom. Ko smo pred 20 leti prvič prišli v Anglijo, smo najprej samo viseli v studiu, snemali in nasnemavali. V začetnem obdobju s producentom Adrianom Sherwoodom smo prvo leto samo snemali, drugo leto pa smo prebili na koncertih z Markom Stewartom. Deset let prej smo v glavnem igrali na koncertih, predvsem skupaj z ekipo Sugarhill Gang, in nekaj malega snemali. Odvisno je od tega, s kom delaš, od ustvarjalnega cilja, ki si ga zastaviš. Recimo, da je razmerje pol-pol.

Samo studijsko delo se je spremenilo v teh dveh desetletjih. Navsezadnje ste sami preživeli prehod iz analogne v digitalno dobo, k rabi drugačnih orodij za snemanje in oblikovanje zvoka. Verjetno je bila posledica, da ste se s tem morali spoprijeti tudi na odru.

KL: Postalo je lažje.

SMD: Pa vendarle ne gre samo za tehnično opremo, še vedno je odločilna nosilna ideja. Kaj ti pomaga, če imaš okrog sebe v studiu ali na odru vso opremo, te čudovite naprave, če ni osnovne zamisli, okrog katere gradiš svojo glasbo. Dokler ne veš, kam in h komu te vodi osnovna glasbena ideja, je vsa tehnična šara brez smisla. Ne šteje. Drži, da ti pri tem lahko tehnična orodja pomagajo. Toda poznam ljudi, ki lahko vse sfižijo že na osnovni štirikanalni snemalni pripravi.

Ampak vseeno, mar ni sam proces prevajanja ideje z rabo sodobne tehnologije precej zamotano, skoraj čarovniško početje?

DW: Vse se je razvijalo zelo počasi, od začetnega navdiha do nabavljanja različnih glasbenih tehničnih pripomočkov. Začelo se je tako, da smo bili v stiku z različnimi proizvajalci, ki so nas počasi začeli zalagati z najnovejšimi pripravicami. Druga plat je bila nenehno spraševanje in iskanje vseh glasbenih in zvočnih možnosti, ki jih ponuja še tako mali glasbeni efekt ali škatla. To je Skip počel že pred 25 leti. Poglej Adriana Sherwooda. Vse, kar je naredil v studiu, med iskanjem pravih ritmičnih vzorcev, se je porodilo iz njegovega premisleka o vlogi tišine v glasbi. Če k temu pritegneš dobre glasbenike, potem si sredi bujnega procesa. To se je dogajalo z nami. Naučili smo se spoznavanja, kaj kot glasbeniki premoremo in kaj lahko izvlečemo iz tega. Po letih igranja v Ameriki smo se bili v Evropi sposobni povsem izolirati v studiu in poiskati drugačen fokus. To je ustvarilo skupino Tackhead. Pri tem smo se zavestno izogibali vseh možnih kategorizacij, kar je pomagalo pri osnovnem programiranju in iskanju sozvočja v studiu. Adrian je v procesu mešanja zvoka prispeval svoj zorni kot, midva s Skipom pa sva iskala načine ritmiziranja, ki bi se prilegali njegovim zamislim. S tem smo ustvarjali pravo ustvarjalno delovno vzdušje, ki se je prevajalo v glasbeno. Iz tega smo lahko gradili. Toda vodila nas je izoblikovana glasbena ideja, ki je šele omogočila, da smo skupaj začeli risati sliko.

SMD: To še ne pomeni, da lahko na album strpaš vse, kar ti pade na pamet. V studijskem procesu se resda dogaja marsikaj, toda pogoj je izoblikovana vodilna, izvirna zamisel.

KL: V bistvu smo rabili studio kot glasbilo. Tako so se porajale plošče. Nismo koncertirali, marveč eksperimentirali v studiu. Ampak vse je bilo narejeno v »živo«, kar je bila povsem drugačna učna izkušnja.

DW: Če povzamem, od leta 1974 do 1979 sva bila s Skipom nenehno na koncertih z različnimi skupinami. Studijsko delo je bilo bolj stranskega pomena. Bila sva najeta studijska glasbenika. Septembra 1979 je vzniknil Sugarhill, kar je bil najin vstop v obdobje rapa skupaj s Keithom. To pomeni, da smo v studiu sprva snemali z njihovo ekipo, potem s Sylvio in Joejem Robertsonom, in zatem so sledile turneje. Tu se je spet začelo mešati koncertno in studijsko obdobje tja do leta 1983. Leta 1984 smo na glasbenem seminarju spoznali Sherwooda, ki nas je zvabil v London. In to nas je pripeljalo do današnjega stanja stvari.

Skip, v kakšnem razmerju sta v tvojem delu nekdanja ekspresivna bluesovska kultura ameriškega Juga, ki jo na tvojih ploščah zastopajo Skip James, Blind Willie Johnson, Leadbelly in Son House, in današnji čas.

SMD: Govoriš o času. Lahko je linearen, lahko je relativen. Menim, da določene pesmi zlahka prečijo, transcendirajo čas. Veva, da je James v pesmi Hard Time Killing Floor Blues o težkih časih pel v sedanjiku. Težko je bilo tedaj, nič manj težko ni danes. Nekateri v to nočejo verjeti, ker se zdi, da bolje živijo, kakor so v preteklosti. Toda v družbi so vedno revni in bogati ljudje. Bogati dandanašnjega stanja stvari niti ne opazijo, saj živijo udobno življenje. Zato menim, da so te pesmi še vedno aktualne in zadevajo današnje probleme. Na novo interpretiram tudi sindikalne, »unionistične« pesmi, pa Hammer Head, ki je stara zaporniška pesem. In vse »stare« pesmi so še kako v odnosu s sedanjostjo. Vsi bi jih radi nekako estetsko prekrili, češ, saj danes živimo v boljšem svetu, kjer je vse boljše. Toda ni za vse. Včasih gre celo na slabše. Poznam ljudi, ki zaradi nove industrijske tehnologije ne dobijo dela. Hej, kakšna je razlika med ekonomsko recesijo in depresijo? V recesiji obuboža tvoj sosed, v depresiji prideš na kant še sam. Jasno, da so v ekonomski in socialni depresiji nekateri krasno obogateli in lepo živeli od vojnega dobičkarstva. Celo v najslabših časih so ljudje profitirali na račun človeške mizerije.

Kako pa tvoje posodobljene različice bluesovskih pesmi sprejemajo današnji bluesovski folkiji? Saj so vendarle vzete iz njihove svete bluesovske pesmarice.

SMD: Ah, že zdavnaj sem spoznal, da te nekateri preprosto ne marajo ne glede na to, kaj ustvariš. Pravim, to je moj prevod, moja interpretacija. Če zmoreš boljšo, jo pokaži. Če bo boljša, ji bom priznal, da je. Popenim pa, ko ugotovim, da kdo mojim pesmim sploh ne prisluhne, kaj šele, da bi jih skušal razumeti in dojeti. Torej te že vnaprej odrežejo. Temu pravim cglasbena prestrašenost«. Klasik že vnaprej noče slišati bluesa. Blueser noče reggaeja ... Velja stara, v vsakem glasbenem žanru so dobri in slabi glasbeniki. Samo vzemiva oznako »rhythm and blues«. V redu, zunaj imaš nalepko. Se bo kdo vprašal, za kakšen RandB sploh gre; bo iz starejšega obdobja, bo to Otis Redding, Wilson Pickett ali nekaj, kar se pod to žanrsko oznako odvija in znamči danes. Na vsakem koraku te varajo z oznakami. Glasbeniki pa so v resnici vsem malo mar, nič manj producenti, oblikovalci zvoka. Vsi raje stremijo za nečim, kar je, ja, Michael Jackson.

Potem se pa vprašajmo, ali je današnji čas naklonjen godbi in glasbenikom? So to dobri časi?

DW: Lahko, da so.

SMD: Vsak čas je dober za glasbo, če jo imaš zares rad, če boš podpiral nekoga, ki iztisne zadnjo kapljo iz sebe, ko jo predstavlja. Lahko pa doma ždiš pri radiu ali kopičiš mp3 in izdeluješ nekakšne poslušalske liste. Ob zatonu dneva mora glasbenik vendarle plačati najemnino za stanovanje, do kruha spraviti otroke. Pri tem številni zares izgubijo svoje srce. Mi smo na poti že trideset let, na avtobusu iz mesta v mesto, včasih brez prave promocije naših plošč. Takrat se izgublja vse bistveno za glasbo, ker nima nobene prave podpore. Naenkrat sredi vsega ostaneš sam, tipaš za pravo podporo in oporo, ki morda vendarle pride. Nekateri tega pritiska ne zdržijo.

DW: Kar iskreno povejmo, živimo zafrknjene čase.

SMD: So, težki so.

KL: Glasbena industrija je glasbo povsem sprevrgla. Ta konglomerat se nikamor ne premakne, vse predeluje v zaprtem krogu.

DW: Ja, tu smo pri srži problema. Celo klubske politike se morajo uklanjati zunanjim institucionalnim pritiskom. Zaradi t. i. »zvočne polucije« se zapirajo klubi. Vsi naenkrat delujejo proti živi godbi. Pravzaprav je ostalo le malo klubov in resničnih glasbenih prostorov, predanih glasbi.

KL: Tistih, ki ob običajni, vsakdanji ploščni zabavi, nudijo pravo oporo glasbenikom.

DW: Za živo godbo vse skupaj postaja vse bolj zamotano. Z didžeji se je na videz vse poenostavilo.

KL: Spraviš jih v plac in jih vržeš ven, ko ti ustreza.

DW: Tu je v bistvu mobilna glasbena tehnologija zelo udarila po glasbenikih.

KL: In jih prikrajšala za delo.

Kar je ironija. Saj ste bili med pionirji, ki so spajali nove tehnologije, studijsko produkcijo z živo klubsko godbo.

KL: Saj se ne boriš proti temu, kar prihaja, ampak to vzneseno sprejemaš in rabiš.

DW: Vsaki akciji sledi reakcija in danes ...

SMD: ... kakor je rekel George Clinton, čim se pojavijo mladi glasbeniki ...

KL: ... pazi nanje!

DW: Toda vseeno, živimo v prostoru in času, ko lahko lažje ustvarjaš, pišeš svojo glasbo in se globalno povezuješ. Vseeno lahko začenjaš sam vzpostavljati in širiti svojo mrežo, kar ni tako slabo.

KL: Ja, brez vpletanja glasbenega založnika.

DW: Počakaj, zamisel o prihajajočih mladih, ki usmerjajo dogajanje, je globlja. Moja generacija se je morala najprej pošteno spoprijeti z učenjem glasbila. To se je z novo generacijo povsem obrnilo. Zanimajo jo druge reči, video igre. Sedaj se moraš učiti neverjetno hitro.

SMD: Ja, to je način razmišljanja: prihodnji teden bom naredil svoj koncert. Ampak zares hecno je, da usihajo prostori, kjer bi glasbeniki skupaj vadili in igrali. Gre za obliko manufakture. Večina današnjih skupin je dobesedno izdelana, zgnetena na prvem koncertu pred nekaj tisoč ljudmi. Mi smo odraščali in se preizkušali na nastopih v bolnišnicah, sirotišnicah, domovih za starejše, klubih, pred ponočnjaki, saj so se naši nastopi včasih začenjali šele ob štirih, petih zjutraj. Včasih smo prvi koncert igrali zgodaj popoldne, drugega zvečer v klubu, tretjega v drugem klubu.

DW: V New Yorku smo na isti dan od enega prizorišča do drugih prevozili tudi po nekaj sto kilometrov. Celo v isti noči.

Očitno še vedno uživate v igranju. Že med vajo ste se gledali in nasmihali drug drugemu kot otroci.

DW: Za to gre. Za ljubezen do igranja, ki jo trije mački gojimo toliko let. Poglej, Skip ne jenja. Samo on je zaslužen, da me je spravil v to kolesje posla. Že v Ohiu je bil pri petnajstih letih vodja bendov s samimi izkušenimi glasbeniki.

SMD: Osnovni problem je, da ljudje danes počnejo reči, ki jih neradi delajo. Dobijo službo, delajo kakor zmešani, znorijo, pa spet poljubljajo ženo in otroke. In potem dobiš novo generacijo, ki je jezna nad celim svetom, pa nič ne naredi. Na eni strani sta ljubezen in srce, na drugi strani je denar. Novce potrebuješ, ampak nič manj ljubezen. Potem se postaraš in tumbaš, kaj bi lahko naredil, kje sem zavozil. Večina zares ne poskuša po drugačni poti. Po nečem moraš stremeti, kaj narediti, ne pa ob vsem garanju samo šparati, da ti bo kdo, ko jih boš imel šestdeset, pokradel ves denar. Zato so ljudje zagrenjeni. Saj od življenja niso dobili ne vzeli ničesar.

Mar niso potisnjeni v to situacijo. Morda pa res niso imeli izbire.

SMD: Vedno je izbira. Moraš slediti srcu, svojemu notranjemu glasu. Saj lahko narediš obhod, greš po drugi poti. Včasih traja, da se vrneš. Na primer, kot glasbenik boš lahko dve leti zavozil in si boš še vedno umišljal, da boš tako dober, kot si bil pred dvema letoma.

DW: Dojeti moraš zakone ponavljanja.

SMD: Ta je dobra, pa še drži.

DW: Uživati v svojem početju. Ne popuščati. Samo za to gre. Srečni smo, da lahko igramo Little Axe, da smo del ekipe Tackhead. In o tem pravzaprav ni treba razglabljati. Godba zares govori sama zase. Številni glasbeniki niso dobili priložnosti, da bi igrali, kar si želijo. Toda večina obtiči v enem bendu za deset let in pri tem uživa varljivo udobje v svojih udobnih conah. Če zakoračijo v drug scenarij, se ne bojo znašli. Ampak iz tega je narejen pravi šampanjec.

Ičo Vidmar