Letnik: 2005 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: BIGor

Srečna mladina

Čuvaj bend!

Vztrajnost je pomembna vrlina vsakega ustvarjalca, sploh slovenskega, ki deluje v tragikomičnem kotlu slovenske popularne glasbe, v katerem je težko ločiti, kaj šele definirati, kdo kaj in kaj zakaj. V njem se je znašla tudi ljubljanska Srečna mladina.

Po dvanajstih letih dela ima zbirko petih albumov in tudi dokumentarec o desetih letih plavanja po gladini in površini kotla. V zadnjih letih so se poslovili od punkovskega pobalinstva, ki smo mu bili priča na začetku poti sredi 90. let, in tudi od zmedene žanrske fuzije, ki je sledila do zgodnjih let tega desetletja. Navdihnjenemu lanskemu 10. letniku je letos sledil tudi soundtrack za istoimenski skejterski film Listen to Srečna mladina. Zrel izdelek, ki prvovrstno deluje tudi brez filmskega konteksta, nas je napeljal k pogovoru s skupino. Na intervju se je odzval ustanovni član, tako rekoč motor skupine, kitarist in pevec Vlado Mihajlovič, ki je velikokrat spregovoril v prvi osebi.

V dvanajstih letih se je oblikovalo trdo jedro skupine, ki si opazno zaupa med sabo.

Jedro – bobnar Zava, kitarist Pero, saksofonist in klaviaturist Tim ter jaz – stoji skupaj že osem let. Začeli smo kot mulci, in seveda je koga odpeljalo tudi kam drugam. Zgodile so se menjave, ki niso huje vplivale na usodo skupine, bile so nekaj normalnega. Malo skupin poznam, ki se jim to ni dogajalo.

Kako gledaš na dosedanjo pot Srečne mladine, kot na kontinuiteto ali kot na pot, na kateri so se zgodile različne faze, razkroji, iskanja?

Vedno se bomo iskali. Vedno smo sledili svojim vižam in idejam. Nikoli nismo vedeli, kaj bo na koncu nastalo. Zdi se mi, da smo zdaj, z novim albumom Listen to Srečna mladina,končno postali zares bend. Vprašanje pa je, ali se dovolj poznamo in razumemo, ali smo dovolj karakterno močni, da gremo naprej. To je enako kot biti z žensko.

Naslov Listen to Srečna mladina je bil postavljen že pred dvema letoma, v času snovanja skejterskega filma.

Ja, vse to so obrazložili tvorci filma v obvestilu za javnost. Njihova ideja za naslov je povezana s skejterskimi majicami Listen to Bob Marley in Listen to ... S tem se nismo preveč obremenjevali. Rekli smo si, če bo to sprejela skejterska ekipa, bo čisto v redu. Po izidu albuma sem se spraševal, kaj bi bilo, če bi se film imenoval drugače, koliko bi ljudje zadevo sploh povezovali z glasbo, ali bi glasba sploh prišla do izraza. Verjetno ne bi, zdaj pa je.

Kako je nastajal ta album? Ali ste se prilagodili samemu filmu?

Slogovno niti ne, v to se niso vmešavali. Pero, ki je večinski avtor albuma, se je dobil z vsakim skejterjem posebej in se pogovarjal ter jih spoznaval, spoznaval je, kako skejtajo, kakšno glasbo poslušajo, kakšno glasbo bi sami radi slišali v filmu. Na tej osnovi je naredil skladbe. Z režiserjem smo se pogovarjali, kako bo film posnel, ali ga bo posnel napeto ipd. V tem smislu smo se prilagajali, glede same glasbe pa ne.

Koliko je na ta album vplival prejšnji album 10. letnik s priredbami komadov iz 60. in 70. let? Občutek imam, da ste se prav z njim začeli spreminjati v današnjo podobo, da ste se usmerili k bolj resnemu ustvarjanju glasbe.

Pika je bila tudi zelo resna stvar. Stojimo za vsakim albumom. To so življenjska obdobja. Ko smo začeli, smo bili mulci. V 8. razredu smo nabrali denar, da smo šli v studio in sami posneli album. Nikoli nam ni dala mama, ha! Ne vem, če je ta album kako vplival. Priredbe so bile izbrane za 10. obletnico z željo narediti nekaj drugačnega. Zdel se nam je izziv prirediti starejše pop komade. V tem obdobju je bil z nami Dagi, ki je v našo glasbo prinesel napredek, tudi na dojemanje glasbe je vplival. Odprlo se nam je veliko smernic. To je vplivalo, da smo šli korak naprej, ne glede na to, da je potem šel iz benda. Tudi Gašper, novi basist, je takoj padel noter in smo zelo zadovoljni z njim. Imamo člana, ki stoji za tem, kar delamo. Ni lahko najti človeka, ki bi te razumel, ki bi dihal s tabo. Treba pa je vedeti, da je veliko mlajši od drugih in da še ni šel skozi stvari, ki smo jih dali skozi drugi. To ga še čaka. Upam, da bo vse to zdržal, in kot se je posvetil vsej zadevi, se mi zdi, da mu bo uspelo. Ne morem ga obravnavati tako kot druge, pravzaprav kot se obravnavamo drugi med sabo. To verjetno ve. Potreben je čas, da se bomo začutili, da bomo ugotovili, da se imamo radi in da nam to veliko pomeni. Trenutno smo v fazi, ki je najtežja; smo v prelomni fazi, ko je vprašanje, ali nam jo bo uspelo izpeljati naprej.

V čem je ta faza prelomna?

V končni fazi odraščanja smo, stari smo 27 let, smo letnik 1978. V družbi, med prijatelji in pri drugih članih opažam, da je to zelo kritična faza, ko se mora vsak pri sebi vprašati in doumeti, kaj in kako naprej, in si marsikaj tudi priznati. To vidim v sami glasbi, kaj se v njej dogaja, v tem, kako se pojavljamo na odru, na sami sceni, kakšen odnos imamo do medijev. O teh stvareh razmišljamo zelo drugače kot prej. Mislim, da smo odrasli, da smo dali skozi neumnosti, te mainstreamovske zgodbe, ko smo hoteli biti popularni, slavni. Po izidu zadnjega albuma smo ugotovili, da smo utrujeni, da smo zadnji dve leti samo garali. Izdali smo album ob 10. obletnici, naredili smo ljubljanski koncert v VPK (Cvetličarna v Media parku, op. BIGor), takoj nato smo šli delat novi album za skejterski film, kateremu smo se zelo posvetili. Morali smo ga promovirati, šli smo na turnejo. Vse to se je zgodilo v dveh letih in bili smo že čisto iz sebe, kdaj se bo končalo. Prav zdaj bi morali najbolj garati, pošiljati ploščo naokoli, navezovati stike in se meniti za daljše ali krajše turneje. Najti moramo osebo, ki bi nam pomagala. Do zdaj sem managerske posle opravljal sam, vendar sem preveč utrujen in nimam več toliko energije, da bi se še naprej ukvarjal s tem. Ne da se mi več zbirati denarja, ne da se mi delati računic, kdaj bo kombi plačan, kdaj bo roadie plačan, kdaj bodo plakati plačani. Rad bi kot drugi člani hodil na vaje in se posvetil glasbi. Manager naj poskrbi za to. Edino, v kar bi se rad spustil, je, da bi nas spoznali še drugje. Hočemo iti ven, hočemo igrati po majhnih klubih po Evropi, hočemo, da nas slišijo drugod, kjer še nismo bili, in mislim, da smo zdaj pripravljeni na to.

Balkan ste že obdelali.

Ja, pred kratkim smo tam igrali in odzivi so bili odlični. Vsi so nas sprejeli, vsi so bili navdušeni, ampak to je vse. Nihče še ni poklical in rekel, da naj pridemo še enkrat. Tam ljudje nimajo vizij, nimajo volje. Igrali smo v Sarajevu na festivalu Revival, katerega namen je bil oživiti sarajevsko legendarno dvorano Skanderija. V organizaciji festivala je bilo več tujcev kot domačinov. Tujci so prišli tja, da ljudem dvignejo moralo, da bi delali naprej. Še bomo šli tja, ne glede na to, da smo se vrnili z minusom, ampak rad bi šel še kam drugam. Žalostno je, da se vse ustavi pri financah. Nismozahtevna skupina. Mogoče smo bili na začetku, ko smo bili pametni in zajebani mulci, zdaj pa ne kompliciramo, želimo igrati in pokriti osnovne stroške.

Slovensko turnejo ob izidu Listen to Srečna Mladina ste izpeljali po državno nesubvencioniranih klubih. Ali se ti ne zdi, da bi se morala scena bolj samoorganizirati in postati bolj neodvisna?

Klubi imajo različne zgodbe. Obstajajo klubi, npr. v Slovenj Gradcu, ki so zelo dobro opremljeni in finančno podprti. V Črnomlju in Ilirski Bistrici pa je pravi underground, kjer so entuziasti, ki se trudijo. V Črnomlju sem bil presenečen, da je scena tako mrtva. Ljudje ne hodijo na koncerte. Marsikatera skupina, ki bi enostavno morala tam igrati, ne pride, ker ima fiksno postavljen honorar, od katerega ne odstopa. Morda se tudi ljudje, ki vodijo klub, ne potrudijo dovolj, da bi privabili ljudi, a tako klubi umirajo. Leta nazaj, ko smo bili še mulci, je deloval npr. MKNŽ, v okolici pa nobenega kluba več. Danes imaš klub na vsakih 50 do 100 kilometrov. Pa še nekaj je, študentje so se preselili v Ljubljano, domov gredo samo enkrat na mesec in še takrat so z domačimi. Mislim, da je v obdobju t. i. modernizacije, ko so se morali klubi prilagoditi novim časom, vsak klub potreboval podporo, da bi lahko deloval naprej. Danes pa bi se moral ustvariti krog izvajalcev, ki bi šel igrat po takšnih klubih za vstopnino, ker je to edini način, da se ohranijo, saj drugače kmalu ne bomo imeli več kje igrati. Klubi umirajo, na festivalih pa ne moreš več igrati. Neki premik se bo moral zgoditi! V druge prostore pa ne sodimo, ugotovili smo, da nam ne ustrezajo.

Kje je meja, ki določa, kaj vam ustreza in kaj ne?

Ne da nam ne ustrezajo, ljudem, ki vodijo takšne in drugačne manifestacije, ne ustrezamo. Vse je to prepleteno – ne pozabimo na medije. Grozno mi je, da mladina dobiva vse preveč napačnih informacij. Obstajati bi morali dve različni veji medijev: ena izrazito mainstreamovska, ki ji sam pravim nekakovostna, in druga, ki govori o kakovosti kulture. Razdelitev prostora bi morala biti 50 proti 50 in na tej podlagi bi se potem lahko odločali, kaj nas zanima in kaj ne. Obstajajo mediji, ki so nam zanimivi, so pa premalo mladim na očeh. Mi se že znajdemo, mladi pa težje. Nenehno so bombardirani z informacijami in niti ni čudno, da jim je tako, kot jim je, in da so takšni, kakršni so. Šele pri svojih 27 letih sem dojel, zakaj so stvari dobre, šele zdaj sem se naučil poslušati glasbo.

Ko ste obhajali 10. obletnico delovanja, se je tudi o vas veliko pisalo. Izdali ste ploščo, dokumentarec …

Ja, tudi sami smo to zgodbo napihnili. O tem smo dobro obvestili javnost, potem pa sem ugotovil, da mi to sploh ni všeč, da mi ni v redu pojavljati se v nekem okolju, ki mu ne pripadam in v katerem sem se pojavil samo zaradi te 10. obletnice. Če si opazil, zadnji album ni imel nobene posebne akcije. Šli smo natančno tja, kamor hočemo, k tistim, ki jih to resnično zanima. Všeč mi je, da si me ti poklical za intervju, ne jaz tebe. Hotel sem dati intervju za Musko in v čast mi je, da si si vzel čas za pogovor z nami. Prav to nas zanima.

Ali misliš, da lahko s takšnim pristopom preživiš v Sloveniji?

Saj tudi s tistim prej nismo, ha-ha! Prav to ti hočem povedati. Šli smo se vse mogoče kombinacije: zdaj bom šli na ta časopis, bomo na naslovnici onega itd. In potem ugotoviš, da vse to ni zdravo. Zato se odločiš, da greš do sprejemljive meje. Veliko mi je pomenil koncert v Channelu Zero ob izidu Listen to Srečna mladina, kjer smo igrali v svojem placu za vaje in to sredi prostora, ne na odru. Priredili smo intimen koncert za ljudi, ki nas spremljajo. Po njem sem bil prav posebej navdahnjen. Sploh si ne želim imeti veliko koncertov po Sloveniji. Izdali bomo naslednji album, naredili nekaj koncertov za lastno dušo in za ljudi, ki nas hočejo poslušati.

Kako je na vas vplivala skupina 2227? Zdi se mi, da ste prav vi zapolnili luknjo, ki je nastala po njihovem razpadu?

Že ko so obstajali, so na nas zelo vplivali. Ne samo oni, vsa scena na Metelkovi, kjer smo vadili, kjer smo delali. Vsi ti ljudje so zelo vplivali na naš glasbeni razvoj. In tudi razpad ... Že nekajkrat smo se vprašali: »Pa ja ne bomo razpadli kot 2227!??« Ha! Vsakič, ko vidim na uri 22:27, se vprašam, na kaj me opozarja ta številka. In vidim jo velikokrat, ha! Kaj mi hoče povedati!?? Čuvaj bend! Glasbeno so zelo vplivali na nas, vendar jih ne posnemamo. Veliko smo se naučili od njih.

O drži, v samoorganizaciji ...

To, to! Jani, basist 2227, je naš tonski tehnik, on je naš ata, naš deda, ki nas oklofuta, ko je treba. Če ne razumeš vseh teh zgodb, ki nam jih pove, potem si res zabit.

Koliko so pomembne te zgodbe »veteranov«?

Dajejo ti moč. Jani je poseben človek, ki zna te zgodbe tako povedati, da počiš od smeha. Ko se vozimo na koncert in z njega, se samo režimo. Vendar pa zgodbe niso vsiljive, ampak so poučne, povezane so s čim, kar se nam ravno takrat dogaja. Nikoli ne bi bili takšen bend, kot smo, če ga ne bi bilo zraven. V bistvu je član našega benda. Tako kot si želim informacije od nekaterih ljudi, si pa ne želim informacij od nekaterih drugih. Super se mi zdi, ko kdo iz mlajših bendov pristopi k meni in se pozanima, kako bi kako stvar izpeljal, kako bi kak zaplet rešil. Treba je drezati, treba je spraševati. Sam sem bil tak, ko sem bil mulec. Vse me je zanimalo. Alen Steržaj iz Big Foot Mama je bil moj sosed, in če jim nisem jaz najedal, potem ne vem, kdo jim je. Ha! Ko sem bil v 6. razredu, sem bil pred njihovim prostorom za vaje in poslušal vsako malenkost.

BIGor