Simon Reynolds

RIP IT UP AND START AGAIN

Postpunk 1978–1984

Faber And Faber, 2005

Če je preveril že avtor, bo res držalo. Rip It Up And Start Again je prva in edina knjiga, ki je v celoti posvečena izvirnemu obdobju t. i. postpunka. Po delih bi sicer mnogo našli v enciklopedijah, morda v knjigah, ki sicer obravnavajo dogajanje prej, torej predvsem angleški punk (England's Dreaming Jona Savagea), in kasneje, predvsem ameriški hardcore (Cranked Up Really High Stewarta Homa), vmes pa ne smemo spregledati odlične širše raziskave Secret History Of Rock Ronija Sariga. Sistematično in analitično pa se burnega dogajanja v letih od 1978 do 1984 pred Reynoldsom ni lotil nihče.

Reynolds je obenem odlično zadel čas objave te zajetne knjige, čeprav povsem nenačrtno. Sovpada z novim valom rockovskih skupin, ki se v veliki meri zgledujejo po starih postpunkovskih idejah, in te nove rockovske skupine Reynoldsa preprosto ne zanimajo. V sklepnem delu knjige z njimi opravi v nekaj stavkih. To ni to. »Izvirni« postpunk se ni učil s plošč, ni imel trdnih zgledov. Izvirni postpunk je svojo glasbo izumil na novo in z etiko »naredi sam«.

Ta etika je izključevala pretirano zgledovanje po drugih, posledično je postpunk formalno glasbeno izredno težko razčleniti in mu postaviti parametre, po katerih bi ga prepoznali in vrednotili. Zato se je Reynolds pametno odločil za zamejitev obdobja, preprosto je postavil ločnice od razpada Sex Pistols (1978) do razprodaje vseh idealov (1984). Le kaj imata glasbeno skupnega scena No Wave in na primer škotski novi pop?

Zaradi razdrobljenosti samega dogajanja je Reynolds knjigo razdelil na številna poglavja, vse skupaj pa na dva poglavitna dela – Postpunk in New Rock And New Pop. Nekateri izvajalci so zastopani v obeh delih, potem sta šele razvidna njihova razvojna pot in prestop od začetnega revolucionarnega značaja h kasnejšemu prilagajanju in razprodaji v imenu naskoka na vrh popularnih. Le zakaj bi ga zasedali slabi izvajalci?

Krajša poglavja omogočajo podrobnejši vpogled v lokalna dogajanja. Ker nobena glasba ne pade z neba, je Reynolds vsako »sceno« umestil v širše razmere, v čas in prostor, prenekaterikrat se je posamezni pojav pravzaprav zgodil kot reakcija na tisto »prej«. In ti zasuki so se dogajali praktično v razponih nekaj mesecev, izbruhnili so in večinoma kmalu zamrli. Ampak tisto, kar nosi vsebino in drži strast, prenese tudi zobanje časa. Četudi v svojem času prenekateri izvajalec ni bil deležen širše pozornosti, je posredno ali neposredno vpliven še danes. Le kje bodo čez 25 let skupine, ki jih danes kujemo v nebo?

Reynolds je večino informacij podkrepil s številnimi izjavami protagonistov, takole, z dovoljšne časovne razdalje, je vse še tehtnejše. Izjave nimajo več »tržno« aktualne teže, so »objektivne« zanimivosti, ki pletejo mrežo razmišljanj in pristopov. Če bi jih že moral postaviti na skupni imenovalec, bi bila to izvirnost in relevantnost v času in prostoru. Hm, kaj je že to?

Reynolds ni pretirano kritičen, njegov komentar je zadržan, kjer nakazuje navdušenje, se zadrži z objektivnim nizanjem izjav in dogodkov. Enako zavzet je pri razčlenjevanju subverzij tipa The Pop Group in Public Image Limited, kot kasneje ob populistični invaziji Frankie Goes To Hollywood in The Associates. Ali se nam lahko zdi čudno, da je tako zlahka prestopil v rave kulturo in enako zavzeto pisal o tehno eksploziji v enako zajetni knjigi Energy Flash? Ko je tudi to dogajanje presahnilo, mu lahnih preskokov ni zmanjkalo. Prav on je »izumil« termin postrock, ki se je navkljub splošnemu izogibanju lepo prijel, k sreči pa mu nadaljnjega kovanja termina ni uspelo uveljaviti. Vseeno, če se čuti poklicanega, da ne samo spremlja in komentira, temveč producira popularnoglasbene fenomene, mu ne smemo odreči ne poznavanja ne zavzetosti pri snovanju te knjige. Konec koncev sloni popularna glasba tudi na fenomenih, na mitih, na petih minutah slave, in postpunk tu ni izvzet.

Pravzaprav je ta »objektivnost« Reynoldsu omogočila razkritje mnogih načel – razkriva namreč, kako vsi pač niso bili z vso dušo in srcem pri stvari. Da se je tu dogajalo marsikaj povsem »mesenega«. Nekateri so imeli »gibanje« le za priročno odskočno desko, želeli so se le hitro prodati ali koga izkoristiti (Malcolm McLaren se skozi knjigo vleče kot ena od rdečih niti). Drugi so bili zraven le za kratek čas, morda za singel, s tem so uresničili svoj sen. Tretji spet so želeli ponesti ideje med širne množice, četrti so trmasto vztrajali na izvornih načelih …

Obdobje postpunka je bilo tudi obdobje razcveta neodvisnega založništva, fanzinov, distribucijskih in informacijskih kanalov, in ta knjiga nas tudi na tem področju ne bo pustila nevedne.

Rip It Up je prva in edina knjiga o postpunku. Vredno je bilo čakati, kdo drug bo težko kaj bistvenega dodal, vsaj ne na način, katerega je izbral Simon Reynolds.

Nekaj kot definitivna zgodba.

Janez Golič