THE BEATLES

The Capitol Albums, Vol. 1

Capitol/Dallas, 2004

Po dveh delno neuspelih poskusih »plasiranja« Beatlov v ZDA pri založbah VeeJay (Introducing The Beatles) in Swan je tretji potem le uspel. Mala plošča I Want To Hold Your Hand je eksplodirala, še pred tem pa so fantje dobili povabilo za nastop v oddaji Eda Sullivana, velikana ameriške televizije, ki je na lastni koži preizkusil učinke beatlomanije na Otoku. Zaradi Sullivana se je zbudila založba Capitol in začela ameriško beatlovsko kampanjo, ki je bila komercialno silno uspešna, Beatli so postali prvi pravi angleški glasbeni izvozni artikel, ker pa ima vse svojo slabo plat, se je tudi to moralo nekje poznati: pri njihovi ameriški diskografiji.

Medtem ko so bile angleške različice njihovih albumov vedno skrbno premišljene, tako kompozicijsko kot drugače, je Capitol zgrabil zadevo po svoje. Namesto da bi, kot bi se spodobilo, izdajal albume, identične izvirnim angleškim izdajam, jih je sekal, klestil in iz njih ustvarjal miš-maše brez sledu po izvirnih umetniških usmeritvah. Beatli so se sprva pritoževali, vendar so zadeve šle tako dobro v prodajo, da so na koncu utihnili. Lennon se je na odru v ZDA večkrat norčeval: »Tale je z albuma Beatles '65 ali kaj že je!« Uradni viri sicer trdijo, da je Capitol začel upoštevati angleške izdaje nekje pri albumu Revolver, vendar je resnica ta, da so se »ujeli« šele pri Sgt. Pepperju.

Kljub kompozicijskim masakrom je glasba seveda ostajala. Dobra in prelomna. Američani so morali sicer kupovati angleške izdaje, če so hoteli slediti glasbenemu razvoju Beatlov, vendar niso bili pri pesmih za nič prikrajšani, na albumih so celo prej kot Angleži dobili pesmi This Boy, I'll Get You, Thank You Girl in druge, ki so bile v matični domovini vse do sredine osemdesetih let večinoma obsojene na strani B malih plošč. Na albumu Help! so dobili tudi večino instrumentalov iz filma.

Capitol se je odločil in letos izdal prve štiri albume iz niza »ameriških masakrov« (z napako: v zbirki ni ameriške različice plošče Hard Day's Night, tako da niso čisto prvi štirje). Že prej omenjeni Introducing The Beatles, natančen posnetek njihove prve angleške velike plošče Please Please Me ne šteje, ker ga ni izdal Capitol. Tako se prava komercialna albumska zgodovina Beatlov v ZDA začenja z albumom Meet The Beatles, ki je imel naslovnico njihovega drugega angleškega With The Beatles in je vseboval mešanico pesmi s prvega in drugega angleškega albuma ter z nekaj malih plošč, enako je bilo pri drugem ameriškem gemištu, albumu Second Album. Tretji album Something New je prinesel mešanico pesmi s plošče Hard Day's Night in podaljšane male plošče Long Tall Sally (in nemško priredbo uspešnice I Want To Hold Your Hand), četrti, Beatles '65, ki sklepa zbirko, pa še nekaj malega Hard Day's Night, večino albuma Beatles For Sale in nekaj malih plošč. Prav ta zadnji je najbolj zanimiv – v izvirniku je vseboval precej montypythonovsko naslovnico (omenjena zasedba komikov je precej idej načrpala pri Beatlih, bili so tudi osebni prijatelji) z dojenčki in mesom, ki pa so jo prepovedali in zamenjali z manj »nemoralno«, čeprav sta bila John Lennon in Paul McCartney glasno proti.

Kljub vsem naštetim pomanjkljivostim ameriških izdaj je treba priznati, da je izid zbirke The Capitol Albums, Vol. 1, zelo dobrodošlo dejanje – omogoča nam spoznati, kako se je beatlovska zgodba odvijala onkraj Atlantika. »Vol. 1« da upati, da bodo sčasoma sledile še zbirke s preostalimi Capitolovimi albumi – bilo jih je precej več kot angleških. Kar je najvažneje, še enkrat: čeprav Capitol nikakor ni predstavljal umetniškega razvoja Beatlov, je ostala glasba; takšna, kot je, je odlična tako na izvirnikih kot na ameriških izdajah, čeprav premešana. Če boste hoteli ugotoviti, kako so Beatli dejansko spreminjali zgodovino, potem raje posezite po izvirnih angleških albumih. Za čisti užitek, rokenrol in osnovno »spoznanje« (namreč tega, zakaj so Beatli še vedno to, kar so in kar so bili) pa je Capitolova zbirka zelo dobra odločitev.

Matej Krajnc