BOTANICA

Botanica Vs Truth Fish

Rent A Dog, 2005

Teza o prelomnem drugem albumu za newyorške Botanica ne drži. Če bi sklepali po albumu With All Seven Fingers, bi morali Botanico že odpisati, od njih ne bi smeli pričakovati preskoka, kot so ga v resnici naredili. Njihov sveži, tretji album Botanica Vs Truth Fish je namreč napredek v vseh pogledih.

Saj ne, da bi bilo s prvima ploščama kaj hudo narobe. Pravzaprav je vse na mestu; imamo zvok klubskega New Yorka, bend, ki zna igrati, ima žar, solidne pesmi … In nič več. Ta več se tu kaže v vseh razsežnostih. Ne gre spregledati dejstva, da se je vodja, klaviaturist in pevec Paul Wallfisch, odločil, da se povsem posveti skupini. Da ta postane trdna zasedba, ki naj se v popolnosti osredotoči na svoje početje. Dovolj je bilo udinjanja v skupinah drugih, Wallfisch je tam vedno igral le stransko vlogo.

Kratek instrumentalni uvod, ki se potem v »romski« različici ponovi v naslovni skladbi, že napoveduje velike poteze. Čeprav je suspenz dvorezen meč. Če se ne uresniči v nekaj naslednjih minutah, torej če kmalu ne sledi pesem, ki pritegne, lahko plošča do konca teče prazen tek. No, Botanica takoj postrežejo z dinamičnim, na klaviaturah slonečim drncem, ki dolguje mnogo Firewater. Vendar pa se naslovna skladba dovoljkrat prelomi, vmes že skoraj ustavi in ob koncu zdrvi v huronski finale, da pusti primerjave daleč za seboj. Hej, tokrat bo šlo zares.

Morda so se Botanica naveličali klubske tesnobe in sedaj pogledujejo po večjih prizoriščih. Namreč, na albumu je kot po pravilu vsaka druga skladba – balada. Ob Love Is A Difference in Swimming In The Ocean At Night se bodo lahko nad glavami prižigale lučke, Shy Or Stupid bi lahko z njimi pela vsa dvorana, po drugi strani pa You učinkuje predvsem telesno.

Skratka, če je Botanica Vs Truth Fish napredek v vseh pogledih, to ne zajema le boljše produkcije, razgibanih aranžmajev, notranje dinamike in kompaktnosti skupine, kar vse pripišemo odrski kilometrini in želji po napredku; Botanica tokrat ponujajo tudi boljše, navdihnjene pesmi, ki se ne držijo preverjenih struktur, ampak se pogumno poskušajo v več smereh, tudi takih, ki bi lahko vodile iz »undergrounda« na površje. Ampak ta pot je zavita in nepredvidljiva, in mnogokrat neodvisna od sposobnosti izvajalca samega.

Seveda Botanica niso kar pozabili na svoje korenine, na podstat, iz katere so zrasli. Prikaz tega je vsaj skladba Billboard Jesus, s ciničnim pogledom na religijo nasploh (God is just another sign, that neon sign will leave you blind), odskočijo še s psihedelično Limerence in z zahtevno Closed, kjer se mora Paul izkazati kot pevec. Pravzaprav se ravno tu kažejo majhne pomanjkljivosti, Botanica po zmožnostih še zaostajajo za lastnimi zamislimi. To je pravzaprav dobro. Ostane jim namreč dovolj prostora za napredek, za še boljši naslednji album.

Janez Golič