EMANUELE CISI, NICOLA MURESU, ZLATKO KAUČIČ

How Deep Is The Ocean

Splasc(H), 2005

Neutrudni Zlatko Kaučič, tako kot je navada vsakega resnega in delovnega jazzerja, gre iz projekta v projekt in za vsakega poskrbi, da je zaokrožen in dodelan. Pred kratkim smo ga občudovali, kako je odigral imeniten špil s Petrom Brötzmannom, na festivalu Jazz Cerkno je spet nastopil z novo kombinacijo, v triu s kontrabasistom Paolinom Dalla Porto in argentinsko-italijanskim saksofonistom Javierjem Girottom, igra pa tudi v zasedbi Samo Šalamon Sextet. Vsi ti njegovi podvigi so redno zabeleženi tudi diskografsko; medtem ko čakamo na skorajšnji izid solističnega tolkalskega albuma ter najbrž ne tako skorajšnji posnetek koncerta z Brötzmannom, nas je pred kakim mesecem presenetil z albumom How Deep Is The Ocean. Objavil ga je pri ugledni italijanski založbi Splasc(H), na albumu pa mu družbo delata italijanska soigralca, saksofonist Emanuele Cisi in kontrabasist Nicola Muresu.

Koncertno smo imeli ta trio priložnost prvič slišati aprila lani na klubskem večeru v Cankarjevem domu, in že takrat je bilo na dlani, da ima Kaučič znova odlično mednarodno zasedbo in zvrhan koš nove muzike. Ta je izzvenela neverjetno umirjeno, s kopico občutenih balad in lirično igro tria. Te značilnosti so ohranjene tudi na albumu, katerega naslov How Deep Is The Ocean – gre kajpak za znano popevko Irvinga Berlina, ki je postala jazzovski standard – že nakazuje bolj umirjeno naravnanost albuma. Vendar pa je ta umirjenost le navidezna, saj se pod povrhnjico zapeljivih melodij pozornemu ušesu razkrivajo številni zapleteni in skrbno odigrani odtenki. Umirjenost je pravzaprav le ena od posebnosti tega albuma, saj na njem najdemo vrsto dinamičnih skladb z bolj svobodnimi in razigranimi solističnimi pasažami, v katerih prevladuje saksofonist Cisi, ki je v nekaterih komadih nasnel dodatni saksofon, tako da občasno poslušamo kvartet. Glede baladnosti, ki pričara hrepenenje in Kaučiču tako ljubo nostalgijo, pa je presenetljivo, da je kar nekaj skladb slišati, kot bi bile res stari jazzovski standardi. Oziroma kot kakšen zimzelen napev, ki ti, ko ga enkrat slišiš, kar odmeva v mislih in se nenehno vračaš k njemu. A takšna je le naslovna tema, druge skladbe so avtorsko delo. Kar pet od desetih avtorskih skladb je Kaučičevih, ena je Cisijeva, štiri pa so podpisali vsi trije, kar opozarja tudi na pri nekaterih večkrat spregledano dejstvo, da Kaučič ni le odličen glasbenik, temveč tudi vešč in raznovrsten skladatelj.

Če so po eni strani najbolj odmevali njegovi ambiciozno zastavljeni in dovršeno izpeljani mednarodni projekti Emotional Playgrounds in Zlati čoln, katerih značilnost je bila številčna zasedba, ki je poleg svetovno znanih jazzerjev, kakršna sta npr. Steve Lacy in Gianluigi Trovesi, vključevala tudi klasično izobražene glasbenike, se ta album uvršča v vrh albumov, ki jih je posnel z manjšimi zasedbami – v duu, triu in kvartetu. Ne, ne gre za drugo njegovo plat, pač pa bolj za to, da ima Kaučič več glasbenih in idejnih obrazov, da sta mu blizu tako nora improvizacija kot globoka meditativnost, tako eksperiment kot vedno dobrodošlo preizkušanje v standardih. In da zna odigrati preklemansko dober koncert bodisi sam z bobni, tolkali, zvonovi in igračami bodisi v energičnem duu ali pa – kot s tem albumom – s čutnim, lirično razneženim triom, ki igra tako zavzeto, kot bi glasbenikom šlo za življenje.

Mario Batelić