COLDPLAY

XandY

EMI Records/Dallas, 2005

Tresla se je gora, rodila se je miš. Potem ko je bila od izida tegale albuma odvisna celo cena delnic njihove založbe EMI, ki je posledično naglo poskočila na dan izida albuma, je svet nestrpno pričakoval, kaj za vraga je po dolgotrajnem studijskem procesu pripravil najbolj romantični, najbolj ženski in najbolj melanholični pop rock kvartet na svetu. Odgovor? Coldplay so v tretjem poskusu, da osupnejo ves svet, prekosili sami sebe in na trg poslali megalomanski album s trinajstimi pompozno zastavljenimi in do potankosti produciranimi pesmimi. Da se razumemo: vsi pridevniki v zadnjem stavku, ki naj bi opisovali pozitiven presežek, imajo negativen pomen. XandY je namreč tako daleč stran od akustičnih, intimnih in enostavnih izpovedi sentimentalnega moškega, po kakršnih smo si zapomnili prva dva albuma, da se mi njihov novi, s sintetičnimi klaviaturami podkrepljeni grandiozni zvok, dobesedno upira. Jasno, približki, kot sta na primer lepa balada What If in še posebej zadnja, skrita 'Til Kingdom Come, ostajajo, toda vsekakor jih je premalo, da bi lahko zamašili dolgočasno praznino, ki zeva drugod. Prva pesem na albumu, Square One, še nekako obljublja fantastično obdobje, ki ga je na prejšnjem albumu ovekovečila pesem Clocks, toda že pri tej se začuti, da so se Coldplay sesedli pod težo lastnih ambicij in preračunljive želje po tem, da bi od sebe spet, že v tretje, dali popoln izdelek. Preveč polirana produkcija, ki jo je tokrat v večini prispeval njihov dosedanji studijski inženir Danton Supple (Ken Nelson, ki je sodeloval pri prejšnjih dveh albumih, se je tokrat vmešal samo v tri pesmi), predolga besedila z rimami, ki so na trenutke povsem neposrečene in cenene, in premalo gibek glas so tisto, kar iz pesmi naredi dolgočasne in premišljene izseke iz Martinovega sicer izjemno bogatega in človeškega miselnega in čustvenega toka. XandY je sicer poln lepih, velikih melodij, kvalitetnih zvočnih rešitev in kitarskih vložkov, toda, lepo prosim, lepota je lahko tudi izredno dolgočasna in monotona stvar. Tako kot si kakšen ženskar po verigi sto osemdeset centimetrov visokih prsatih blondink v svoji postelji z veseljem privošči majhno in okroglo rjavolasko povprečnega videza, si tudi poslušalec tega izdelka po prvih šestih pesmih zaželi kakšno kratko in preprosto Martinovo izpoved, ki jo poleg fantastičnega glasu bogati samo še spremljevalna kitara ali, še bolje, klavir. Bolj ko se album približuje razbohotenemu in patetičnemu koncu, bolj človek zahrepeni po odlični Trouble s prvega in po The Scientist in Green Eyes z drugega albuma. Zakaj je XandY vredno poslušati do čistega konca, je pravzaprav čisto zadnja, skrita, resnično odlična in do kosti intimna 'Til Kingdom Come, ki je daleč najboljša stvar na albumu. In dejstvo, da so jo fantje vložili na tako nevidno mesto na albumu, me osebno ne navdaja s posebnim optimizmom glede njihovega nadaljnjega dela. Vseeno pa upam, da bodo Coldplay v prihodnje zbrali pogum in odločnost, zamenjali založbo in prevetrili način dela, ki jim bo dovoljeval nekoliko več surovega eksperimentiranja. Predvsem pa, da se bodo znebili želje po tem, da bi ugajali vsem po vrsti: včasih je pač treba pomahati preračunljivosti v slovo, zaupati vase in verjeti, da bodo tvojemu umetniškemu sporočilu prisluhnili tisti, ki jim je to sporočilo zares namenjeno. Tudi to je fair trade, mar ne?

Marta Pirnar