MYLENE FARMER

Avant que l'ombre …

Universal/Multimedia, 2005

Mylene Farmer je diva z ljubkim obrazom, intelektualka s seksi telesom in upornica z izjemno bistro glavo. Fatalna rdečelaska je že zdavnaj postala kult, od katerega pričakujemo samo najboljše. Prav zanimiva je ta njena karizma. Iz androginega dečka, kakršne je rada igrala v scenografsko in kostumografsko brezhibnih videospotih, ki bolj kot na kaj drugega spominjajo na zgodovinske kratke filme, se je v začetku devetdesetih let prelevila v metafizično divo s krhkim angelskim glasom, ki ji francosko govoreče občinstvo dobesedno jé iz roke. Ne glede na to, v kateri glasbeni tok zajadra (bodisi v pristni rock'n'roll, ki si ga je privoščila na albumu Anamorphosée, bodisi bolj elektronsko obarvani zadnji album Innamoramento), je njeno izročilo pristno in brez trohice sprenevedanja. Če mene vprašate, je njena skrivnost zapisana predvsem v njenem brezhibnem talentu za nizanje besed, ki nemara v katerem koli drugem jeziku ne bi zvenele tako prekleto sofisticirano, dramatično, poetično in misteriozno. Ni kaj, Mylene tudi na novem albumu, na katerega smo čakali dobrih šest let, spet dokazuje, da obvlada svoj materni jezik in do konca izkorišča njegovo poetičnost, v katero spretno preliva svoje primarno mračnjaške miselne vzorce, polne samoizpraševanja in ljubezenskega obupa (čakam ga, da potrka na moja vrata … čakam ob zidu, prekritem z bršljanom, poje v J'attends), nagovarjanja nebes (»Jezus, strah me je,« tiho priznava v naslovni pesmi Avant que l'ombre …, »Angel, govori z menoj!« roti angela v Ange parle-moi), očarljivega slikanja okolja in ljudi (Dans les rues de Londres), nagajivo predrznega razmišljanja o družbenih in kulturnih fenomenih (Q.I., Fuck them all) in še in še in še. Najmočnejša plat albuma so spet udarni, ritmični komadi, v katerih se čuti njena družbenokulturna angažiranost. Izjemna Fuck Them All izraža Mylenino jezo in nepomirjenost s sedanjimi svetovnimi razmerami, bizarnost kulturnega glavnega toka opisuje v pesmi Q.I., podobno tudi v Porno Graphique in L'Amour n'est rien, v podobno hipnotično udarni sklop spada tudi Peut-être toi. Omeniti je treba tudi balade, med katerimi izstopajo naslovna Avant que l'ombre …, Dans les rues de Londres, Ange, parle-moi in J'attends, največje in najlepše presenečenje pa se skriva v petnajsti, skriti pesmi Nobody Knows. Dejstvo, da v pristno francosko ozračje po svoji stari navadi doda še nekaj angleških besed, samo še poveča učinek njenega poetičnega verbalnega razpona in nikakor ne deluje poceni, kot je značilno za kakšne evrovizijske šlagerje. Nobody Knows je že eden takšnih primerov, ki kaže, da je včasih francoski žebljiček dobro pribiti z angleškim kladivom. Tudi sicer angleški vzkliki, kot so »fuck them all!«, »blood and tears« in »shut up!«, vešče razbijajo senzibilno zaveso njenega glasu in samo še dodatno razgaljajo brezkompromisno umetniško zagnanost in popolno predanost temu, kar Mylene misli in poje.

Odsev večno trpinčene duše, ki živi v njenem drobnem in prekleto poželjivem teleščku, je seveda zaznati tudi v glasbi, ki je poglavje zase. Težke besede, ki jih niza Mylene, v glasbi in aranžmajih njenega alter ega Laurenta Boutonnata zazvenijo v vsem svojem mučeništvu in lepoti. Nič čudnega, da imajo nekateri par Farmer/Boutonnat za zmagovito kombinacijo, ki ne more usekati mimo (konec koncev jima je uspelo tudi pri evropskem lansiranju mlade Korzičanke Alizée, ki se je spomnimo po najstniški uspešnici Moi … Lolita iz leta 2000). Posrečena kombinacija ambientalno darkerske podlage s tipičnim evropskim elektronskim plesnim ritmom, ki je tako ali tako njuna specialiteta, je tokrat za malenkost bolj mračna, kot je bila Innamoramento, rahlo koketiranje z rockovsko platjo pa je precej bolj subtilno in značilno predvsem za uvodno, udarno malo ploščo Fuck Them All in Q.I.. Album kot celota tako v primerjavi z albumom Innamoramento zveni precej bolj pesimistično tako s pesniškega kot z glasbenega vidika, obenem pa tudi bolj čutno, pristno in osebno. Mylene Farmer se nam ne razgalja samo na slikah, ki vedno znova presenečajo s senzibilnostjo in estetiko (njene originalne zgoščenke se splača imeti že samo zaradi ovitkov, ki so resnično umetnost zase), temveč predvsem v skrbno izbranih besedah, ki kar bruhajo iz njenega ustvarjalnega prebavnega trakta. Avant que l'ombre … je po mojem mnenju presežek, ki prekaša Innamoramento in se postavlja ob bok njenemu daleč najboljšemu albumu Ainsi soit je … (1988). Z zadnjim izdelkom je gotovo dokazala, da njeni najboljši dnevi morda šele prihajajo in da še zdaleč ni povedala vsega, kar ji leži na duši. Bravo, Mylene.

Marta Pirnar