ALVIN YOUNGBLOOD HART

Down In The Alley

Memphis International, 2005 (SACD)

Kalifornijski kitarist, pevec in pisec besedil je že s prvim albumom Big Mama's Door osvojil glasbene kritike in ljubitelje bluesa. Omenjeni album je bil leta 1997 razglašen za najboljši bluesovski album, najboljši debitantski album leta in najboljši tradicionalni album leta. Harta smo tedaj (24. 11. 1996), Bogu hvala, slišali tudi pri nas, in to je bil verjetno, vsaj po mojem okusu, eden boljših koncertov bluesa pri nas. Dve leti pozneje je bil Hartov album Territory prav tako razglašen za najboljši album leta, čeprav je že nakazal odmik od začrtane poti. Hart je namreč začel izvajati bolj rockovsko obarvano glasbo, no meni osebno se je najbolj vtisnila v spomin Hartova priredba teme Skipa Jamesa, Illinois Blues. Alvin je pač eklektik in v svoji glasbi združuje vse od Leadbellyja do glasbe Franka Zappe, rad ima valček in zahodnjaški swing, ska in avantgardno električno kitaro. Poznamo ga kot odličnega multiinstrumentalista, po drugi strani pa se Hart puristično navdušuje za akustični country blues, ki nam ga je pred leti predstavil na solističnem koncertu v Cankarjevem domu. Poleti 1999 je skupaj s producentom Jimom Dikinsonom pričel snemati album Start With The Soul, ki je v kratkem postal njegov najbolje prodajani album. Leta 2000 je bil album uvrščen med TOP 10, postal je tudi BBC-jev najboljši album leta, Alvin sam pa je bil ob Bigu Jacku Jonsonu razglašen za najboljšega kitarista leta. No, moje mnenje o tem albumu ni ravno navdušujoče, saj menim, da Hart na njem ni prišel do izraza. Hart ni pozabil niti na gostovanja – kot solist in skupaj z eklektično električno skupino. Tako ga slišimo tudi na eni zadnjih plošč Juniorja Wellsa. Znan je kot pravi bluesovski popotnik, saj je večkrat prepotoval cele ZDA, lahko pa se pohvali tudi z nastopom v znani londonski dvorani Royal Albert Hall. Med drugim je pravi veteran med obalnimi stražarji. Tri leta in pol je služil v ameriški vojski na reki Misisipi, tri leta pa na zahodni obali kot elektronik na radijski oddajni postaji. Svoje znanje sedaj skupaj z ženo Heidi izkoriščata za popravila kitar. 15. 10. 2002 je Hart elektrificirano podobo svoje glasbe predstavil tudi pri nas v novogoriški Perli in tedaj mi je prvič omenil ploščo Down In The Alley. Kar nekam nepričakovano se je namreč umaknil v akustični blues, pravzaprav pa ne izvaja samo bluesa, ampak tudi balade iz repertoarjev Leadbellyja, Johna Estesa, Skipa Jamesa, Charleyja Pattona in podobnih velikanov te glasbe. Na plošči Down In The Alley ne igra samo kitare, ampak tudi mandolino in bendžo, in kaže, da zna igrati na vse, kar ima žice na sebi. V primerjavi s prvencem je ta plošča malce manj pazljivo producirana, a zato ni nič slabša, in Harta znova uvršča tja nekam k Taju Mahalu ali vsaj v njegovo senco. Zanimanje za tovrstno glasbo je očitno spet uplahnilo, zato tudi Hart ne bo ostal v blatnih vodah Misisipija; kmalu lahko spet pričakujemo kaj novega v bolj rockovskem slogu.

Jane Weber