MORCHEEBA

Antidote

Echo Label/Dallas, 2005

Ko dobiš v roke album Morcheebe, se lahko mirno usedeš v fotelj in se prepustiš pomirjujočim hipnotrip melodijam in omamnemu mehkemu glasu Skye Edwards. In življenje se ti vsaj za tisto uro zazdi lepše, mirnejše in znosnejše. Vsaj tako je bilo doslej. Že ob prvih taktih najnovejše studijske stvaritve tega slabih deset let starega tria pa ugotoviš, da so se v družinskem podjetju Godfreyjevih zgodile spremembe, ki so botrovale megalomanskim predrugačenjem na vseh možnih ravneh.

Pojdimo po vrsti. Brata Ross in Paul Godfrey sta se po letih nenehnega ustvarjanja, koncertiranja in vdajanja dekadenci, ki ju je pravzaprav kolikor toliko ohranjala pri zdravi pameti sredi zahtevnega življenja potujočih glasbenikov, sesula sama vase in spoznala, da je čas za počitek. Medtem ko se je Ross odpravil na potovanje okoli sveta in odgovore na vprašanja o smislu življenja iskal v obeh Amerikah, Aziji in Afriki, se je Paul ugnezdil v svoji na novo postavljeni koči na lastnem vrtu in se po štirih mesecih iz nje vrnil lažji za nekaj kilogramov in predvsem težji za nekaj novih spoznanj. Vmes sta se oba še naprej posvečala glasbi in ločeno drug od drugega ustanovila produkcijsko in založniško hišo, s tem pa sta sama sebi dokazala, da znata uspeti tudi vsak posebej, brez bratovskega podpornega stebra, ki sta ga predstavljala drug drugemu. Polna poleta sta tako spet pristala skupaj; osedlana z novim založniškim sedlom pri neodvisni Echo Label sta očitno imela na voljo dovolj velik manevrski prostor, v katerem sta zastavila popolnoma spremenjeno glasbeno podlago. Njun sloves pionirjev triphopa je s tem albumom definitivno odšel v zgodovinske arhive, nadomestil pa ga je veliko bolj surov, akustičen prijem, ki se po novem naslanja na v živo odigrane bobne, mandoline, trobente in kitarske vložke, ki so seveda kilometre stran od pristnega Morcheebinega chill out hipnotičnega popa, kakršnega smo vajeni. K novo vzniklemu organskemu zvoku se seveda poda tudi nov glas. Daisy Martey, ki je pogumno sprejela precej nehvaležno vlogo in nadomestila praktično nenadomestljivo Skye, v primerjavi z lagodnim in sanjavim glasom svoje predhodnice zveni veliko bolj udarno in poživljajoče, a obenem tudi agresivno in nekako posiljeno. Prva mala plošča Wonders Never Cease, ki je obenem tudi prva pesem na albumu, preseneti z Mocheebi v preteklosti popolnoma tujo energičnostjo, kar bo marsikaterega privrženca skupine vrglo s tira. Če preživite naslednjo, eksperimentalno Ten Men, ste praktično sposobni prežvečiti ves album, vprašanje pa je, če si ga boste zaželeli poslušati še enkrat. Tisti, ki ste bili pod imenom Morcheeba vajeni najti sproščajočo ambientalno-vokalno kuliso, boste nad Antidote precej razočarani; tisti, ki podpirate razvoj (ne nujno tudi napredek) svojih priljubljenih glasbenikov, pa boste albumu gotovo dali še eno priložnost. Antidote je še en dokaz, da so spremembe na lastnem glasbenem travniku precej tvegana zadeva in da so naša občutljiva ušesa veliko manj prilagodljiva in željna spremembe, kot smo morda mislili. Komaj verjamem, da bom to zapisala, toda ustaljenost in inertnost včasih vendarle nista tako slabi zadevi. S tega vidika bo zelo zanimivo spremljati prihodnje podvige bratov Godfrey.

Marta Pirnar