Letnik: 2005 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Luka Zagoričnik

NO. 9

Micro Films

Locust Music, 2004

Japonski multiinstrumentalist in elektrofonik Joe Takajuki alias No. 9 je z drugo ploščo še imenitneje pod mikroskop elektronske glasbe vzel žanrski eklekticizem in ustvaril izredno nadaljevanje prvenca Mushi No-Ne (Cubic Music/Locust Music, 2001/2004). V pravljično melanholijo No. 9 vpenja čutno kitarsko akustiko, zapohan, toplo zveneč jazz in funk, kinsko godbo, posnetke insektov in mojstrske digitalne deviacije, ki v svoji srži ohranjajo organskost in toplino akustičnih vibracij ...

Tokijski glasbenik in producent je kariero kot No. 9 začel na prelomu tisočletja, ko je pri založbi Cubic Music objavil prvenec, naslovljen Mushi No-Ne. Njegov skrajni eklekticizem, zavit v všečno milozvočje, je že tedaj močno nagubal čela domačih glasbenih pisunov, ki jim je tri leta kasneje sledila tudi mednarodna srenja, potem ko je album za zahodni trg ponovno izdala čikaška hiša Locust Music, znana po raznolikem zvočnem profilu, ki variira od sodobne kitarske folkloristike, zgodovinskih posnetkov ikonoklasta Henryja Flynta in Angusa Maclisa, ustanovnega člana Velvet Undergorund, pa vse do skrajnih robov glasbenega izraza v svobodni improvizirani godbi in psihedeličnih nagovorih tripaškega guruja Tymothyja Learyja. Glede na raznolik okus založnika ne preseneča, da so posegli po albumu Mushi No-Ne, izbrani mešanici elektronskega »glitcha«, seciranja zvokov mrčesa v ritmične in ambientalne namene, koktejlskega jazza in mehkobnih pop prvin, ki jih Takajuki nežno prepleta med seboj. No. 9 je tako dedič tipičnega sodobnega japonskega življa, razpetega med tradicijo in potencirano sodobnostjo, prežeto z globalnimi vplivi zahodnih trendovskih produkcij, kot je desetletje prodora sintetične elektronske plesne tradicije. Vendar No. 9 v izrazu ne pristaja na žanrske konvencije, še manj na prevladujoči plesni utrip, prej se ozira k mehkim, zmernim sledilcem zvočnih avantgard, ki se dandanes redefinirajo v digitalnem mediju. To je še toliko očitneje na njegovi novi plošči Micro Films, kjer se zvočno bliža sodobnikom tipa Minamo, Tape, Fonica, Fourcolor in drugim, ki akustiko prečijo z elektronskimi zvočnimi tvarinami, majhnimi odkloni, ki ne posegajo po hrupnem zvočnem spektru, temveč nežnem blagoglasju, ki prek tega skuša ujeti delček organskosti akustičnega pola. Razlika No. 9 od naštetih sodobnikov je predvsem v pristopu: medtem ko slednji na sledi historičnih minimalizmov, ki so se v zadnjih letih globoko usidrali v spominsko telo računalnika, zvočnost gradijo na temelju improvizacije, je No. 9 močno zazrt v strukturo. Skoznjo paberkuje, vzorči, zanka kot tipičen dedič postmoderne estetike, vendar ob tem ne kolažira, predvsem pa navkljub skrajni raznolikosti žanrskih odslikav ohranja smisel za koherentno celoto zvočnega toka, in kar je še pomembnejše, skozi melanholijo vzpostavlja lastno prepoznavnost. Zato boste na albumu Micro Films slišali prepletenost jazza in elektronskih udarcev, beatov, vendar daleč od mezgajočih mlak nu jazza, ambienta in kitarske akustike z elementi konkretne godbe, a milje stran od praks, zvedenih na postrock. V ohlapnem povzetku bi v svetu žanrskih oznak No. 9 vtaknili v predal indietronike (kamor umeščajo sorodno delo avstrijskega kolega B Fleischmanna), še ene veleumne oznake glasbene industrije, na katero danes slepo padajo tako odjemalci kot kritiki.

Če smo že slednje navrgli o mehanizmih zabavne industrije, njeni prijaznosti pri oblikovanju našega okusa, pa brž spregledamo globlji element prijazne godbe plošče Micro Films, namreč skrite napetosti, zakopane globoko pod mehkobnost glasbe. No. 9 so nekatera peresa uvrstila v sfero onkjo glasbe, namišljene zvočne srenje iz dežele vzhajajočega sonca, srenje, ki jo druži skupen pogled onkraj zvočnosti v sfero praznine, odmeva, odmaknjenosti in izzvena. Ta pogled zahodni svet, vključno z mano, večkrat tolmači kot zenovski, še dlje pa gredo tisti, ki govorijo o meditaciji in ezoteriki. Če odmislimo klišejskost zenovske metafore za japonski svet, je bistveno, da ob tem spregledamo ravno bistveno napetost, ki se zrcali v tovrstni estetiki. Ta pod vprašaj in mikroskop postavlja ravno odnos tehnološkega in arhaičnega, vzhodnega in zahodnega skozi medij zvoka in njegovo percepcijo. Zato je No. 9 smelo naslovil album Micro Films, s poudarkom na zvočnih odtenkih, skrbno izbrani paleti zvokov, ki presega le gole žanrske okvire in z večkratnim poslušanjem zagotavlja vedno nove izkušnje in interpretacije.

Plošča Micro Films se začne kot nadaljevanje plošče Mushi No-Ne s komadom From Mushi No-Ne, ki nežno prepleta zvok mrčesa in secirano vokaliziranje s poudarkom na barvi glasu, ne pomenskosti. Nato preseneti Importance Of Detection, komad, narejen v maniri japonskega popa, ki temelji na osladnem kiču, tokrat v prežvečeni doowoop maniri. Sledi mala mojstrovina, na debeli zanki mastnega kontrabasa osnovana Get Gut s trobilnimi in vokalnimi vložki, ki s preskakovanjem dodatno stopnjujejo izredno ritmično strukturo komada. Razpoloženje na plošči se ves čas spreminja, od mezgajočih lomljenih ritmov do omamnih klavirskih ponavljanj skladbe Spring Sprout in nežnih kitarskih izzvenevanj procesiranih kitar v Emotion Of Four Guitars in Then ... Will Be Running. Glasbo odlikuje neka otroškost, pravljičnost, lasten mikrokozmos, v katerem No. 9 raziskuje lasten svet okoli sebe in urbani vsakdan japonske prestolnice. Kvaliteta njegovega ustvarjanja ga umešča v sam vrh sodobnih japonskih elektronskih ustvarjalcev, ob Jošihiroja Hana in Nobukazuja Takemuro ...

Luka Zagoričnik