JOHN PRINE

Fair and Square

Oh Boy, 2005

John Prine je v sedemdesetih letih, ko je uradno začel svojo glasbeno pot, nič hudega sluteč padel v kotel tako imenovanih »novih Dylanov«, skratka postal je žrtev infantilnosti glasbenih novinarjev, ki so še konec sedemdesetih let iskali naslednike velikemu bardu. V potrditev njihove infantilnosti velja povedati še to, da so bili v glavnem vsi tisti, ki jih je glasbeni tisk kuhal v dylanovskem kotlu, tako dobre in samosvoje avtorske osebnosti, da je kakršna koli primerjava kvečjemu antikompliment in velika škoda za integriteto omenjanih.

John Prine je bil eden tistih, ki mu je novodylanovstvo naredilo največ škode. Zdi se, da se je šele v devetdesetih letih povsem otresel te čudne konotacije, čeprav je njegovo delo že od prvega albuma izpričevalo ne samo izjemno avtorsko kvaliteto, pač pa tudi precej večje zavedanje korenin kot sočasno delo njegovih novodylanovskih sopotnikov.

Novi album Fair and Square nas že na začetku ponovno prepriča v to, da je Prine bržkone najbolj melodičen izmed vseh svojih sodobnikov. Že uvodna pesem Glory Of True Love ima krasno melodijo. Ko se plošča odvrti, se zdi, da imamo pred seboj najboljši Prinov album po njegovem prvencu, ki je prinesel tako nesmrtne izpovedi, kot je pesem Hello In There. Še več, izpovedi na novem albumu se neposredno navezujejo na prvenec in ga nadgrajujejo s spoznanjem človeka zrelih let, ki je prebolel hudo bolezen, se ponovno rodil in zdaj ve, kaj pomenijo besede, ki jih je izrekel starček v pesmi Hello In There: »Stara drevesa postanejo močnejša / in stare reke vsak dan širše, / stari ljudje pa samo vse bolj osamljeni, / ko čakajo, da bi jim kdo rekel: Kako je kaj?« Ko je Prine napisal to pesem, je ni mogel oplemenititi z dejansko, empirično izkušnjo, na Fair and Square pa ustvarja zavedanje minljivosti, kot srečanje z lastnim minevanjem, skorajda neizmerno čustveno paleto, ki se nikoli ne skrije v osamljenost iz Hello In There, ampak vedno ostaja pri drevesih in rekah, torej: leta in izkušnje nas oplemenitijo. Obstaja tudi druga razsežnost plošče, npr. v pesmih Some Humans Ain't Human in My Darlin' Hometown; prva je bolj resignirana kot trpka, druga pa izjemno topla. Bluegrassovski občutek, ki veje skozi ploščo, nas spomni na to, da je bil John Prine tudi, in to v plemenitem pomenu besede, najbolj »country« od sočasnikov, vsaj najbolj iskreno »country«. Plošča Fair and Square torej prvič potrjuje avtorsko moč Johna Prina, drugič nas opominja, da še nikakor ni povedal vsega in da se je tega treba nadvse veseliti, tretjič pa, da stara drevesa niso samo močnejša, ampak tudi bolj pozitivno trmasta: to pa je navsezadnje dokazal že na plošči In Spite Of Ourselves.

Matej Krajnc