Letnik: 2005 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Janez Golič

RAZLIČNI IZVAJALCI

Rokerji pojejo pesnike 3/4

Subkulturni azil, 2005

Pesniška branja se vse bolj uveljavljajo, so skoraj nujna za prepoznavnost in medijski preboj avtorja. Glasbeniki so tu v veliki prednosti, vsaj kar se tiče medijske pokritosti; predvsem rokovski del že v sami biti predpostavlja, da se mora izkazati z nastopi v živo, posneta glasba se predvaja po radiu in v obliki videospotov kaže po televiziji. Domače poslušanje plošč je kvečjemu posledica. Očitno pa je nekaj, kar druži oboje v simbiozi, pesnike in rokerje, saj je Subkulturni azil objavil že 3. in 4. del kompilacije Rokerji pojejo pesnike (dela sta »virtualna«, vse skupaj je objavljeno le na CD-plošči, resda v trajanju, ki bi zahtevalo dvojni vinil).

Agilna urednika serialke, Petra Kolmančič in Dušan Hedl, sta že v spremni besedi posredno razkrila temeljno dilemo. Namreč, njuno besedilo ni le običajni uvodnik, sosledje dogodkov, ki naj bi pripeljali h končni izvedbi, temveč sta to že mini eseja pod naslovoma Kaj lahko pesem pridobi z uglasbitvijo in Kaj pridobi glasba? Njun uvodnik je že refleksija, tisto, kar (jima) manjka pri večini pisnih recenzij domačih glasbenih izdelkov.

To dilemo lahko preslikamo tudi na ta plošček. Pesniki se želijo še bolj približati širšemu občinstvu, rokerji si želijo več »vsebine«. Oboji so si še vedno izbrali »avtonomnost«, namreč, pesmi so nastale ločeno od glasbe, še več, sploh niso mišljene za uglasbitev. Zato je rokerski del naloge neprimerno težji, na njih je vsa teža končne izvedbe.

Tu se kaže poglavitni napredek glede na prva dva dela serije; izvajalci nimajo v ušesa bijočih problemov pri uglasbitvi pesmi, ki običajno nimajo ne »pravilnih« rim ne izrazitega refrena. Ne glede na staž in slog so se izbrani rokerji pogumno vrgli v izziv in ga izpeljali vsaj zadovoljivo, če ne presenetljivo dobro. CDZ so že veterani, po dobrih 20 letih delovanja so slišno rafinirali svoje početje, a so še kako domiselni in samosvoji. Le nekaj mlajši Sleazy Snails se še držijo trdnejše rokovske linije, vse čvrstejši postajajo Dežurni krivci, vokalno neverjetno močni so Muškat Hamburg. Melodično hardcorovsko smer zastopajo Low Value, nekje med podzemljem in površjem se prebijajo Pop Corn in Starlight Express. Verjamem, da bomo o obojih še veliko slišali. Po drugi strani so simpatično naivni Blutwurst, končno so izbrali dve boemski pesmi, ju iztrgali iz freakovskega objema ter popeljali v novovalovsko razposajenost. MI2 in Kvinton so žal zastopani vsak le s po pesmijo, morda zato, ker zastopajo sredinski pol in so nalogo izpeljali skoraj rutinsko. Kantavtorski delež pripada še vedno močno spregledani Xeniji Jus. Ali bo res ostala le kult?

Doslej je bil projekt Rokerji pojejo pesnike rezerviran za domače avtorje in izvajalce. 4. del tokrat sklenejo ameriški artrockerji V-3. Tudi edini, ki pesmi recitirajo. Ali je to napoved širše mednarodne zasedbe pesnikov in rokerjev na naslednjih ploščah?

Kakorkoli, 3. in 4. del kompilacije Rokerji pojejo pesnike imamo zlahka za presek najboljšega, kar se nam trenutno dogaja v rokovski glasbi. Lahko zapišem avtorski rokovski glasbi. Na tem ploščku rokerji te pesmi namreč izvajajo tako prepričljivo, kot da so njihove.

Janez Golič