RAZLIČNI IZVAJALCI

The Rough Guide to the Music of Sudan

World Music Network, 2005

Najbrž si ni težko predstavljati, da je bila naloga zbrati reprezentativne skladbe za to glasbeno zbirko največje afriške države vse prej kot lahka. Sudan je namreč edinstvena kulturno-jezikovna, verska in geografska vez med severno, arabsko in podsaharsko Afriko; kot pravijo nekateri – afriški mikrokozmos. Ob prisotnosti nad 130 jezikov v državi se na njenem ozemlju zvočno kažejo zlasti bližnjevzhodni, »arabizirani« glasbeni vzorci, ki se postopoma približajo zvenu etiopskih tradicij, po drugi strani pa na jugu države izstopajo močni jezikovni in ritmični elementi bantujskih ljudstev.

Roughguidova kompilacija sudanske glasbe je bila objavljena v zelo pomenljivem času. Pred nekaj meseci je bil po mnogo neuspešnih prejšnjih poskusih podpisan mirovni sporazum, ki je uradno končal več kot dvajsetletno državljansko vojno na jugu države, a to še vedno ni prineslo miru v Darfurju, regiji na zahodu države. S tem neposredno povezan zaostren politični položaj, ki se je v Sudanu začel konec osemdesetih let s prihodom islamskih fudamentalistov na oblast, je močno vplival na celotno glasbeno prizorišče in razvoj po vsej državi. Vladni dekreti in vseprisotna roka cenzure so radijske postaje in javna prizorišča bolj ali manj uspešno očistili »vulgarne« glasbe in plesa, večino glasbenih ustvarjalcev, ki so bili potencialno oporečni, pa so preganjali. Mnogo dragocenega glasbenega arhiva se je »izgubilo«, nekatere glasbenike so napadali ali celo umorili. To je povzročilo, podobno kot v sosednji Etiopiji dobro desetletje prej, izseljevanje skoraj vseh pomembnih domačih glasbenikov v sosednji Egipt in v zahodne države. Tako je bila v tujini posneta tudi velika večina skladb na tej plošči.

Strukturo te izredno pestre in privlačne glasbene zbirke se da razbrati nekako iz petih skupin skladb in njihovih izvajalcev. Najprej gre za popularne in tudi na tujem znane stare virtuoze na oudu, arabski lutnji, ki se spremljajo z lastnim glasom ali s subtilnimi tolkali. To so večinoma umirjene in čutne ljubezenske skladbe – ene temeljijo na pentatonski glasbeni lestvici, druge na sudanski haqueebi. Med temi izvajalci naj omenim mojstra Abdela Gadirja Salima in Mohameda el Amina. V naslednji skupini skladb sta dva izjemna koncertna posnetka legend sudanske popularne glasbe – pevcev Abdela Aziza el Mubaraka in Mohameda Wardija. Pri obeh gre za čustveni in vročični plesni skladbi. Prva je bila posneta na festivalu Womad leta 1988, kjer je Aziz nastopil kot prvi sudanski glasbenik, druga pa pred desetletjem v Adis Abebi.

Posebno protiutež omenjenim glasbenikom starejše generacije pa na plošči postavijo mladi, jasno družbenopolitično angažirani ustvarjalci, ki so ravno tako kakovostni in široki glede izvedbe ter črpanja navdiha za ustvarjanje. Med njimi najdemo gotovo najbolj vroč posnetek v zbirki nasploh, skladbo komaj dobrih dvajset let starega Emmanuela Jala, bivšega otroka vojaka z uporniškega juga države. Njegova hiphoperska, miru posvečena Gua je lani septembra postala hit številka 1 v sosednji Keniji, kjer Jal sedaj živi. Tudi izven Afrike je njegov glas vse močnejši. Vzrok temu uspehu je v plesni nalezljivosti in spevnosti skladbe, ki kombinira zahodnjaške, arabske in podsaharske glasbene in jezikovne tradicije, ter seveda v sami vsebini pesmi. Poleg Jala moram nedvomno omeniti žal že pokojnega nubskega avtorja Tariga Abubakarja s toplo panafriško kitarsko-saksofonsko pesmijo Tour to Africa.

Skrita dragocenost albuma je še v skladbah sodobnih pevk, Rashe in Setone, ter v večinoma šele prvič objavljenih »terenskih« posnetkih tradicionalnih ženskih zborovsko-tolkalnih zasedb. Pri slednjih je zanimivo izpostaviti zar, duhovne skladbe psihoterapevtskega značaja s predislamskim izvorom, ter odprte družbeno kritične pesmi s hkratnim opevanjem hedonizma, ki izhajajo iz tradicije daloke, še ene domače zvrsti.

Vse omenjeno je prav gotovo dokaz o kakovosti same kompilacijske plošče, poleg tega pa je dobra iztočnica za nadaljnje odkrivanje del mnogih po krivici prezrtih sudanskih glasbenikov. Počasi se je v zadnjih letih v izvorni državi položaj za njih le nekoliko izboljšal, tako da se jih je mnogo vrnilo, vseeno pa je to še daleč od svobodnega predvajanja vseh odtenkov tradicionalnega izročila in sodobnega ustvarjanja. Gotovo se bo v kratkem tudi v zahodnih državah več slišalo o prodornih mladih glasbenikih kova Emmanuela Jala. Tudi na naše odre bi se spodobilo končno privabiti katero od vročih sudanskih imen.

Janez Pirc