Letnik: 2005 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Marko Jenšterle

SILVIO RODRIGUEZ

Canciones Urgentes – Los Grandes Exitos (Los Clasicos de Cuba 1)

Luaka Bop/Dallas, 2005

RAZLIČNI IZVAJALCI

Bailando Con El Enemigo/Dancing With The Enemy (Los Clasicos de Cuba 2)

Luaka Bop/Dallas, 2005

RAZLIČNI IZVAJALCI

Diablo Al Infierno! (Los Clasicos de Cuba 3)

Luaka Bop/Dallas, 2005

Tri zgoščenke s skupnim imenovalcem »klasike Kube« imajo ovitke narejene tako, da jih je mogoče brati v angleščini in španščini, čeprav je že pri prvem pogledu mogoče ugotoviti, da so namenjene predvsem angleško govorečemu tržišču in še posebej tistemu v ZDA. Pri tem ni nepomembno, da so plošče prvič izšle na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, pri tokratni izdaji pa gre očitno za ponatis. Omenjanje njihovega nastanka je ključno za razumevanje glasbe na njih. Še nekaj let pred tem bi izid teh plošč v ZDA veljal za hud prekršek, predvsem pa jih uradno ne bi mogli izdati, saj je tedaj veljala prepoved trgovanja s Kubo, še posebej pa za uvažanje njihove glasbe. Leta 1988 je ameriški kongres zakon malce omilili in plošče so lahko izšle kot »informativni material«. Zaradi tega ena med njimi tudi nosi zgovoren naslov Ples s sovražnikom. Ameriško zanimanje za kubansko glasbo v tistih, zdaj že kar daljnih časih je nekako primerljivo našemu srkanju emigrantske literature v obdobju nekdanjega sistema, saj nam je to prebiranje odpiralo popolnoma drugačen pogled na družbo, v kateri smo živeli, in predvsem na zgodovino.

Američani so v teh stvareh še posebej enostavni in površni, zato mnogim Kuba še danes pomeni strah in trepet, čeprav je Fidel Castro s staranjem vse bolj nemočen. Pa vendar je njegov otok ena redkih oaz na svetu, ki je ZDA ne morejo zavzeti tako preprosto kot kakšen Irak, pa čeprav je iz Miamija tja komaj ura leta.

Tragedija je toliko večja, ker so Američani pred kubansko revolucijo na Kubi sploh živeli v razvratu ter uživali v tamkajšnji glasbi. Resda so jim del tega ozračja ohranili kubanski emigranti v Miamiju, vendar se njihova kultura niti slučajno ne da meriti s tisto, ki še vedno nastaja na sami Kubi.

Prva med tremi ploščami je morda najpomembnejša. Gre za velikega kubanskega kantavtorja Silvia Rodrigueza, predstavnika sloga in gibanja, imenovanega »nueva trova« oz. »nova pesem«. Trovadorji so nekakšni sodobni trubadurji in Silvio Rodriguez je med njihovimi glavnimi predstavniki. Veliko njegovih pesmi je v železnem repertoarju znamenite argentinske pevke Mercedes Sosa, nekaj jih je tudi na zgoščenki (Unicornio, O Melancolia, Sueno Con Serpientes). Silvio Rodriguez v latinskoameriški glasbi pomeni toliko kot Bob Dylan ali Joan Baez v anglosaksonski. Ker je bil Rodriguez strasten privrženec kubanske revolucije, je v ZDA med prvimi na sovražnih seznamih. Na njegovi zgoščenki so, kot pove ime, zbrani njegovi največji uspehi.

Drugi dve plošči sta kompilaciji in prinašata pravo paleto različnih glasbenih slogov ter ritmov, med izvajalci pa je precej naših dobrih znancev, saj so že nastopili v Sloveniji. Tako recimo skupine Irakere, Los Van Van, Vocal Sampling in Pio Leyva iz projekta Buena Vista na plošči Diablo Al Infierno!, ki je predvsem odlična razpoloženjska zbirka in lep uvod v spoznavanje kubanske glasbene kulture.

Tretja iz zbirke Bailando Con El Enemigo/Dancing With The Enemy sicer prav tako prinaša dobro muziko, ki pa jo založba vsaj za nas, ki smo s tem delom sveta vendarle imeli malce več stika, prepoceni prodaja s tekstom na zadnji strani ovitka, v katerem nas med drugim sprašujejo tudi tole: Ali se tudi komunisti znajo zabavati? Ali je glasba lahko komunistična? Na koncu pa nas povabijo k poslušanju ob cigari. Verjetno je to dobra propagandna zvijača za Američane, ne pa tudi za vse druge na tem širnem svetu. Očitno Ameriko pravo soočenje z revolucijo še čaka.

Marko Jenšterle