Letnik: 2005 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Borka

URBS

Toujours le meme film

G-Stone, 2005

Urbs (Paul Nawrata) je avstrijski didžej z že petnajstletnim stažem. V vseh teh letih se je uveljavil kot eklektičen hiphopovski didžej, ki rad pogosto zaide tudi v druge »zlomljene« zvrsti. Začetki njegove producentske kariere segajo v leto 1997, ko je skupaj z DJ Chaosom izdal singel Da Beauty and Da Beatz. Kasneje sta njegov komad Closer to God remiksala Thievery Corporation, pravi preboj pa je dosegel skupaj z DJ Cutexom; vrhunec njunega skupnega dela je nedvomno album Peace Talks, ki je izšel leta 2003 pri založbi Hong Kong rec.

Zadnji dve leti je Urbs večinoma posvetil produciranju novega, samostojnega albuma Toujours le meme film, ki je nekoliko drugačen od njegovega preteklega dela. Paul je tokrat namreč izhajal iz koncepta klasične filmske glasbe šestdesetih in sedemdesetih let, ki je postala samostojna zvrst. Tako naj bi bili (po Paulovih besedah) glavni vplivi na plošči skladatelji Ennio Morricone, Serge Gainsbourg, Francis Lai, Francois de Roubaix, Alain Goraguer …

Posebej je treba povedati, da je koproducent plošče sedaj že kultni dunajski producent Peter Kruder (Kruder and Dorfmeister). Paul je Kruderju namreč poslal demo posnetek s šestimi kosi, in Peter je bil tako navdušen, da se je odločil, da bo zmiksal in koproduciral album v svojem na novo zgrajenem studiu, ki je kot nalašč za ta projekt precej starošolski – srce studia je namreč stara, plemenita oprema, za katero še danes velja, da ima poseben, poln in topel zvok (na primer klasični modeli električnih klavirjev, ojačevalci »na lampe«, analogni sintetizatorji …).

In res, Urbsu uspe doseči tople, melanholične, nostalgične aranžmaje, seveda tudi z uporabo primerne opreme – najbolj očitno hammond orgel, drugih električnih klavirjev, čembala, vibrafona in na splošno lepega števila glasbil ter vzorcev glasbil. Melodične strukture res spominjajo na filmsko glasbo sedemdesetih let, še najbolj verjetno na dela Serga Gainsbourga. Vendar pa Urbsu pri pisanju, skladanju albuma Peace Talks ni šlo le za to, da bi znova ustvaril zvok, značilen za sedemdeseta leta in za navedene skladatelje. Čeprav je k albumu pristopil za svoj slog nekoliko nekonvencionalno, mu je vseeno uspelo posneti dober, neplagiran material. Med drugim mu je uspelo tudi zato, ker je manj eksperimentiral pri ritmu, ritmične podlage so namreč značilno hiphoperske, tako kot so bile v njegovem preteklem materialu. Na Urbsovo preteklo delo še najbolj spominja uvodni kos z naslovom So Weit, ki bi ga lahko mirno uvrstili na ploščo Peace Talks. Pri drugih desetih komadih pa je takoj jasno, da je Paul poskušal in tudi uspel posneti nekaj zanj novega, nekaj, kar se že v izhodišču razlikuje od stila, ki ga je razvijal do tega projekta.

Konceptualni albumi, pravzaprav bolje rečeno albumi, za katerimi stojijo resnejši koncepti, pogosto ne dajo preveč posrečenih rezultatov. Ponavadi so preveč strukturirani, preambiciozni, togi, včasih celo narcisoidni. Urbsu pa se je uspelo izogniti vsem pastem in posneti zanimiv in kvaliteten album.

Borka