Letnik: 2005 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Matej Krajnc

LOUDON WAINWRIGHT III

Here Come The Choppers

Sovereign, 2005

»Mojster albumskih trilogij« je v zadnjem času spet precej aktiven na televiziji in v filmih. Med delom v filmih 28 Days in Big Fish ter v televizijskih nanizankah Ally McBeal, Grounded For Life in Undeclared mu je poleg pretresljivo trpke plošče Last Man On Earth (2001) predlani uspelo spraviti na dan koncertni album So Damn Happy, ki je vreden poslušanja že samo zaradi pesmi The Shit Song, precej »samoneusmiljenega« obračunavanja z zrelimi leti. V filmu The Aviator se pojavlja s podmladkoma, Rufusom in Martho; oba sta se že precej uveljavila kot samostojna umetnika, predvsem Rufus, Martha pa z novim albumom ostaja enako brezkompromisna kot njen oče, zato v »okusnem ozadju«.

Loudon je tudi sicer znan po »samoneusmiljenosti«. Intenzivnost, s katero razgalja drobce in mejnike iz svoje zasebnosti, nima primerjav v zgodovini popularne glasbe. Tudi njegov humor, ki se je pojil pri Tomu Lehrerju, a ga je dogradil po intimni plati, je samo na videz »klovnovski« in »norčav«, kar sta dva pridevka, ki so mu ju podelili glasbeni novinarji, ki ne znajo poslušati.

Poskus, da bi Loudon Wainwright III. ali LWIII, kot ga na kratko imenujemo, nastopil tudi v Sloveniji, se je še pred kratkim izjalovil. Nihče pri nas tudi ne uvaža njegovih plošč. Tole novo sem »po kanalih« dobil sorazmeroma hitro, vendar še vedno prepozno, da bi jo pogoltal »čisto na sveže«. Pred prihodom plošče sem namreč gledal LWIII-ja v oddaji Morning Becomes Eclectic, ki je čisto legalno na voljo za poslušanje (in gledanje) v internetu in razkriva precej karizme velikega ustvarjalca. V njej je izvajal nekaj pesmi z novega albuma in nekaj neobjavljenih.

Že naslovnica nove plošče Here Come The Choppers je nekaj posebnega. LWIII je vedno dihal s svojo (in našo) današnostjo in panika naslovnice je zelo tipična zanj. Naslovna pesem tematizira približno polovico plošče, medtem ko druga polovica spet posega v zelo intimne sfere LWIII-ja, in to hkrati trpko (Nanny) in neusmiljeno (When You Leave, Make Your Mother Mad). LWIII je bil tudi vedno človek, ki si o svojem statusu nikoli ni delal utvar in ga je to zabavalo. »Zakaj ne moreš biti velik kot Dylan / zakaj ne moreš biti uspešen kot Springsteen?« je pel v osemdesetih letih, v devetdesetih (1992) letih pa se je v pesmi, napisani ob Dylanovi petdesetletnici (Talking New Bob Dylan), še bolj neusmiljeno norčeval iz svoje nekdanje oklicanosti za »novega Dylana« in se zabaval ob premišljevanju o tem, kako veliko vilo ima Springsteen.

Kljub temu se zdi, da sta pesmi Here Come The Choppers in To Be On TV nekakšna LWIII-jevska okruška teme »11. 9.« (predvsem posledic), čeprav je stanje, ki zdaj vlada v ZDA, verjetno nehote predvidel že v osemdesetih letih na svoji prvi »trilogiji« (Fame And Wealth/I'm Alright/More Love Songs (1982–86)) in na zbirki »aktualističnih« pesmi, ki jih je z naslovom Social Studies izdal leta 1999. Pri LWIII-ju sicer čisto vse deluje vsaj na treh, štirih ravneh, tako da je njegove teme nemogoče popolnoma »locirati«. Toliko bolje. Album Here Come The Choppers je manj grenek kot Last Man On Earth (2001), kljub temu pa je pesem Make Your Mother Mad, če jo gledamo čisto linearno, edina malce bolj norčava pesem na njem. Humor, ki nam ga servira LWIII, je v tolikšni meri prefinjen, da zadene »vmes« in morate potem nazaj, da se prepričate, ali ste res to slišali. A je res to rekel?! Tokrat je neusmiljenim besedam dodal še zanimivo, precej močnejše glasbeno ozadje, kot smo ga bili zadnja leta od njega vajeni, med drugimi ga pomagata soustvariti legendi Bill Frisell in Jim Keltner. Plošča tako dobi še dodatno razsežnost.

Na straneh Muske sem že večkrat zapisal, pa spet ponavljam – legende (z redkimi izjemami) delajo zadnja leta svojo najboljšo glasbo. Če pomeni bližati se šestdesetim ustvarjati svoja najbolj zrela dela, potem komaj čakamo, da bomo tam. Brez kakršnega koli prizvoka v glasu.

Za konec morda še tipičen loudonovski prizor iz oddaje Morning Becomes Eclectic: LWIII uglašuje kitaro. Ko jo uglasi, reče: »Okej, kitara je uglašena, čas je za ukulele!« Seže po ukuleleju, tedaj pa mu kitara zgrmi po tleh. Narejeno ogorčeno vzklikne: »O moj bog!!!! Neprecenljivo glasbilo!!!!«

Matej Krajnc