WHITE STRIPES

Get Behind Me Satan

XL Recordings/Dallas, 2005

Duo White Stripes je z enostavnimi, bluesovsko navdihnjenimi, a pretežno rockovsko trdimi komadi, z odličnim občutkom za pisanje spevnih pesmi, z imidžem, izdelanim do skrajnosti, in z drugačno, zanimivo, tudi večkrat spremenjeno zgodbo o sebi od leta 1997 tlel v detroitskem podzemlju, dokler ga niso odkrili založbe, mediji, poslušalstvo in drugi. Prejšnja plošča Elephant (2003) je bila vsesplošno odlično sprejeta in je tudi resnično vrhunec njegovega dosedanjega ustvarjanja. Vsako skupino pa po takih velikih trenutkih dočaka verjetno najhujša mora – po plošči, ki je ves svet ne more prehvaliti, je treba posneti naslednico. Za White Stripes je bila ta plošča Get Behind Me Satan.

Ta, že peti album je zbir precej drugačne muzike od tistega, po čemer duo večina ljudi pozna, torej muzike, ki smo je bili deležni na uspešnici Elephant in plošči pred njo, White Blood Cells, ki so ju zaznamovale močne kitare. Bolj kot za spremembe v sami strukturi pesmi, ki ostaja relativno preprosta, in energiji, ki ostaja silovita in čutna, so se zgodile spremembe v instrumentariju in prevladujočem slogu. Če je minimalistični duo bobnov (Meg White) in kitare (Jack White) doslej druga glasbila uporabljal po potrebi in zgolj v posamičnih komadih, se je odločil, da bo za to ploščo električno kitaro načrtno zabrisal v kot (no, v prvem komadu še vedno žaga) in v roke vzel četico za rock ne ravno standardnih glasbil: klavir, marimbo, triangel, tamburin in seveda prevladujočo akustično kitaro. White Stripes je stopil v drugo dimenzijo tudi slogovno. Če se je prej praviloma držal garaže in (pop) rocka iz bluesovskega izhodišča, je nova plošča polna najrazličnejših slogov, od folka, countryja, celo bluegrassa do soula. Seveda spet ne gre za nekaj, česar od dua doslej sploh nismo bili vajeni, vendar pa so bili tovrstni komadi na dosedanjih ploščah praviloma odkloni, tokrat pa ta čudna mešanica tvori jedro plošče. Hud in presenetljiv obrat v glasbeni izraznosti torej, ki je verjetno za mnoge strogo rockerske privržence precejšnje razočaranje, očitno pa gre hkrati za neki skriti namen dua, ki je namesto lahkotnega nadaljevanja uspešne poti ravno v tem trenutku objavil nekaj tako drugačnega.

Viva