Letnik: 2005 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Katarina J.

SHETLANDSKI FOLK FESTIVAL

Shetlandsko otočje, Škotska, od 28. aprila do 1. maja 2005

Shetlandski folk festival je bil letos še bolj prazničen in obreden kot ponavadi. Četrt stoletja dobre in najboljše muzike, kar jih premoreta severna in južna polobla, polnočnega džemanja najbolj norih ad hoc zasedb, kar si jih lahko zamislite, pouličnih norosti ob nemogočih jutranjih urah, da o tesnih kuhinjah, dnevnih sobah, straniščih in dvoriščih lokalcev, kjer se drenja in poskakuje stotine samopovabljenih muzikantov in drugih »partimejkersov«, niti ne izgubljam besed. Včasih se mi tako ob kaki svetosti trenutka, ko je zrak naphan z ekstatično, že napol histerično in nadčutno globalno-lokalno ritmijo dozdeva, da je festivalski Lerwick, kjer se odvija glavnina glasbeno družabnega karnevalesknega glasnožitja, galaktična prestolnica muzikaške Biti. Kot da se prešerna muzika kot razpuščen klobčič teden dni nenehno kotrlja po tesnih uličicah mesta, in vsakdo, ki naleti nanjo, se lahko hipoma uglasi na njeno frekvenco, podobno kot avstralski staroselci na svoje pesemske poti. In vandranje se lahko prične.

Festival, ki je bil letos 25 let mlajši od prvega, je še vedno neusahljiv vrelec vzajemnega učenja, ki predvsem v spontanih glasbenih druženjih poteka od lokalnega h globalnemu in nazaj, ali, če hočete – od shetlandskega kitarista z otoka Yell do kitarista iz Kanade, od škotskega basista k brazilskemu tolkalcu in nazaj.

Tako stkana glasbena pobratimstva po drugi strani kmalu postanejo vir nepozabnih zgodb, na katerih se je z leti nabral prah mitičnih srečanj s polčloveško, polbožjo in poldemonsko vrsto, imenovano gostujoči glasbeniki. Delček te kaotične zgodovine je z memoarji domačinov zabeležen v knjižici, ki jo je izdalo shetlandsko folk društvo.

Jubilejni dogodek je bržkone zaznamovala tudi rekordna prodaja vstopnic. Otočje z 22.000 prebivalci je pokupilo približno 7000 vstopnic, kar v fiktivnem pomeni, da je vsak tretji pripadnik otoškega plemena drugačnim in domačim godbam dobrohotno pustil zmasirati ušesa in napasti oči. Statistika, v katero bi se zaljubili tudi pripravljalci festivalov doma.

Letos so bili še posebej srčno vabljeni stari znanci, ki jih je shetlandsko ljudstvo nekoč že udomačilo, zato si jih je še posebej želelo nazaj. Po dvanajsturni plovbi iz škotskega Aberdeena, po brezštevilnih pintah piva in vižah, ki so se ves ta čas smukale gori-doli po trajektu, so se v rodne kraje vrnili številni domačini s celine, z njimi pa cela četa znanih in ljubljenih obrazov. Na devetnajstih (večinoma razprodanih) koncertih križem kražem po otokih so zabave željno občinstvo ljubkovali škotski kantrijaški rokerji The Felsons, irski banjo mag Éamonn Coyne, njegovi sonarodnjaki North Cregg in »djangoistični« jazzovski kreativci Gypsy Jazz Quartet, funky folkiji Finlay MacDonald Band, frfotajoča, žgoleča, poniglava in strastna Glasgowčanka Eddie Reader, ki je rokerje iz Fairground Attraction zamenjala za flirt z Robertom Burnsom (škotskim nacionalnim romantičnim pesnikom), mladenke iz Dòchas (najobetavnejši škotski folk bend leta 2004) pa so poskrbele, da se je mehki gelski glas slišal v deveto vas.

S police »world music« so organizatorji tokrat potegnili hipnotičnega kitarista Modeste z Madagaskarja, ki sta ga spremljala brazilski tolkalec in zimbabvejski basist. Kako drugače bi živa glasba sveta obiskala mali odročni vasici na robu sveta, kot sta Aith in Voe? Juhice in sendviči, ki so jih za eksotične goste z ljubeznijo pripravile vaške gospodinje, so bojda šli za med.

Za shetlandsko folk gostijo je vredno žrtvovati teden dni prenatrpanega urnika, vedo povedati tudi ugledni gostje z zahodnih obal Atlantika. Na otoke se je tako vrnila Celtic Connections, veteranka, večkratna grammy nagrajenka in ljubljenka Doca Watsona, newgrassovka Alison Brown s triom, kranceljček nedolžnosti pa so tokrat izgubili vsestransko talentirani in šarmerski newyorški bluesman Guy Davies ter nashvillski poredni fantje, rockgrassovski Hayseed Dixie, ki so s pregrešnimi bluegrass priredbami hardrockovskih zimzelencev kurili na stotine shetlandskih AC/DC fanov. Dixiji, glavna in glasna atrakcija letošnjega festivala, so prišli zato, da bi odigrali en sam koncert. Po tem jih ni bilo več moč spraviti z otokov. Gostoljubje, ki ni čezmerno in vsiljivo, ampak je preprosto tam, ko ga kot tujec v tuji deželi najbolj potrebuješ, jih je skupaj s čudovito nepredvidljivostjo festivalskega kolesja posrkalo vase in zmešalo štrene njihovemu egu, čemur smo se skrivnostno nasmihali tisti zasvojenci in posvojenci, ki smo prišli pozdrávit svoje simptome.

Old Rope String Band, burkaška zasedba čistokrvnih glasbenikov in komedijantov iz severnoangleškega Newcastla, je shetlandski smisel za humor nadvse uspešno preverjala že šestič. Ko so se, tik preden je ladja odrinila s pomola, s solzami v očeh poslavljali od gostiteljev, ni nihče slutil, da se Pete Challoner, Joe Scurfield in Tim Dalling kot trojica nikoli več ne bodo vrnili na njihov najljubši festival. Življenje odličnega violinista, neprekosljivega zabavljača in zapriseženega socialista Joeja je dober mesec dni po festivalu na poti v domači pub ugasnilo pod kolesi še ne polnoletnega voznika.

Izkušnja Shetlandskega folk festivala se ne more meriti po običajnih časovnih in prostorskih vatlih. Obstajajo običajni časi in festivalski časi, obstajajo navadni prostori in obstajajo festivalski prostori, kot da živimo v nekakšnem vzporednem svetu, ki pa je mesen in krvav – zgoščen v neopazni menjavi nekaj dni in noči, med katerimi se ljudje spoznavajo in poslavljajo, rojevajo (enemu od organizatorjev je med festivalom porodila žena) in umirajo. Navidezen čas in prostor, ki se po koledarskem koncu oživlja zgolj ob fotografijah, znanih vižah iz sešnov, v mislih in besedah ter nenazadnje na tem papirju.

Shetlandskega folk festivala ne pozabiš nikoli!

Katarina J.