MARK KNOPFLER

Hala Tivoli, Ljubljana, 3. 5. 2005

Novica, da se bo Knopfler na turneji ob izidu albuma Shangri La ustavil tudi v Ljubljani, je bila zelo razveseljiva, še posebej za tiste, ki smo sicer odraščali ob zvokih albuma Brothers In Arms, pa Straitsov nismo nikoli videli v živo. Ker ima Knopfler odlično spremljevalno zasedbo, v kateri sta tudi Guy Fletcher in Richard Bennett, je bilo veselje toliko večje.

In tako sem malce pred sedmo zvečer stal pred halo Tivoli in čakal. Varnost je bila spet legendarna – v Halo bi lahko pretihotapil atomsko bombo, pa ne bi nihče vedel zanjo. S prijateljema smo se pripeljali iz Celja in takoj zavzeli dobro strateško pozicijo v drugi vrsti pod odrom. Odlično mesto. Najprej smo 45 minut opazovali kitare in ozvočenje, potem pa še tehnike, ki so vse to pripravljali za prihod protagonistov, ki so se prikazali na odru nekje petnajst čez osem. Torej, če človek ne bi poznal Marka Knopflerja, bi ga zlahka imel za soseda ali strica, ki zjutraj v spodnji majici in kavbojkah nosi smeti v kontejner pred blokom. To mu je šteti kvečjemu v prid: nobenega rockerskega nastopaštva ne premore. Ko pa prime v roke kitaro: oooooooo!!!

Priznati moram, da sem sprva nekako upal, da na koncertu ne bo pel pesmi iz repertoarja Dire Straitsov. Njegovi solistični dosežki so namreč tako dobri, da mu tega ne bi bilo treba. Vendar sem ugotovil, da nekaj malega starih pesmi pa na turneji le izvaja.

Začelo se je z ognjevito izvedbo pesmi Why Aye Man s plošče The Ragpicker's Dream. Bil sem presenečen: na koncertu je bilo ogromno mladih in še mlajših in večina je že od začetka pela zraven. Kdo bi pričakoval, da bodo na Knopflerja prišli predvsem stari rockerji (ki jih je tudi bilo nekaj), a kaže, da je mojstrova glasba, ki ji neuki zadrteži očitajo mehkobo in »sredinskost«, še vedno zelo priljubljena tudi med tistimi, ki leta 1988 niso dobili albuma Money For Nothing na kaseti, ampak so se takrat šele rodili.

Po Why Aye Man se je začelo. Najprej z dobro namerjeno različico pesmi Walk OfLife. Nisem mislil, da jo bom slišal. Pesem je ena mojih najljubših sploh in sem je bil zelo vesel. Fantje so nadaljevali z dvema pesmima s plošče Sailing To Philadelphia: uspešnico What It Is, ki je klasična knopflerjevska pesem, in naslovno balado s plošče. Mojster sam je postajal iz minute v minuto bolj zadovoljen, ko je slišal odzive iz občinstva. Zato smo bili nagrajeni. Z Romeo in Juliet in Sultans Of Swing. Dve značilni knopflerjevi pesmi iz zgodnjega obdobja benda Dire Straits, vedno dobri, vedno zažgeta. Bil sem silno vesel, da mi je uspelo ohraniti mesto pod odrom in sem lahko opazoval »prste, ki se skrivajo vpesmih« in zame izjemno učinkovito menjavo kitar. Nekateri kitaristi imajo eno kitaro in 20 efektov. Knopfler ima 20 kitar in en efekt, pa vse zvenijo prepoznavno, drugače in dobro. Poleg tega je, in to moram zapisati kar za celoten koncert, Knopfler mojster umerjenosti: ne solira zaradi soliranja samega, kot to počenja mnogo drugih kitaristov, recimo kakšen Clapton, Slash, Santana, Satriani in tovrstni muzikantje.

Ko so oddoneli Sultani, se je začel bolj umirjen, bluesovsko obarvan del s pesmijo Done With Bonaparte (album Golden Heart), v kateri je z buzukijem presenetil Richard Bennett. Nato je Knopfler sédel, si privoščil čaj, kmalu se mu je pridružil tudi Bennett in v najboljši bluesovski maniri smo slišali odlična bluesa s plošče Shangri La: Song For Sonny Liston in Donegan's Gone.Oba sta vrhunska poklona glasbenikoma, ki ju je Knopfler vedno zelo spoštoval, legendi bluesa Sonnyju Listonu in pionirju skiffla Lonnieju Doneganu. Sledila je pesem Rüdiger, balada z albuma Golden Heart, nato pa je Knopfler napovedal malce rokenrola in odbil prvo malo ploščo z albuma Shangri La, pesem Boom, Like That, »the fast food song«, kot jo je predstavil. Pesem naj bi govorila o začetkih McDonaldsa: zelo duhovita in energična je. Po baladi Speedway To Nazareth (album Sailing To Philadelphia) smo že ob prvih tonih legendarne Telegraph Road podivjali in se nato z Markom v glas drli celo pesem, še bolj kot pri prejšnjih. Pesem je požela še večje ovacije kot Sultani. Vendar je bilo s tem uradnega dela koncerta konec. Fantje so šli z odra in nas pustili vreščati. Guy Fletcher je na spletni strani zapisal, da pred dodatkom za odrom pijejo vino. Na zdravje torej, samo pridite že nazaj! Prišli so! Bral sem, da izvajajo pesem Brothers In Arms, a navdušenje ni bilo zato nič manjše. Čeprav sem pričakoval, da bo v dodatku sledila še kakšna pesem s solističnih, so se fantje oprijeli straitsovskega repertoarja in z vso močjo odbili še Money For Nothing in So Far Away. Če bi moral izbirati, katera plošča Dire Straits se mi zdi najboljša, bi izbral Making Movies, kot najljubšo On Every Street, kot najbolj legendarno pa Brothers In Arms, sicer tudi najbolje prodajano. Plošča je klasika in za ljubljansko občinstvo Knopfler ni skoparil s pesmimi z nje. Se pa človek počuti malce grenko, ko spozna, da še vedno velja njegov preroški verz iz pesmi Money For Nothing: »Look at them yo-yo's, that's the way you do it, play the guitar on the MTV!« Žal je dandanes situacija še slabša, kot je bila leta 1985. Vendar pa t. i. »stari prdci« kažejo zobe in delajo svoje najboljše albume – mlajši izvajalci jim z izjemo peščice ne pridejo niti blizu. Čeprav človek na koncertih vedno pogreši kakšno njemu ljubo pesem, se ni nihče izmed nas imel kaj pritoževati. Dobili smo več, kot smo si sploh drznili pomisliti. Natanko dve uri je igral, in to res igral. Zdaj bom z veseljem spremljal nadaljevanje njegove turneje in čakal na nov presežni album, kakršne izdaja že dolga leta.

Matej Krajnc