ELLIOTT SHARP'S TERRAPLANE

Cankarjev dom, Ljubljana, 4. 5. 2005

Elliott Sharp je naš stari, res stari koncertni znanec, saj je naša ušesa prvič »božal« že daljnega leta 1987 na Drugi godbi s projektom Carbon, od takrat pa se je dokaj redno oglašal v naših logih, bodisi solo bodisi v kakšnih tandemskih navezah. Zdajle smo ga končno lahko poslušali s projektom, s katerim se (morda za koga nepričakovano) posveča bluesu. Mojster improvizacije, hrupnih in nenavadnih zvočnih eksperimentov, računalniški manipulator, pihalec in predvsem odlični kitarist se je s projektom Terraplane, ki ga vzporedno z drugimi snovanji pelje že nekaj časa, izkazal kot izjemen poznavalec bluesovske zgodovine, ampak še zdaleč ne kot oponašalec, kakršnih danes mrgoli na novobluesovski sceni, marveč kot prekanjeni prevajalec bluesovske forme in občutkov v današnji čas.

Sharp je večinoma igral svoje komade, ki pa so bili slišati, kot da gre za žlahtne klasike. S sabo je imel same imenitne glasbenike, ki so že z imeni in referencami obljubljali sočno in kompetentno predstavo. Namenoma pišem »predstavo«, saj je bilo šesterico zagnanih in zvočno radodarnih možakarjev užitek ne le poslušati, pač pa tudi gledati. Sharpov obraz je žarel, z nasmeškom in vidnim zadovoljstvom je igral in opazoval kolege, ki so izmenoma prevzemali solistične dele, ter se sončil v navdušenem sprejemu občinstva. Tudi člani zasedbe so pristavili lonček k zvočni barvitosti, razslojenosti žgoče godbe ter tudi k vizualni privlačnosti nastopa, saj je imel vsak prav posebno mesto v mamljivi zvočno-vizualni sliki; jasno je bilo, da so kljub nosilnemu Sharpovemu imenu v imenu projekta enako pomembni kot obritoglavi kitarist. Alex Harding, denimo, je s temnim, globokim, neizprosnim, raskavim saksofonskim zvenom prispeval tako h gibljivosti ritma kot tudi – ko se je sam podal med občinstvo in igral »od daleč« – k zabavni »gledljivosti« godbe. Pevec Eric Mingus – ja, sin slovitega Charlesa – je s korpulentno pojavo in prav takšnim vokalom oddajal vtis možakarja, ki točno ve, kdaj je treba v razgreti groove dodati še kanček mogočnih vokalnih linij in kdaj je treba pustiti prosto pot navdušujočemu muziciranju. Sharp in njegovi so igrali tako ležerno in s takšno radostjo, da je koncert izzvenel kot kakšen sproščen, a hudo navdihnjen jam session, ki ga glasbeniki priredijo v nočnih uricah za izbrane prijatelje. Zahvaljujoč takšnemu pristopu je (končno!) Klub Cankarjevega doma zaživel in zares deloval kot ogreto klubsko prizorišče, ki ga je bilo po obilnem odmerku bluesenja kar težko zapustiti.

Mario Batelić