Letnik: 2005 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Luka Zagoričnik

MONO, DON'T MESS WITH TEXAS+ gostje: DÄLEK, ODDATEE

Channel Zero, Metelkova mesto, Ljubljana, 9. 5. 2005

V devetdesetih letih se je kot svojevrsten odziv na dogajanja v širšem kontekstu svetovnega punk rocka pojavila razčlenjena zvočna struja, estetika, ki ji danes javnost puhlo pravi postrock. Z željo po odmiku od ustaljenih obrazcev punk rocka, ki jih je do kraja pervertirala glasbena industrija s pojavom grungea, so se številni bendi namesto h kričavi ekspresiji raje zatekli v intimno zavetje instrumentalne glasbe, ki je širila obliko v raznolikih glasbenih tradicijah, od nemške veje krautrocka, konkretne glasbe, historičnega minimalizma, duba in sodobne elektronike (občasno z njeno analogno fazo) do jazza in improvizacije. Ko so pionirske zasedbe, kot so Slint, Tortoise, Ui in številne druge, eksperimentirale z različnimi glasbenimi izrazi v še vedno rockovski obliki in pervertirale klišeje, so ustvarile raznotere jezike, tedaj razburljive sloge, ki jih je industrija sčasoma požrla in kanonizirala, klonirala in jih danes streže kot postrock. Zato meni danes ta oznaka večkrat že sama po sebi narekuje formo, izpeto glasbo, ki se je izneverila prvotnim izhodiščem in zazankala.

Lepo izhodišče za preverjanje razmer smo imeli v začetku maja, ko je metelkovski klub Channel 0 gostil japonske predstavnike te struje, kvartet Mono, in njihove zagrebške somišljenike z iskrivim imenom Don't Mess With Texas. Slednji, hkrati prvi nastopajoči, so nadaljevalci močne tovrstne hrvaške scene, ki jo ali so jo zastopale zasedbe Lunar, Rujan, Uzrujan, Peach Pit in druge. V Don't Mess With Texas so tako nekateri nekdanji člani zasedb Lunar in Radio Free Issaac, kar že nakazuje zvočne smernice zasedbe, ki je tipični zasedbi bobna, basa in kitare dodala še zvok klaviatur. Zvočno tako kvartet spada v smernice, ki jih je navdihovala predvsem louisvillska posthardcorovska scena in ritmična natančnost matematičnega rocka, ki gradi na počasnih, preprostih melodičnih linijah, razvijajočem in ponavljajočem se ritmu in hrupnih disonancah. Električni klavir je v celostni stukturi bolj dekor s ponavljajočimi se liričnimi temami, preprostimi melodijami, ki nato poniknejo v kitarskem hrupu. To je seveda premalo za kakšno bolj avtorsko noto, kaj šele svežino. Tako je sicer zgledno odigrana celota izzvenela kot šibko ponavljanje upehanih obrazcev, ki jim je svežina povsem tuja, kaj šele bolj odmevna lastna avtorska substanca.

Ta manko japonski kvartet Mono zapolni ne z obliko, pač pa s skrbno ustvarjeno in kontrolirano zvočno materijo, ki jo je na koncertu odlikoval predvsem odličen zvok. Kvartet ima za seboj že kar nekaj plošč, med drugim izid pri založbi Tzadik Johna Zorna, v naše kraje pa ga je zaneslo na krilih zadnje izdaje, plošče Walking Cloud And Deep Red Sky, Flag Fluttered And The Sun Shined, ki jo je produciral znani ameriški producent Steve Albini. Kitarsko godbo Mono odlikujejo lirična senzibilnost, lebdeče harmonije, ki se stopnjujejo v hrupne izbruhe, čustvenost, impresije, skratka svojevrsten romanticizem s psihedeličnim pridihom. Vse to Mono strnijo v upehani formi, podobni kanadskim Godspeed You Black Emperor!, s počasno harmonično gradnjo lebdeče, vse prežemajoče melodije, ki vrhunec, klimaks doživi v hrupnih kitarskih erupcijah, ki občasno preidejo v beli šum na sledi najboljšim časom britanskih My Bloody Valentine in nato počasi poniknejo v tišino. Mojstrsko uravnavanje dinamike, mogočen, vseprisoten zvok in lebdenje so tudi glavne razlike od ritmične razsekanosti hrvaških soborcev, hkrati pa tudi razlog, da kljub predvidljivosti Mono na koncertu ohranijo dobršno mero intenzivnosti.

Te ne manjka v godbi hiphop prevratnikov iz New Yerseyja, tria Dälek, ki se je ponovno pomudil v naših krajih, tokrat ob zadnji plošči Absence, ki jo je založila založba Ipecac. Dälek ohranjajo vez z militantno zvočnostjo zgodnjih Public Enemy in angažiranostjo, ki jo poganjajo jezni vzgibi nad družbenimi anomalijami. Hkrati pa to nadgrajujejo z oziranjem k industrijskim odplakam glasbe osemdesetih let (konec koncev so sodelovali tudi s Faust), ki sta jih v hiphop vnesli zasedbi Disposable Heroes Of Hipocrisy in Consolidated. Dälek kot MC sicer ne gradi na samem toku, flowu besedičenja, temveč kanalizira jezo z angažirano liriko, dokaj introvertirano za hiphop, ki se stopnjuje v ponavljanju, sloganih, podprta s trdimi ritmičnimi udarci Octopussa in z distorzijo, hrupom in šumom izpod gramofonov DJ Stilla (ravno v široki uporabi distorzije DJ Stilla lahko razberemo vso lucidnost izjav nekaterih kolegov, ki DJ Stillu pravijo Jimi Hendrix gramofona). Glasba je močna, trda in agresivna gmota, kjer se ritem prepleta s šumom in hrupom. Na koncertih včasih povsem povozi govorno sestavino, na tem koncertu pa se je po začetnem lovljenju zvok le ustalil, zato je ponudil boljši vpogled v celoto kot nekateri prejšnji nastopi tria. Žal se je izkazalo tudi to, da so Dälek svojo izraznost pripeljali do točke, kjer praktično ustvarjalno ne ponujajo nič novega. Upam, da se bo ta sestavina v bodoče razkrojila, konec koncev morda tudi v sodelovanjih, saj so Dälek nedavno posneli ploščo z italijanskim »jazzcore« triom Zu. Dokaj utrudljiv večer je pred že očitno utrujeno publiko končal MC iz Brooklyna Oddatee, danes brezdomec, ki mu je dom turneja, sicer pa v preteklosti sodelavec dunajskih Sofa Surfers. Oddatee svojo izraznost gradi na bolj osebni ravni, z lastnimi zgodbami o zasvojenosti s crackom, brezdomstvu itd., in manj v širšem družbeno kritičnem kontekstu, ki ga skozi prizmo lastne izkušnje v liriki izraža Dälek. Hkrati Oddatee posega po bolj ustaljenih hiphop vzorcih, čeprav so njegovi beati milje oddaljeni od sredinske, popularne hiphop špure. Kljub pozni uri in kratkemu nastopu pa je Oddatee z iskrenostjo podajanja lastne zgodbe v glasbi, ki se občasno ne brani plesnosti, podal močen in intenziven nastop, ki ga je naredil za bolj »real« od trenutno najbolj hip rapperjev z namišljeno ulično kredibilnostjo onkraj Atlantika.

Vsekakor je postrock v eni izmed sestavin pri odmiku od klišejev rockovske kulture in mitologije vključeval tudi povezovanje. Povezovanje s številnimi zvočnimi izrazi, zato tudi ta koncertna izkušnja ne sme biti presenečenje. Ob končnem premisleku se na koncertih podtalnega hiphopa zbira več ljubiteljev kitar kot pravovernih hiphop privržencev, zato se mešanje ekspresij v Channel 0 absolutno ni izključevalo.

Luka Zagoričnik