Blues Explosion, Dälek

Tvornica, Zagreb, 10. 5. 2005

Blues Explosion so se našim sosedom v živo tokrat predstavili prvič, medtem ko smo ta rockerski trio iz New Yorka pri nas lahko doživeli pred leti v nabitem K4. Takrat so bili na vrhuncu moči, kasneje so brodolomili s prevelikimi pričakovanji, nekoliko eksperimentirali z glasbenimi slogi in tudi izdatno počivali. Znabiti, da je ravno prvi stik s hrvaškim občinstvom narekoval izbor pesmi, saj so na tokratnem koncertu predstavili pregled celotnega dolgoletnega ustvarjanja in s potezo seveda navdušili najzvestejše privržence. Glasba, ki jo delajo fenomenalni bobnar Russell Simins ter kitarista Judah Bauer in glava benda Jon Spencer, nima tako zelo močne navezave na blues kot nakazuje ime, je pa toliko bolj raztrgana, v njej se nenehno menjata tempo in ritem, glasovni vložki močno variirajo vse od tihega šepeta do kričanja. Za vse to je potrebna dobra uigranost in fantje so jo pokazali. Nastop so začeli z zgodnjimi komadi iz rudimentarne faze in prav tako tudi izzveneli. Koncentrirano so igrali predvsem tretjo ploščo Extra Width, za pravo presenečenje pa poskrbeli z obdelavo Son of Sam skupine Chain Gang, sicer izdane na mali plošči. Med relativno hitrim prehodom čez srednje, recimo mu bolj soulovsko obarvano ustvarjalno obdobje, vse do zadnjih treh plošč, predvsem pa Damage, je tempo nastopa nekoliko padel in zdelo se je, da bomo odšli domov z mešanimi občutki. Potem pa se je zgodilo. Očitno navdihnjeni z navdušeno reakcijo skoraj 1000 ljudi v nabiti Tvornici, so se za dodatek na oder vrnili prerojeni Blues Explosion. Komunikacija na odru je bila na višku, nepredvidljivo so prehajali iz pesmi v pesem, iz nekaterih so potegnili le po citat, spet druge odigrali v celoti. Spencer, ki je na odru tako ali tako živahen, je norel, predvsem pri tereminu. Bauer je publiko nekajkrat dražil z začetnim rifom Brende, a ga je Spencer vsakič samo grdo pogledal in odkimal. Zdaj so bili na nekem drugem poslanstvu, raztrgani, rudimentarni predstavitvi svoje (in) glasbene zgodovine, v kateri plesni hiti nimajo prostora. Kot pravi mojstri so skakali iz pesmi v pesem, da jim je bilo na trenutke prav težko slediti. Bolj se je bližal konec, bolje so zveneli. Na koncu smo dobili skoraj dve urni energičnega, vrhunskega igranja.

Še to: kot predskupina je nenapovedano nastopil hiphoperski trio Dälek iz New Jerseyja. Čeprav se je predstavil v precej boljši luči kot dan prej v ljubljanskem Channel Zero po hrvaških Don't Mess with Texas in japonskih Mono, je jasno, da so fantje v nekakšni črni luknji, kriznem obdobju, brez pravega navdiha in energije. Upajmo, da jim bo na prihodnjem srečanju že veliko bolje.

Viva