Letnik: 2005 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Bogdan Benigar

ABYSSINIA INFINITE feat GIGI

Queen Elizabeth Hall, London, 17. 5. 2005

Čeprav so lahko tisti, ki spremljajo sodobno etiopsko popularno glasbo, občudovali Gigin vokal v glasbeno zelo pestrih aranžmajih s tremi različnimi glasbenimi spremljavami na treh albumih izdanih v Franciji, Veliki Britaniji in Nemčiji, od katerih je zadnji Zion Roots zasluženo dosegel najvišje vrhove, pa imetniki albumov še niso imeli priložnosti slišati Gigi v živo. Vsaj ne tisti, ki zadnja leta živijo v Evropi, medtem ko je Gigi našla svoj življenjski prostor v New Yorku v družinskem okolju z Billom Laswellom, ki je njena najbolj trdna opora tudi v glasbeni karieri. Splet okoliščin, predvsem pa Gigino materinstvo so preprečili, da bi bil album Zion Roots nadgrajen z evropsko turnejo že takoj po izidu konec leta 2003, tako da se je bend sestavil in odletel na prvo evropsko turnejo šele letošnjega maja, pa še to ne čisto zares na evropski kontinent, ker je bila turneja vezana samo na nekaj nastopov v Angliji.

Bend je ob veliki podpori angleških medijev privabil skoraj polno Queen Elizabeth Hall v South Bank centru. Ker je Gigi zdaj Newyorčanka, Abyssinia Infinite seveda ni »izviren« afriški bend, še manj bend z »izvirnim« afriškim zvokom. Marsikateremu purističnemu obiskovalcu, ki bi menil, da gre za afriško glasbo le, če je zaigrana na njihova tradicionalna glasbila in kvečjemu še na akustično kitaro, bi se gotovo močno kolcalo. Glasbena podlaga Giginemu vokalu, ki je zasidran v sodobni etiopski vokalni tradiciji, ki jo še najbolj pooseblja že malo pozabljena Aster Aweke, je tipično etiopsko obarvan etnopop s posebnimi dodatki, ki jih trenutno ne premore noben drug »afro« bend. Ta dodatka sta mogočen, neizprosen in neznansko hrupen bas Billa Laswella in nam večkrat pokazane tolkalske sposobnosti Hamida Draka ter nenazadnje tudi uporaba akustične kitare in harmonikarjenje južnoafriškega Newyorčana Tonyja Cedrasa. Čeprav so zraven še tolkala, klaviature in spremljevalni glas, omenjena trojica nosi glasbeno breme, ki v nobenem trenutku ne zapira izraznih poti Giginega vokala in njenega vokaliziranja. To je preprosto bleščeče tako v utečenih, glede na čas nastanka zdaj že starejših pesmih z zadnjih dveh albumov, kot tudi v še nedonošenih novih komadih, ki jih je bilo na 80-minutnem koncertu kar za kakšno tretjino.

Četudi koncerta ne morem šteti med ravno perfektne, pa je srečanje z barvitim in hkrati nedolžnim ter koncertno neizbrušenim glasom Eyigayehu »Gigi« Shibabaw v današnji glasbeni ponudbi taka redkost kot še neodkriti afriški diamanti. Zato vam do nove koncertne izkušnje z Gigi ne morem predlagati nič drugega kot: pot pod noge do prve prave trgovine z njeno odlično studijsko glasbo.

Bogdan Benigar