Letnik: 2005 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Luka Zagoričnik

JAZZ CERKNO 2005

Cerkno, od 19. do 21. maja 2005

Deseti festival jazza v Cerknem je ponovno vabil v idilično okolje z izbornim programom, ki je obljubljal raznorodna, vrhunska jazzovska srečevanja. Festival, ki si je v deseti izdaji že izoblikoval samosvojo podobo v festivalski mreži pri nas in v tujini, je letos potekal tri dni z uverturo v festival z nastopoma tria Igorja Bezgeta in makedonskega kitarista Tonija Kitanovskega skupaj s pleh bando Čerkezi Orkestar. Glavnina festivala se je odvijala naslednja dva dneva z osmimi koncerti na treh različnih lokacijah, program je posejan čez ves dan s koncertiranji Pr' Gabrijelu in v lokalni glasbeni šoli ter se konča z večernimi nastopi na glavnem odru. Zajeten programski kos, ki vešče ne daje prednosti nobeni jazzovski opciji in ne cepi pri nas krepko razcepljene jazzovske publike, pa hkrati ob izpostavljeni družabni sestavini zahteva tudi svoj davek. Tako denimo v tem sestavku žal ne boste prebrali vrednotenja nastopov našega tolkalca, kreativca Zlatka Kaučiča v družbi s pihalcem Javierom Girrotom in basistom Paolinom Dalla Portom, ter ameriškega dueta pihalca Marca Eneidija in bobnarja Donalda Robinsona.

Prvi nastop festivala je pripadel pronicljivemu strunarju Eugenu Chadbournu, ki je v tretje na festivalu nastopil v triu s tolkalcem in pevcem Jimmijem Carlom Blackom in klaviaturistom in elektrofonikom Patom Thomasom. Jimmy Carl Black je frikovski starosta, sopotnik Franka Zappe v Mothers Of Invention, s katerim je Chadbourne v duetu navdušil pred leti na nastopu v Ljubljani. Nastop tria gradi na avtorskih skladbah Eugena Chadbourna (slišali smo denimo njegovo priredbo klasike Girl From Ipanema, ki jo je Chadbourne s kritično ostrino do sodobne ameriške politike prekrstil v Girl From Al Quaida), dediščini Franka Zappe in Captaina Beefhearta (skladba Hot Rats z Jimmijem Carlom Blackom na vokalu je najbolj zažgala) ter ikonah popularne glasbe in rocka Jimmiju Hendrixu in The Beatles. Žal pa je triu na nastopu manjkalo več stvari: smelost v izvedbi, kjer je igro zaviral predvsem dokaj okoreli, počasni Carl Black na bobnih, premalo spontano strunsko brkljanje Chadbourna na kitari in bendžu, ko se je zdelo, kot da klišejsko posega po svojih že ustaljenih vzorcih, in premalo kritičnih bodic, ki smo jih vajeni pri njem. Predvsem pa je triu manjkala iskrivost, ki smo je bili na istem odru deležni pred dvema letoma ob Chadbournovem gostovanju v kvartetu pianistke Aki Takase, ko so duhovito in mojstrsko členili glasbo Fatsa Wallerja. Očitno sta trio načela že sama oblika izbranih pop pesmi in okostenelost izbranega gradiva.

Za njimi je nastopil madžarski pihalec, ki ustvarja v Franciji, Akosh S., mogočen tenorski saksofonist, ki ga imajo mnogi za imenitnega sledilca Johna Coltrana. Tokrat je Akoshu ob boku stal imeniten bobnar, tolkalec Gildas Etevenard, ki je s spontanim členjenjem ritma vzdrževal intenzivnost celega nastopa. Ta je najbolj zaživel na začetku z Akoshem na tenorskem saksofonu, v igri, ki gradi na robustnem, a kontroliranem tonu, s čimer Akosh S. imenitno vzpostavlja napetost med liričnostjo in nebrzdanostjo, med strukturo in svobodnjaštvom. Žal pa je igro na robu Akosh razpustil s prehodom na številna druga glasbila, prek katerih je samosvoje namigoval na različne svetovne godbene tradicije, predvsem s harmonijem, naprstnim klavirjem kalimbo in okarino. Intenzivnost je padla že s prehodom na druga pihala (klarinet, sopranski skasofon ...), se okrepila z mehkobnim, ponavljajočim se brenčanjem (drone) in zopet padla s prehodom na strunska glasbila, piščali in kalimbo. Zvočno sicer raznolik nastop je tako izzvenel predvsem kot ujetnik pretiranih ambicij zgoščevanja raznoterih zvokov, ki jim je manjkal bolj premišljen scenosled.

Popoldanski program tretjega dne je ob sedemnajsti uri otvoril britanski pianist in elektrofonik Pat Thomas, sledilec tradicije svobodne improvizirane godbe na britanskih tleh, ki se je kot emancipatorna težnja v iskanju lastne identitete v jazzovski godbi afroameriških korenin izoblikovala tudi v težnjah modernizmov in avantgardizmov v klasični glasbi prejšnjega stoletja. Vendar pa gre pionirski generaciji svobodnih improvizatorjev iz šestdesetih pripisati predvsem jazzovske korenine, ki se subtilno in v odtenkih kažejo v abstrahirani glasbi, ki se odmika od idiomov različnih glasbenih in kulturnih korenin. Čeravno je Pat Thomas v svoji karieri muziciral z Derekom Baileyjem in v kvartetu Tonyja Oxleyja, pa njegova izjava, »da se ne boji poseči po melodijah«, pravzaprav kaže bolj sproščenega glasbenika s širšim dojemanjem godb druge generacije svobodnih improvizatorjev na britanskih tleh, vsaj če sledimo zvenu in muziciranju njegovega solističnega recitala, ki ga je izvedel v cerkljanski glasbeni šoli. Na prvi sluh in sledeč njegovi dosedanji karieri bi ga vzporedil s kolegom Stevom Beresfordom, še danes za mnoge kontroverzno figuro v že omenjeni otoški srenji. Osnovna vzpodbuda, ki ga je kot študenta klasičnega klavirja privedla v jazz in kasneje v improvizirano godbo, je bil legendarni Oscar Peterson, ob tem pa je pisal elektroakustične skladbe, igral v zapohanih reggae zasedbah in fuzijah rocka in jazza ter celo pisal članke o doprinosu islama v globalni kontekst jazzovske in improvizirane godbe. Podobnost z Beresfordom se kaže tudi v njegovi rabi elektronike: vzorce snema naključno in jih kot citate določenega pervertiranega spomina vnaša v spontano godbo. To pa je bila glavna odlika njegovega solističnega nastopa, sproščeno, a izredno spretno in kreativno umeščanje citatov v improviziran lok klavirskega recitala.

Thomas, ki je dan prej na klaviaturah in elektroniki nastopil v triu z Eugenom Chadbournom in Jimmijem Carlom Blackom, nam je v krajših improvizacijah ponudil širok in hkrati domišljeno zaokrožen recital spontane godbe, v katerem je demonstriral izredno domišljijo v krojenju zvočnega loka. V vsaki krajši skladbi se je skrbno osredotočil na en segment, linijo, ki jo je mojstrsko razkrajal, pačil, variiral in prekopiceval, ob tem pa demonstriral širok razpon v dinamiki, drobnosluh v zvenu in domiselnost v variacijah ritma. Ko je Thomas citiral, je citiral zamegljeno in zakrinkano, glavno melodično linijo pa je prekril s točo not, z grozdi, jo variiral in spreminjal z »napačnimi toni« ter se tako mojstrsko poigraval z našim spominom, ki je iskal reference v Monku ali popačeni britanski himni, ki bi ji zlahka pripisali pomen kritike današnje britanske politike in države. Vsekakor zame vrhunec festivala, ki je žal zaradi zgodnje ure in lokacije privabil manj poslušalcev.

Teh se je več zbralo ob glavnem odru, ki ga je zadnji dan festivala otvoril trio Sync ameriškega pihalca Neda Rothenberga. Rothenberga že vrsto let krasi samosvoja ustvarjalska vizija, ki izziv išče v širokem zvočnem razponu različnih svetovnih godbenih tradicij. Kot vsestranski pihalec, ki igra na altovski saksofon, basovski klarinet, klarinet in japonsko bambusovo piščal šakuhači, se Rothenberg imenitno znajde v kontekstu bopovskih linij v jazzu, funku, solističnih recitalih in svobodni improvizirani godbi. Njegov zvok na altovskem saksofonu večkrat primerjajo z izčiščeno verzijo igranja Anthonyja Braxtona, na basovskem klarinetu pa je seveda primerjava z Ericom Dolphyjem neizogibna. Ob tem je Rothenberg razvil cel kup razširjenih tehnik igranja, ki jih umešča v svoj bolj liričen izraz, denimo osupljivo tehniko krožnega dihanja, s katero tvori večglasje, gosto gmoto alikvotov, ki jo večkrat ritmizira. Na nastopu tria Sync, ki ga sestavljata še strunar Jerome Harris na akustični kitari z jeklenimi strunami in akustični basovski kitari ter Satoši Takeiši na tolkalih, je tokrat opustil igranje šakuhačija in se posvetil bolj melodičnim linijam klarinetov in saksofona, kot avtor skladb pa se je pomaknil v ozadje in prepustil glavnino igre odlični dvojici Takeiši-Harris. Prvi bobna sede, v lotusovi poziciji in suvereno cepi raznorodne ritme, medtem ko Harrisa odlikujeta smisel za blues in lahkotnost dotika. Skupaj se odlično znajdeta v Rothenbergovi raznorodni kompozicijski shemi in sta s svojim igranjem pravzaprav »rešila špil« tokrat zadržanega pihalca.

Bojan Zulfikarpašič, krajše Bojan Z, beograjski pianist, ki živi in ustvarja v Franciji, sprva pianist, nagnjen k jazzovski fuziji, se je v zadnjih letih uveljavil kot odličen akustični pianist na sledi liričnim klavirskim tradicijam v jazzu s samosvojimi skladbami, v katere rad umešča tudi balkanske godbene tradicije, hkrati pa jih cepi s kakšnim Ornettom Colemanom. Bojan Z je tokrat prvič nastopil v Sloveniji pod vtisom solistične mojstrovine, plošče Soloobssesion. Njegov nastop sta odlikovali predvsem skrbno tkana lirična linija in močna čustvena nota, ki jo Bojan Z nadgrajuje s poudarjeno ritmično, perkusivno igro in z iskrivim razvijanjem melodičnih linij, ki odlikujejo njegovo igranje. Čeprav lirik, je Bojan Z krepko oddaljen od pasti puhlih romanticizmov v klavirski igri, v kateri nenehno razvija in s smislom za mehko dinamiko plemeniti ideje, krepko zaposluje obe roki ter meša trdnost dotika s prefinjeno mehkobo.

Sklepni del festivala je pripadal nizozemski zasedbi All Ears, sekstetu, ki ga vodita pianist Michael Braam in tenorski saksofonist Frans Vermeerssen, ki si družno delita avtorstvo skladb, ki se spogledujejo z dediščino jazzovske godbe in z njenimi avantgardizmi. All Ears tvorijo še Michael Vatcher na bobnih, Wilbert de Joode na kontrabasu, nemški pihalec Frank Gratkowski na altovskem saksofonu in ameriški trobilec Herb Robertson na trobenti. Vrhunska zasedba je v presečišču afroameriške godbene tradicije in evropske dediščine, predvsem izkušnje novega nizozemskega swinga na sledi Mishe Mengelberga in sotrpinov od šestdesetih let dalje, ki so v godbo vnesli elemente svobodnega improviziranja (instantnega skladanja, če smo natančni) in obilico absurdnega humorja. All Ears ironizirajo in lomijo tradicijo z zasuki v ritmu in slogu, osvobajajo se spon v solističnih delih. A kaj, ko je na odru vse skupaj delovalo prazno, nenavdihnjeno, zaigrano s premalo zavzetosti in žara, brez vročice, ki bi pognala swing v tekoči tek in ga začarala z odličnimi soli. Tako so se žal pričakovanja razblinila, festival pa končal z razočaranjem. Kljub vsemu je Jazz Cerkno letos ponudil nekaj dobrih špilov (žal premalo vrhunskih) in dovolj smelo utrdil položaj v domači jazzovski ponudbi. Zdaj, ko je festival že uveljavljen, pa ga čaka trdo delo ohranjanja poti, ki jo bodo še naprej spremljala še bolj naostrena kritiška ušesa. Doba odraščanja je namreč mimo, kontinuiranost pa zahteva nenehno preseganje kakovosti ...

Luka Zagoričnik