JOE COCKER

Hala Tivoli, Ljubljana, 22. 5. 2005

Ko sem pred nekaj leti v mariborski menzi poslušal N'oubliez jamais v izvedbi Joeja Cockerja, sem pomislil: fant je bolj ali manj opustil svoje riteminbluesovske korenine in šel na »ziher«. Komad je sicer še vedno dober, Cocker pa je letos z novim albumom dokazal, da zelo dobro ve, kam je bil zasajen in od kod prihaja. Njegovo novo ploščo Heart and Soul sem tako že ob izidu sam pri sebi razglasil za njegovo najboljšo in najbolj zrelo doslej. Priložnost, da nove pesmi slišim v živo, je bilo torej treba izkoristiti. Že takoj na začetku moram povedati, da mi je bilo na koncu po svoje žal, da se je koncert po prvi polovici spremenil v parado »oldies-goldies«, čeprav jih je bilo užitek slišati. Vendar sem v prvi vrsti prišel zaradi novega albuma in pričakoval, da bom slišal še kakšno pesem več iz Cockerjevega opusa zadnjih desetih let. Predvsem si nekako nisem želel slišati With A Little Help From My Friends, čeprav jo je zapel odlično, s precej večjo »notranjo izkušnjo« kot na Woodstocku. Vendar je bilo navsezadnje seveda »okej«.

Ko smo se naposlušali »predskupin«, najprej Erica Claptona s CD-plošč in nato še ameriške »kantavtorice« Jonathe Brooke v živo, smo čakali še kakih 20 minut, da so »mojstri« preuredili vse potrebno za prihod Velikega grla. Zavesa je že med nastopom Brookove zastirala večino odra in bi lahko marsikaj postorili že vmes. Ampak dobro. Kdor čaka, dočaka na koncu tudi Cockerja, in prišel je, kot ponavadi, s svojo povsem specifično hojo, ki me malce spominja na Hercula Poirota. Že preden je sploh odprl usta, je, se mi je zdelo, »igral kitaro«; to naj bi namreč pomenili njegovi »zaščitenoznamčni« gibi z rokami med petjem, vsaj tako je nekoč povedal.

Začel je z mogočno izvedbo Chain Of Fools, ki jo je svojčas proslavila Aretha Franklin, je pa ena najboljših izvedb na njegovem zadnjem albumu Heart and Soul. Čudovito je, kako 40 let stara pesem dobi nov pomen z glasom sposobnega interpreta. Nadaljevalo se je v slogu zadnjega albuma, kar mi je zelo ugajalo; slišali smo Gayevo What's Going On in McCartneyjevo Maybe I'm Amazed; slednja je prav tako eden biserov Cockerjevega zadnjega studijskega dosežka in ob njej si zaželiš ponovno odkopati stare albume sira Paula. Prav to sem tudi storil, ko sem prišel domov, in se kot vsakič poprej navdušil nad ostrino prvih sirovih solističnih umetnin, albumov McCartney in Ram. Cocker je Maybe I'm Amazed spremenil v ljubezensko himno 21. stoletja, zadonela je kot stočlanski gospelovski zbor nekje z juga ZDA; to je vsaj po moje poglavitna odlika zadnjega Cockerjevega albuma: dejansko je gospelovski, ne glede na posvetno vsebino pesmi.

Po Amazedje bilo z novo ploščo za nekaj časa konec in med drugim smo slišali še vedno silno intenziven parček Summer In The City in Up Where We Belong; slednjemu je kljub vsemu manjkal izvirni ženski glas, kaj vem, nostalgik sem pač. Prva, Summer, me je spomnila na Anglijo 1994, ko sem v Londonu kupil to malo ploščo in jo potem podaril bratrancu; takrat mi sploh ni bila všeč. Zdaj sem shujšal in se postaral in mi je hudo za Anglijo. Pri tem komadu s(m)o tudi na tribunah že peli zraven, poprej so to počeli samo pred odrom. Pri Up Where We Belong pa smo se drli skorajda bolj kot Cocker.

Pa spet trojica z nove plošče; I Keep Forgetting, One in Everybody Hurts. Predvsem tile zadnji sta skupaj z Amazed in Chain Of Fools zame naredili najboljši album Joeja Cockerja. Saj sem za Musko že menda zapisal: Cockerjeva izvedba One sodi takoj ob bok Cashevi. Izvirnik je moji generaciji, ki ima Achtung Baby za zadnji res velik album U2, sicer nostalgično bližji, vendar je treba pošteno priznati, da Bono zveni, kot sicer zadnje čase vedno bolj, prav jamrajoče ob Cashu in Cockerju. V Cockerjevi izvedbipa je One prerasla v mogočno riteminbluesovsko »gorjačo«, v kateri je ljubezen res tempelj. V Cashevi različici je ta tempelj bolj spoznanje minevanja.

Everybody Hurts je pesem, ki je poleg One (in dveh balad s črnega albuma Metallice) morda najbolj zaznamovala gimnazijska leta moje generacije – leta 1993, ko je počila tudi na MTV, smo se sicer že počasi poslavljali, a vseeno je težko pozabiti vse tiste avtomobile iz videospota in predvsem Michaela Stipa, ki še ni hodil naokrog z golo bučo. Cocker je poprockersko naravnanost pesmi zelo posodobil. Kot Amazed jo je prestavil v sedanji vsakdan, med te, ki se danes počutijo osamljene – in pesem iz depresivne uspavanke s sicer pozitivnim sporočilom spremenil v gospelovsko himno za vse tiste, ki bi res radi našli tolažbo v prijateljih; to sporočilo mi je dandanes, ko končujem prvo tridesetletje življenjskega biznisa, precej bližje kot takrat v gimnaziji, ko smo mislili, da je tolažba to, da te prijatelji tešijo, ko neseš domov grajo iz matematike. Po že omenjeni N'oubliez jamais je sledila še ta večer zadnja pesem z novega albuma, zelo korektna izvedba I Put A Spell On You, ki jo je proslavila Nina Simone, vendar je Cocker tole svojo, se mi zdi, povzel bolj po Ericu Burdonu. Screamin' Jay Hawkins bi bil ponosen, če bi vedel, da jo je s Cockerjem pela vsaj polovica Tivolija; tisti vsaj, ki smo poskušali ob pravem času ujeti vse »because I love you«.

Nadaljevalo se je v znamenju starega in dobrega. Začelo se je z You Can Leave Your Hat On, potem sta prišli na vrsto Unchain My Heart (ob kateri je Tivoli skoraj razneslo) in With A Little Help. Pa je bilo konec uradnega dela. Ker smo skandirali in rjoveli (bom ošaben in trdil, da zato), se je Cocker vrnil in nas zakoličil z dobro odmerjenima izvedbama pesmi Delta Lady in McCartneyjevo She Came In Through The Bathroom Window. V izvirniku del dolgega medleyja na studijskem »labodjem spevu« Beatlov Abbey Road je pravzaprav hudo dober riteminbluesovski komad, še posebej, ko ga obdela Cocker. Ko že govorimo o njem – spet je šel in še enkrat smo ga priklicali nazaj. Tokrat sem pričakoval, da bo zapel, kar je zapel – You Are So Beautiful. Potem je tudi v mikrofon oznanil, da bo to vse za nocoj.

Nekateri so šteli Cockerjeva poskakovanja in prav zabaval sem se ob teh »kritiških« zapisih. Cocker namreč skače izključno iz podobnega vzroka kot Springsteen, namreč da naznani konec komada, zadnji udarec na boben. Zelo dobro je opravil, tudi vsi soli z rokami so bili ravno prav dolgi. In bend je bil zares enkraten. Prav bliskoviti so pri preskokih iz popa v blues, soul in kamor koli je pač treba iti – ne da bi se sploh poznalo, da igrajo kako drugače.

Album Heart and Soul pa kar kliče po (če je mogoče, še boljšem) nadaljevanju.

Matej Krajnc