SPRINGFIVE

Več lokacij, Gradec, 28. 5. 2005

V Gradcu je od 25. do 29. maja že petič potekal festival elektronske muzike Springfive. Festival ponuja vsako leto odličen in obsežen program in se je že uveljavil kot referenčna manifestacija v regiji.

Med novostmi, ki so jih organizatorji pripravili za letos, sta izstopali začasna prodajalna plošč v Kunsthalle, kjer je tudi info točka festivala, in Redbullova glasbena akademija.

Letos je na festivalu nastopilo okoli 120 izvajalcev, najbolj znani med njimi so Roni Size, Richard Dorfmeister, Tosca, Tiga (njegov nastop je sicer odpadel), Marky, Hexstatic, Howie B ... Springfive smo obiskali v soboto, ko je po našem mnenju program obljubljal največ.

Najprej smo se ustavili v dvorani Dom in Berg, kjer je ogreval lokalni didžej Beware. Na koncu seta je v hiphopovski tehniki manipuliranja z gramofoni miksal indierockovske kose (White Stripes, Nirvana, RATM ...). Ker je bila dvorana še precej prazna, se je njegov nastop zavlekel, in tako smo z obžalovanjem ugotovili, da se bosta nastopa najbolj pričakovanih izvajalcev, Hexstatic in Fingathing, verjetno prekrivala. K odločitvi, kateri nastop si bomo ogledali, je pripomogel didžej, ki je nastopil za Bewarom, Spoonface iz Londona. Vrtel je mešanico brokenbeata, r'n'b-ja ... skratka mehkejše in bolj pop, večinoma črnske glasbe, in sicer v nekakšni zahodnolondonski maniri soundsystemov, tako da je hkrati, ko je vrtel, po mikrofonu dodal kako geslo, napovedal kako pesem. Kaj hitro smo se odločili, da se premaknemo v Postgarage, nekoliko manjši klub, ki premore dve plesišči.

Po polurnem iskanju smo klub le našli in prispeli ravno na drugi del nastopa Finka, britanskega didžeja in producenta, ki deluje pri kultni založbi Ninja Tune in ki je (kar smo preverili tudi sami) bolj vešč v produciranju muzike kot pa v vrtenju. Njegov izbor je bil zanimiv in eklektičen, od hiphopa (pretežno instrumentalnega) do raznovrstnih breakbeatov. Žal pa je nastopu manjkalo dinamike in energičnega naboja. Na manjšem plesišču je vrtel dunajski hiphopovski didžej DSL (izdaja pri založbi G-Stone), ki je nastop tehnično zastavil precej bolje, vendar pa je bil tudi on (verjetno ker je imel neobičajno dolg set) precej nezagnan, sproščen.

Kmalu sta se na glavnem odru pojavila Fingathing. Fingathing prihajata iz Manchestra, dvojko sestavljata didžej Peter Parker in kontrabasist Sneaky. Že leta sodelujeta z »lokalno« založbo Grand Central, pri kateri sta doslej izdala dva albuma: Superhero Music in Fingathing and the Big Red Nebula Band. Peter Parker je tehnično izjemno podkovan didžej ali turntablist, kot se reče za manipulatorje gramofonskih plošč, kar dokazuje tudi to, da je pred leti osvojil tretje mesto na britanskem tekmovanju DMC.

Odrska postavitev je bila videti nekako tako, da je Sneaky, oborožen s kontrabasom in lepim številom efektnih enot, stal nekoliko v ospredju, medtem ko je stal zadaj Peter Parker, zadolžen za praskanje plošč in manipuliranje s samplerjem Akai MPC 2000. Omeniti je treba še, da Fingathing nastopata skupaj s Chrisom Druryjem, ilustratorjem in oblikovalcem, ki skrbi za njuno celostno podobo (ki je precej stripovska, z raznimi groteskno komičnimi liki). Chris na nastopih skrbi za vizualije.

Fingathing sta takoj začela z vso silo. Preigravala sta gradivo z obeh plošč, izvajala nekakšne podaljšane remikse komadov. Vsak komad posebej je imel animirano vizualno zgodbo, ki se je odvijala na treh platnih za nastopajočima. Sneaky je pokazal, da obvlada razne tehnike in zvijače igranja kontrabasa. Igral je klasično, pa z lokom, ustvarjal efekte. Najbolj je presenetil efekt, ki je iz kontrabasa izvlekel zvok, ki je močno spominjal na kultni acid, torej na zvok, ki ga proizvaja legendarni Rolandov TB 303. Še nekoliko bolj demonstrativne so bile veščine Petra Parkerja. Parker je skrbel za vse ritmične podlage nastopa, ki bi jih lahko umestili v dve kategoriji. Prva so bile nekakšne matrice na samplerju. Kadar je ritmična podlaga izhajala iz matrice, je Parker na njo s skrečanjem dodajal efekte, govore, melodične linije, ki jih je imel vse v pravilnem zaporedju pripravljene na posebej za njegove nastope izrezanih ploščah. Drugi način je temeljil na beatjugglingu, torej na tehniki, ko didžej s praskanjem vzorca bobnov, predvsem basovske noge in snera, sam dela ritem. Posebej je navdušilo to, da Peter ne le tehnično obvlada beatjugglanje, ampak zmore tudi improviziranje, dodaja razne prehode in spremembe po občutku. Oba člana zasedbe sta se odlično ujela in navdušila ponavadi nekoliko zadržano graško občinstvo.

Proti koncu nastopa sta imela oba še solo točki, Sneaky soliden basovski solo, medtem ko je Parker svoj solo izpeljal izključno na samplerju MPC. Na šestnajst tipk, ki so na razpolago na napravi, si je razporedil razne bobne in vzorce in s preprosto tehniko pritiskanja, kombiniranja teh zvokov, sestavljal že skoraj kompleksne, predvsem pa izjemno duhovite strukture.

Nekakšna dodana vrednost nastopa so bile izjemne vizualije. Temeljile so na stripovskih, superherojskih in čudaških, Druryjevih likih, ki so bili animirani v nekakšne sekvence. Poleg tega je Drury vmiksaval tudi živo kamero. Vse skupaj se je izjemno učinkovito vklopilo v ritem muzike. Fingathing so torej presenetili z duhovitim, razgibanim, igrivim in tehnično skoraj popolnim nastopom.

Za njimi je vrtel uveljavljeni britanski didžej Krafty Kuts. Začel je z zanj značilnim funky breakbeatom, zasoljenim z bootleg remiksi raznih uspešnic. Mi pa smo hiteli nazaj v Dom in Berg, da bi, če smo že zamudili avdiovizualni akt Hexstatic, ujeli vsaj del nastopa legendarnega producenta Howieja B-ja (med drugim je sodeloval z Björk, z jamajškima carjema Slyem and Robbijem). Okoli četrte ure zjutraj je bil Dom že presenetljivo prazen, le peščica (okoli petdeset) obiskovalcev se je pozibavala ob zadnjem delu Howijevega seta, ki je, presenetljivo, zvenel precej progresivno. Howie je kmalu končal in mi smo se počasi ob »click-tech-dubby« zvokih zadnjega didžeja, Radioslava iz Londona, počasi odpravili proti avtu in Ljubljani.

Graški festival torej obratuje s polno paro. Tudi letos so izpeljali neverjetno bogat program, dodali nekaj zanimivih novosti. Vendar pa je ravno ta nabitost programa včasih problematična. Eno težavo sem izpostavil že lani, in sicer dejstvo, da si včasih sledijo povsem nekompatibilni nastopi. Druga težava, na katero smo naleteli letos, pa je, da se lahko včasih glavna nastopa večera (v našem primeru Hexstatic in Fingathing), ki sta si po svoje tudi sorodna, prekrivata. Na srečo je bil nastop Fingathing navdušujoč in tudi vizualno povsem izdelan. Takoj smo vedeli, da smo se tokrat odločili za pravo možnost.

Borka