DIRTBOMBS

Kset, Zagreb, 3. 6. 2005

Čeprav Dirtbombs v naših krajih pričakujemo že nekaj let, smo na prvo srečanje morali odriniti v Zagreb. Soparno dvorano za približno 400 ljudi so pridno napolnili tudi slovenski ljubitelji svetovno znane rockovske underground zvezde Micka Collinsa in njegovega zadnjega benda. Delo detroitske eminence spremljamo vse od 80. let prejšnjega stoletja, ko smo občudovali preplet bluesa, rock and rolla, klasičnega soula in garažnega rocka v The Gories, kratek čas za njimi so bili nato aktualni Blacktop, po nekaj projektih pa zadnjih 10 let ustvarja z Dirtbombs.

Dolgo pričakovani koncert se je začel s komadi z zadnje plošče Dangerous Magical Noise, ostro in brezkompromisno. Skupino ob Collinsovem nepozabnem glasu in nekoliko manj fascinantni kitari tvorijo še basistka in basist ter dva bobnarja. Godba Dirtbombs je izrazito komunikativna, zato je bil dialog med skupino in publiko vzpostavljen takoj, a zgolj na glasbeni ravni, brez odvečnega nagovarjanja publike. Dimenzija izpovednosti skupine se je podobno kot na albumih tudi v živo izkazala za zelo široko – od strastno plesne glasbe do brez zavor odpiljenih punkovskih skladb. Ravno zaradi te dvojnosti je koncertni nastop zvenel nekako nekonsistentno. Mick Collins ne more skriti, da ima črno dušo, saj so prav z bluesom, soulom in funkom obarvane skladbe delovale popolno, v nasprotju s punkovskimi furijastimi seti, v katerih sta močan Collinsov glas in predirljiv fuzz basovske kitaristke poniknila. Kljub temu se je publika v izrazito klubskem ozračju navduševala in od skupine zahtevala več in več. Dirtbombs so se morali vrniti na oder kar štirikrat, to dokazuje, da tudi njim ni bilo vseeno. Srečanje med eno zanimivejših rockovskih skupin iz podzemlja in občinstvom, ki ji je zvesto na tem koncu sveta, je bilo vroče. Računa sta bila obojestransko poplačana.

Viva