Letnik: 2005 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Janez Pirc

MORY KANTÉ

Vatroslav Lisinski, Zagreb, 5. 6. 2005

V sklopu pestrega »world music ciklusa« je v skoraj polni zagrebški dvorani Vatroslava Lisinskega nastopila enajstčlanska skupina legendarnega gvinejskega glasbenika Moryja Kantéja. Koncert je bil posvečen predstavitvi Moryjevega odličnega zadnjega albuma Sabou (glej Musko, jan-feb 2005). Primerno je bila tudi celotna glasbena zasedba popolnoma akustična, delna izjema je bila le elektroakustična basovska kitara. V slabi dve uri trajajočem glasbenem dogodku je bilo v grobem zaznati dva dela. Bolj umirjeni, »sedeči« prvi del ter plesno obarvano in tudi bolj uigrano nadaljevanje nastopa vse do njegovega konca.

Nastop se je začel z ogrevalno skladbo Möko ob treh tolkalcih, flavtistu, spremljevalnih pevkah, ritmičnem in solističnem balafonistih, basistu ter dveh kitaristih. Eden od slednjih je bil tudi ves čas nasmejani in v bel bubu oblečeni Mory Kanté. Žal so uvodne skladbe kljub barvitemu prelivanju zvokov balafonov in tolkal po tehnični plati zvenele preveč neuravnoteženo. Porazgubljen in pretih je bil namreč zven sicer solidnega flavtista, obeh kitar, tudi kore, na katero je izmenično igral Kanté. To pa se je kombiniralo še s splošno vokalno šibkostjo in »neogretostjo« obeh spremljevalnih pevk in Moryja samega. Zares se je ob prvih skladbah porodil občutek, da gre za instrumentalni in rahlo »šablonski« koncert. Kljub tem šibkostim je bila raven izvedbe vedno bolj atraktivna, zlasti po zaslugi toplih in poživljajočih tonov obeh balafonov. Poleg tega so subtilne ritmike različnih tradicionalnih tolkal in ropotulj izkazovale posebno pestrost mandske ritmične zapuščine, ki jo lahko v tako veliki meri na evropskih odrih slišimo bolj poredko. Ob tem je bilo zanimivo, da je tudi akustična ritmična kitara večino časa igrala vlogo dodatnega, nežnega strunskega tolkala. Še bolj občutljivo in vztrajnostno pa je zvenelo nepretrgano igranje basovskega kitarista v celotni dolžini koncerta, čeprav je bila struktura skladb samo z redkimi izjemami osredotočena na njegov delež ritmično-zvočne nosilnosti. Ravno tako svoje vloge, kot osrednji instrumentalni solist in vodja zasedbe, ni izpostavljal karizmatični Kanté; v tej drži, bodisi s kitaro, bodisi s koro, je bil morda za kanček celo preveč »demokratičen« in zadržan. Na srečo pa je njegovo petje postajalo iz skladbe v skladbo močnejše in hkrati s tem tudi povezanost med glasbeniki v zasedbi.

Prehod v drugi del nastopa je bil zelo očiten, saj je bilo dokaj dovzetnemu občinstvu, ki je sicer sedelo, »zaukazano« vstati k plesu. To je bilo že skoraj na polovici, ko je ob izvedbi ritualno obarvane skladbe Biriya prišlo tudi do pričakovanega vrhunca večera. S kar petimi tolkali hkrati se je razpoloženje prevesilo v popolno plesno vročico, ki so jo pri publiki dodatno podžgali »ekshibicijski« vložki tolkalca na djembe. Manj izpostavljeno, zato pa kontinuirano v večini skladb, sta neugnano igrala oba dobro razpoložena balafonista – omeniti moram zlasti Adamaja Condéja kot edinega pravega instrumentalnega solista na celotnem koncertu. Koncert se je sproščeno nadaljeval v bolj umirjeni in delno improvizirani mandski »gospel« s Kantéjevim besednim poigravanjem in s funkovskim basiranjem kitare. To je trajalo tudi v naslednjih živahnejših Moryjevih skladbah, ki so se po razpoloženju zelo približale njegovim starejšim uspešnicam, ki jih je posnel ob popolno električnih zasedbah. Tako je tik pred koncem »padla« še vedno močno priljubljena in nestrpno pričakovana Yéké Yéké, seveda v akustični izvedbi.

Gotovo je bil ta drugi, neprimerno boljši del nastopa (tako strogo glasbeno kot tudi bolj tehnično) ključen, da je občinstvo s koncerta odšlo zadovoljno. Poleg same plesnosti je k temu najbrž dodobra pripomogel širok tolkalni spekter, ki je ritmično odprto dopuščal tekoče prehode od počasnih »mandskih bluesov« na eni strani, do hitrih plesnih »tripov« na drugi. Vseeno pa je bil celoten nastop dokaj kratek in brez večjih presežkov, kar je za takšno legendo, kot je Kanté, glede na njegov vrhunski studijski izdelek le nekoliko preveč bledo.

Janez Pirc