Letnik: 2005 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Janez Pirc

DRUGA GODBA 2005

Ljubljana, od 6. do 11. junija 2005

Na letošnji, že 21. Drugi godbi, smo bili skoraj brez izjem priča izredno kvalitetnim nastopom izvajalcev in tematsko dobro zaokroženemu programu. Slednje zlasti velja za koncerte v prvih treh večerih festivala, ki so potekali v Cankarjevem domu.

Otvoritveni nastop švicarskega dua Stimmhorn in tuvanskih Huun Huur Tu je predstavil navdušujoč uvod v festival in morda že enega od njegovih vrhuncev. Najprej sta oder zasedla švicarska multiinstrumentalista – Balthasar Streiff, večinoma na različnih alpskih rogovih, Christian Zehnder pa na harmonikah, kitari in vokalih. Stimmhorn sta popolnoma predano izvedla prelet dosedanjega dela. Ob tem sta do tega ves čas sproščeno ohranjala pravšnjo mero šaljive in cinične distance in tako dodatno zbujala iskrene simpatije in pozornost občinstva. Glasba nenavadnega dvojca je ustvarila popolnoma samosvoj zvočni svet. Izredna čustvena nabitost in praktično terapevtske razsežnosti zvoka so izhajale iz kombinacije Zehnderjevega grlenega petja, ki je prehajalo v jodlarske in falzetne »izbruhe«, ter vztrajnega, natančnega in izvirnega Streiffovega igranja. Končni učinek je bil univerzalno duhovno potovanje v zlivanje petja šamanov »primitivnih« ljudstev, pihanja v didžeridu ter nepopustljivega zvoka kakšnega boeinga na čezoceanskih letih. Podobno čuten nastop je pokazal tudi na grlenem petju temelječ kvartet Huun Huur Tu, ki se je vrnil v Ljubljano v nekoliko prenovljeni zasedbi. Njegova »izbrušena« dela so bila večinoma krajša in ritmično izmenjujoča: od živahnejših, »galopirajočih«, do umirjenih, baladnih skladb. Huun Huur Tu je v vokalnih skladbah ustvaril vtis nekakšnega nazobčanega zvočnega zidu, ki se je raznežil in raztegnil ob bolj instrumentalno-godalnih delih, ki so se nekajkrat v celoti preobrazili v čisto onomatopejsko preslikavanje tuvanske pokrajine. »Zemeljskim« temam v vsej možni pestrosti sta bila pred njihovim nastopom in po njem Stimmhorn krasen »nezemeljski« nasprotni pol. Sledil je še kombiniran koncert obeh zasedb, prve tri skladbe so bile sicer manj vezne za obe zasedbi, a na sredi skupnega nastopa je bilo potem že slišati zaključevanje krožnega glasbenega potovanja od Švice do Tuve. Ob vsem tem se je ves čas zopet izražalo tudi dovolj humorja in vsestranske sproščenosti, kar se je na koncu najlepše izkazalo v zadnjih dveh skladbah, ki sta bili zares enakomerno »pomešani« v srečanje »švicarskih krav ter tuvanskih kamel in konjev«.

Drugi dan sta bila v intimnem ozračju Štihove dvorane na vrsti dva ločena nastopa uveljavljajočih se talentov in virtuozov, varovancev elitne britanske založbe Leo Records. Evelyn Petrova je enako kot na studijski plošči predstavila celoten letni ciklus dvanajstih skladb, vsaka je posvečena enemu mesecu v letu – od decembra do novembra. Njen koncert je bil svojevrstna izrazna evokativna zvočna lepljenka različnih tem različnih ruskih okolij, ki so se tako ali drugače dotaknile avtoričinega življenja. Šlo je za kombinacijo »ženskih« in folklorističnih vsebin, izraženih z njenim glasom in harmoniko. Pri tem je dopuščala nešteto izvedbenih kombinacij, od perkusivne uporabe meha glasbila ter »slidovskega« igranja po klaviaturi, do vokalnih improvizacij. Občinstvo je bilo očarano nad Evelynino sposobnostjo odvzeti starim, ritualnim in realnim rečem ter običajem trdno podlago in jih speljati na platformo nepredvidljivih čustvenih razsežnosti. Ravno tako z navdušenjem je bil sprejet tudi nastop Livia Minafre vse od prve sekunde dalje. Minafra je zelo pogosto izkazoval trdo ritmično in tolkalno plat klavirja, mnoge skladbe je zaigral skorajda z akrobatsko hitrostjo in spretnostjo, pri tem pa je igranje občasno popestril še z rekviziti – od ropotulj in zvončkov do teniške žogice. Mladi, komaj 22-letni južnoitalijanski pianist je, tako kot njegova predhodnica, predstavil lastne skladbe, večinoma s prvenca. In podobno kot Petrova je tudi sam v glasbi poudarjeno izražal vplive domačega okolja – tako je recimo parafraziral sočasno opoldansko zvonjenje cerkva v rodnem mestu ter preigraval tradicionalne tarantele in tamburiate. Po očitno eksperimentalnem začetku – ko je med drugim tudi s papirji prekril klavirske strune in dosegel zvok »starega casia« – je večina nastopa potekla osredotočena na klavir z nekaj sproščenimi vmesnimi razlagami. Potencial in nove možnosti, ki jih izkazuje ta mladi glasbenik in skladatelj, so bile tu gotovo vidne v najboljši luči ter obetajo še izjemno kariero. Tako Evelyn Petrova kot Livio Minafra sta izkazala izredno energijo, radost in srčnost, po tehnični plati pa virtuoznost, pravo mero pogumnega in izvirnega pristopa k njunim glasbilom ter privlačno tolkalno »obravnavo« harmonike in klavirja.

Sredin večer v Linhartovi dvorani je bil najbolj »tradicionalno« obarvan v celotnem programu festivala, poleg tega pa tudi njegova skoraj popolna neznanka. Smela poteza organizatorja, da na tematskem večeru Glasba in glasovi osrednje Azije predstavi kirgiške in tadžikistanske izvajalce, je naletela na odprta ušesa občinstva, ki je s koncerta odšlo zadovoljno. Tudi samo zaporedje nastopov vseh treh skupin je bilo zelo ustrezno, saj je dopustilo našim ušesom, nevajenim takšnih glasbenih pristopov, potrebno postopno »uvajanje« v tonsko in ritmično vse močnejšo in vse bolj prepleteno zvočno sliko. Večer je prinesel edinstveno in novo izkušnjo vrhunskega poustvarjanja bogatih glasbenih zapuščin omenjenih držav tako v t. i. tradicionalni skupini Tengir Too kot v bolj »institucionalno« osnovanih izvajalcih iz Tadžikistana. Glasba slikovite skupine Tengir Too je temeljila na hruškastih lutnjah, komuzih. Skupino pa sta uvedla posebna gosta: manaši Risbek Džumabajev – pripovedovalec tradicionalnega epa Manas, ter Zainidin Imanaljev kot solist in improvizator na komuzu. Koncert se je nadaljeval s tadžikistanskim sekstetom iz Badahšana pod vodstvom Aknazarja Alavatova. Nastop te skupine je bil zaradi drugačnih glasbenih in duhovnih korenin ter tradicij bolj povezan in sinhron. Z vedno hitrejšim in ognjevitim nastopom na štirih lutnjah nas je ansambel dokončno omrežil, ko se je pevka Davlačajeva postavila še v krožne plesne korake. Zadnji nastopajoči, sekstet iz tadžikistanske Makamske akademije, pod vodstvom lutnjista Abduvalija Abdurašidova, pa je postregel s še bolj živahnim programom in dodatno plesalko, ki se je kot rahel krožni veter pojavljala ob vsaki drugi skladbi. Vsak od instrumentalistov zasedbe je izkazoval mojstrske vrline igranja tako solo kot v skupnih interpretacijah. Skladbe so bile zopet večdelne, pospešujoče – ob znatni pomoči bobnarja in ob hkratni čudoviti plesni koreografiji.

Kljub zloveščim oblakom in nič kaj poznopomladanskim temperaturam, ki so med drugim žal botrovali tudi odpovedi uličnega nastopa Shibusashirasu Orchestre, se je koncertni trojček četrtega dne festivala iztekel več kot zadovoljivo. Vse tri nastopajoče skupine so uspešno premagale pritisk precej nehvaležne kombinacije pričakovanj in želja občinstva, ki se navadno porodijo ob bolj »žurersko« obarvanem delu Druge godbe v Križankah. Do razočaranj publike namreč pogosto pride, če izvajalec ne ponudi enega od sledečih »kriterijev«: kvalitetne glasbe, dobrega žura ter, to velja za najbolj znane glasbenike, »upravičenosti« svojega vélikega imena. Glasbeniki tega večera so pač upravičili vse svoje superlative: Renegades Steel-Band Orchestra iz Trinidada; zasedba Djélimadyja Tounkare kot vrhunska malijska akustična ponudba, sam Djélimady pa kot starosta in ključna oseba pri razvoju popularnoglasbenih slogov tega dela Afrike; Danyel Waro kot izjemna osebnost in trenutno eden najbolj predanih glasbenikov sploh.

Petnajstčlanski Renegades Steel-Band Orchestra se je izkazal za izredno uigran, razpoložen in homogen orkester. Sprva je sicer kazalo, da se, v primerjavi s sredinim nastopom pri Tromostovju, na ulici počutijo bolj sproščeno in komunikativno, vendar je ta slika kmalu zbledela. Orkester sta ves čas igranja odlikovali izredna humornost in dobra medsebojna komunikacija, po nekaj skladbah pa jim je tudi uspelo navezati aktivnejši stik z občinstvom. Tudi morebitni bojazni, da bi skupina postala preveč prisilno všečna ali celo »hotelsko terasna«, se je Renegades dobro izognil. Njegov pester repertoar, vse od domače soce in »bližnjega« reggeaja do plesnih koračnic evropske klasične glasbe, je bil obarvan z vedno živahnejšimi plesnimi ritmi. Poleg usklajenosti celotne skupine se je izkazalo, da so znotraj nje na »ponvah« tudi pretanjeni solisti. Člani Renegadesa so izraziti »dolgometraši«, saj je bilo očitno, da bi se z daljšim koncertom še bolj razživeli. Ob sledečem nastopu sedemčlanske akustične skupine malijskega kitarskega velemojstra Djélimadyja Tounkare je bila zasedba skoraj identična kot ob snemanju odličnega zadnjega albuma. Temu primeren je bil tudi koncertni repertoar. Rezultat (po)polnega prepleta toplega zvena strun dveh kitar je bil od samega začetka ganljiv, ker je ob uravnoteženem prelivanju z visokimi, večkrat »pridigajočimi« glasovi glavnih dveh pevcev in natančnimi, a »življenjskimi« tolkali uspel zajeti težko dosegljivo sintezo tradicionalnega in popularnoglasbenega izročila mandsko-bambarske kulture. Četudi skupina ni igrala poudarjeno plesne glasbe, jo je občinstvo hitro odprto sprejelo. Med sicer odlično zasedbo je treba še posebej omeniti čudoviti glas Sambe Sissoka. Sama glasbena izvedba, struktura skladb je dopuščala zlasti veliko odprtega prostora za kitarska preigravanja. V drugi polovici nastopa so se z razigranostjo glasbenikov povečale tudi plesne ritmike, Tounkara pa je dobršen del odigral tudi na električni kitari. Srčni in radostni nastop Djélimadyjeve skupine je najbrž nekaj najslajšega, v vseh dobrih pomenih te besede, kar nam lahko akustične zasedbe iz tega dela Zahodne Afrike prinesejo v zadnjem času. Zadnji četrtkov nastop je bil posvečen maloyi, tradicionalni glasbeni zvrsti z Réuniona, ki jo doma in na tujem najbolje predstavlja Danyel Waro. Glasbo Warojeve skupine bi lahko primerjali kar s samim otokom, od koder izvira: majhna, navidez preprosta zasedba, ki pa je proizvedla bučen in šumeč perkusivni zvok, najbrž podoben doživetju tropskih deževij in bobnenja vulkanov na Réunionu. Srečali smo se lahko s tradicionalnim basovskim bobnom, roulerjem, in drugimi tolkali, nekajkrat tudi z dvema boboma (pri nas bolj znan s poimenovanjem berimbau), glavni instrumentalni pečat pa je dal prodorni zvok zrnc v ploščatih ropotuljah, kayanmih. Vsi člani skupine so občasno prispevali tudi glasove pri spremljevalnem petju v mehki kreolščini. Med skupino in poslušalci se je razvil prijeten in sproščen odnos, h kateremu je nedvomno v največji meri prispevala ravno Warojeva pojavnost ter njegov glas z izjemno čustvenostjo in jakostjo. Po tem nastopu lahko razumemo presežnike v kritikah o tem izvajalcu, saj je tako neustavljivo energičnost – od občutij besa do melanholije in visoke žalosti – s takšno mero priljudnosti in odkritosrčnosti res zelo redko moč odkriti med glasbenimi ustvarjalci nasploh.

Petkov večer je bil dobro zaokrožen v glasbeno-performerskih energetskih presežkih. Pri nastopih Čomp se zdi, da nasploh ne morejo »zgrešiti« pri ustvarjanju poudarjeno pozitivnega razpoloženja na osnovi živahne, pogosto izrazito plesne glasbe v kombinaciji z izbrušeno poezijo in s slovenskim ušesom sicer domačimi glasbili. Tokratna izvedba njihovih skladb je bila še za kanček hitrejša in bolj »pospešena«, kot smo jih vajeni. Poleg omenjenega pri skupini navdušuje izjemna instrumentalna usklajenost v smelih, vedno nekoliko drugačnih preoblekah njihovih znanih skladb. Koncert je bil dober dokaz, da v množici sicer znanih evropskih glasbeno-gledaliških skupin pri Čompah lahko govorimo o razpoznavnem in izvirnem zvoku.

Na Drugi godbi se je očitno ustvarila že kar tradicija predstavljanja v Evropi še pred nekaj leti bolj ali manj neznanih urbanih glasbenih skupin iz brazilske države Pernambuco. Še z dvema članoma okrepljena skupina Nação Zumbi se je tudi na ljubljanskem nastopu izkazala za eno najbolj aktualnih privlačnosti glasbene zvrsti mangue (beat). Zvok skupine je prihajal iz impresivne dinamike med električnim basovskim, kitarskim in vokalnim ospredjem ter med silovitim tolkalno-bobnarskim peternim kritjem v zadnji vrsti. Glasba skupine se je med nastopom najbolj plemenitila zlasti z bombastičnim triom na tamborjih ter s težkorockovskim, bluesovskim in psihedeličnim zvenom kitare kravlasto zamahujočega Lúcia Maie. Osem sinov Zumbijevega naroda je največ pozornosti gotovo pritegnilo s svojevrstnim mešanjem ritmičnih podlag, ki so obsegale vse od drum´n´bassa do neke vrste sambovskega funka. Zelo dobro so bile sprejete kratke in intenzivne skladbe, sicer tudi najnovejše uspešnice skupine. Dinamika nastopa se je sčasoma še večala, k temu so pripomogli tudi hiphopovski vokalni ekskurzi dveh tolkalcev. Morda je bil največji čar igranja skupine skrit v sami plesnosti zvoka, povzeti z relativno majhnim številom tolkalcev, ki pa so zmogli ustvariti občutje veliko večje in močnejše zasedbe.

Zadnji nastop večera, Shibusashirazu Orchestra, je bil takoj glasno jasen v tem, da bo »do konca« izpostavil prav vsa glasbila in nastopajoče, ter nejasen kot galaksija zvezd, do kakšnih razsežnosti se bodo njegove skladbe razvile in odvile. Ta tridesetčlanska zasedba je poleg posebno sestavljenega velikega jazzovskega orkestra vsebovala še kot noč in dan različne »groove« plesalk in barvno izstopajoče butoh plesalce, svojevrstni antipod glasbenemu dogajanju na odru. Silovitost nastopa s krajšo izjemo ni popustila do konca, primerno se je prostor pred odrom pod nogami plešočih spremenil v obsežen trampolin. Najbrž največja in najčistejša instrumentalna stalnica, ki je pretanjeno in ves čas sklenjeno povezovala strukture skladb, je bilo kitarsko basiranje Hirošija Higa v ozadju ter občasno »korgovsko« sintetiziranje, na to pa se je lepil nasičen, tudi skrajno kričeč in grob zvok drugih članov orkestra. Občinstvo se je ob vizualni »live« projekciji dokončno omrežilo v vrtinec radoživega glasbenega vesoljnega potopa s petjem že legendarne Theme of Hondakoumuten, dobremu odzivu navkljub pa je bil nastop kar nekoliko hitro končan.

V uvodnem delu sklepnega večera festivala je mlada slovenska skupina Olivija predstavila skladbe s prvenca. Dokaj trdemu, pretežno rockovskemu zvoku sta bila v ustrezno nežno in bolj »srčno« protiutež harmonika Rikija Zadravca ter mil in krhek glas Severe Gjurin. Tehnično očitno dobro podkovani glasbeniki so sicer večkrat uspešno vzbudili pozornost občinstva, vendar pa se zdi, da v izvedbi tako pestre slogovne ponudbe niso trdno prepričljivi in konsistentni. Kljub drznosti, ki je v naši popularni glasbi nismo vajeni, so namreč nekateri skorajda težkometalni ter hiphoperski »odklopi« Olivijo oddaljili od neke vrste prepoznavnega zvoka in konec koncev tudi izvirnosti. V drugi polovici je zvok instrumentalistov postal spet bolj povezan in po pričakovanjih iz »cikla« na plošči tudi bolj speven, a Oliviji vendarle še manjka vsaj nekaj več kontekstualno pravilneje umeščenih skladb, da bi lahko govorili o polnem in »karakternem« nastopu.

Po izidu novega albuma smo v prijetno polnih Križankah zopet dočakali Khaleda, tokrat v obširnejši zasedbi in zares tudi v izredni formi. Medtem ko je bil sam začetek posvečen bolj zadnjemu studijskemu izdelku, se je v nadaljevanju repertoar bolj ali manj enakomerno razširil tudi na izbor iz vseh preteklih petih albumov. In kot je bila nacionalno pestra in usklajena Khaledova spremljevalna zasedba, je bila takšna tudi njegova glasba. Struktura spremljajočih glasbil je bila temu primerna – pri tem pa je že sicer bogatemu zvoku desetčlanske instrumentalne zasedbe pomagala še multiinstrumentalnost. Poleg večine pričakovanih največjih uspešnic je bil izbor drugih skladb v dobršni meri presenetljiv. Tako je Khaled že na začetku postregel s klavirsko in tudi vokalno zahtevno izvedbo skladbe H´Mama, nekatera podobna presenečenja pa so sledila še v nadaljevanju. Znano je, da je Khaled že davno presegel lokalne slogovne meje, a se pri tem redko znašel na spolzkih tleh. Tako je bilo tudi ob tokratnem nastopu, kjer je bilo sicer ob pretežno dokaj trdi bobnarski ritmiki iz izbora skladb začutiti ravno pravšnje ravnotežje zlasti med rahlo nostalgičnimi posegi v širše alžirsko glasbeno zaledje, funkovskim »drivom« in občasno rockovsko podloženim kitarskim zvokom. Khaled je bil ob tem ves čas nesporno središče odra in diktiranja dogajanja na njem. Njegov glas se je brez težav poigraval s hitrimi prehodi iz poudarjenih basovskih globin v dolgotrajna »nebesna« lebdenja, dobro razpoloženje pa je z gibi nalezljivo prenašal do navdušene publike. Vrhunec koncerta je bila gotovo zaporedna izvedba večinsko akustičnih skladb Wahrane Wahrane in Bakhta. Tudi potem je koncertni program dobro »križaril« med živahnejšimi hiti in umirjenimi in intimnejšimi deli, kjer je Khaledov glas še bolj prišel do izraza. Z Aicho je osrečil tudi bolj bežne poznavalce njegove glasbe in tako več kot uspešno »odgovoril« na težko kombinacijo zahtev po kvalitetni glasbi, dobri zabavi in vélikemu imenu ter odlično poskrbel za sklep 21. Druge godbe, obenem pa popravil medel vtis, ki ga je pustil po nastopu leta 2000 na istem odru istega festivala.

Janez Pirc