Letnik: 2005 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Črt Sojar Voglar

KONCERT ŠTUDENTOV KOMPOZICIJE NA AKADEMIJI ZA GLASBO V LJUBLJANI

Univerza v Ljubljani, 13. 6. 2005

V koncertni dvorani Univerze v Ljubljani so se s svojimi skladbami predstavili študentje kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani, ki jih profesionalno usmerjajo profesorji Marko Mihevc, Jani Golob, Uroš Rojko in Pavel Mihelčič. Polna dvorana je prijazno pozdravila prizadevanja mladih glasbenih ustvarjalcev, ki se lotevajo dokaj nehvaležnega dela, pisanja »resne«, nekomercialne glasbe. Pa vendar je ta pogum toliko pomembnejši, saj v današnjem času pomeni posebno duhovno vrednoto, ki je za pisanje takšne glasbe nujno potrebna.

Predstavilo se je osem prihajajočih skladateljev: pravzaprav malo, če primerjam s preteklimi leti, kar pa mogoče niti ni slabo. Bolje je, da slišimo manj, pa zato več kvalitetnejših skladb, kot če bi vsak študent »nekaj pobrkljal«. Prav tako je presenetilo dejstvo, da so bili na sporedu študentje prvega in četrtega letnika, vmes med poloma pa samo en študent tretjega letnika. Nisem čisto prepričan, ali vmes ni študentov, ampak nekaj je očitno: dve leti bo mrk, šele potem zopet sledi močna generacija, letošnji prvi letnik, saj so bili na sporedu kar štirje nadobudni bruci kompozicijskega oddelka Akademije za glasbo v Ljubljani. Torej se za prihodnost »resne« glasbe (še) ni bati.

Pri novopečenih študentih so pogosto še razvidni vzori, vplivi nekaterih značilnih slogov preteklosti, to je seveda popolnoma normalno. Sandro Rebić je sam izvedel svojo skladbo Morbidi za klavir, pianistično tehtno skladbo z dokaj temačnim razpoloženjem, ki daje v glasbeni govorici slutiti vplive poznega Skrjabina in Maria Kogoja. Popolnoma drugačen je Marjan Peternel, ki svoje vzore išče v sproščeni, neoklasicistični glasbeni usmeritvi, v duhu Prokofjeva in še posebej Martinůja, kamor se je odlično uvrstila živahna, a morda malce prekratka Igriva za oboo, fagot in klavir, v izvedbi Eve Jurgec, Mihe Petkovška in (ponovno) skladatelja ob klavirju. Tudi NejcBečan je povsem kontrasten tako prvemu kot drugemu študentu; njegova skladba Ustaviva se na robovih dneva za tenor, flavto, vibrafon in klavir se oklepa impresionizma, z mehko, valujočo melodično glasbeno govorico. Skladbi pa manjka kontrast, ki bi ji dal še neko drugo dimenzijo. Izvedba je bila zelo ponotranjena, zlasti se je z močnim in čistim glasom izkazal tenorist Aljaž Farasin. Nekaj povsem samosvojega je bilo slišati v skladbi Žalost, bes, mir za tri izvajalce na klavirju Špele Avsenak. Čeprav skladba pogosto operira z že precej izrabljenim izvajanjem po notranjosti klavirja, je bila vsebinska pripoved skladbe dokaj prepričljiva; Alenka Grm, Urša Marolt in Martin Konjajev so dali svoj pečat.

Med po stažu starejšimi študenti, ki so se vsi predstavili s po dvema skladbama, smo najprej slišali dve skladbi Pavleta Dolenca: Saxinus Scherzo za kvartet saksofonov in Dialoge za komorni ansambel, kjer je nastopil naš že priznani dirigent Marko Hribernik. Skladbi sta si različni kot dan in noč, kar daje slutiti, da se skladatelj še išče. Skladba za kvartet saksofonov je grajena z elementi jazza in učinkuje kot del nekoč obsežnejše ciklične skladbe za to zasedbo, Dialogi pa so dokaj neprepričljivi, saj skladba pusti vtis, da vsak izmed sedmih glasbenikov igra nekaj svojega, ne čuti se neka organska povezava med izvajalci. Kaj pomaga, če se glasbeniki potrudijo za dobro izvedbo.

Študentje četrtega letnika že kažejo bolj osebni ton, zmorejo povedati nekaj svojega, četudi se še marsikje najdejo vplivi, morda celo v namernem klišeju. Tako skladba Für Ursula za klavir Gregorja Stermeckega namerno uporablja motiv iz znamenite Albumblatt für Elise, mnogo je tudi vplivov Chopina. Bolj spretna je njegova skladba Perpetua Mobilia za pihalni trio, ki je kljub svoji kratkosti vsebinsko dokaj zaokrožena in izvajalsko privlačna.

Med tehtnejšimi skladbami večera je bil cikel petih samospevov Beli spevi za sopran, violino, rog in klavirUrške Orešič. Urški ustreza intimen, introvertiran, romantičen ton, v katerega vdahne svojo osebno noto, kar pomeni za mlado skladateljico veliko priznanje. Poslušali smo lepo izvedbo s pevko Urško Arlič, hornistom Gregorjem Dvorjakom, violinistom Andrejem Kopačem in skladateljico za klavirjem, ki je tudi sama izvedla svoj Muzikalni moment št. 1, ki pa ni pustil nobenega močnejšega vtisa.

Zadnji na sporedu je bil že dobro uveljavljeni Marijan Mlakar. Poslušali smo njegovi dve skladbi, ki sta bili že izvedeni na ciklu GM-oder s kvintetom Forellius, ki je skladbi izvedel tudi tokrat: tristavčni Emotions in Latino Groove, obe za violino, violo, violončelo, kontrabas in klavir. Ker o skladbah ne bom spreminjal vtisov s prejšnjih koncertov, naj ponovim svoje misli: Mlakarjeva bogata muzikalna glasbena invencija v osnovi izhaja iz jazza, tu in tam pa se samosvoje približuje tudi klasicistični urejenosti (drugi stavek skladbe Emotions), sicer pa obe skladbi učinkujeta s pestro ritmiko in z melodičnim bogastvom.

Črt Sojar Voglar