NICK CAVE »SOLO«

Križanke, Ljubljana, 16. 6. 2005

Organizatorji so ves čas najavljali ponovni prihod Nicka Cava kot izjemno komorno zadevščino: on in trio, zelo intimna, umirjena glasbena dogodivščina. Na dveh koncertih naj bi se Cave predstavil predvsem solo; tudi na tiskovni konferenci na dopoldan pred prvim koncertom ni bilo povedano kaj drugače. Nestrpno smo pričakovali, kako bo, prenekateri pa so se spraševali, ali ne bo kvartet le malce preveč komoren.

Kar koli smo že pričakovali (ali ne), dobili smo dve uri in še za ščepec neverjetno, že prav huronsko ognjevitega šova, proti kateremu so Bad Seeds z ducatom članov kar naenkrat postali lahen obmorski vetrič. Cave in njegovi trije spremljevalci (Sclavunos za bobni, Ellis z violino in Casey z basom) so že na začetku dali vedeti, da ne bo nobene komornosti, kvečjemu nasprotno. Ponovno so »izumljali« stare pesmi, novejše z albumov Nocturama in Abbatoir Blues/Lyre Of Orpheus pa so zvenele precej bolje kot s Seedsi. Začelo se je s peklensko različico Lovely Creature s plošče Murder Ballads in nadaljevalo v tem slogu; malce bolj komorni sta bili zgolj odlični Love Letter in Sad Waters, medtem ko so siceršnje balade, denimo Henry Lee, zazvenele kot gromovniški armagedonski orkester (neverjetno, kaj vse se da narediti z violino!). Še God Is In The House je bila precej ostrejša, kot smo je vajeni. Po drugi strani sta denimo pesmi The Mercy Seat in The Ship Song bili slišati malce bolj umirjeno (še posebej pri prvi je bilo vsepovsod slutiti različico Johnnyja Casha), kot smo ju vajeni pri Cavu, vendar se je to samo zdelo: glas ni dopuščal prav nobene umirjenosti. Niti za trenutek. (Moja kaprica: škoda, da ni Cave, če je že razbijal po klavirju kot obseden, vsaj enkrat odsunil stola kot Jerry Lee Lewis ali pa ga brcnil nekam v zaodrje; tako se je zazdelo, kot da ga ves čas nekaj zadržuje, čeprav ga seveda ni – niti pod razno.)

Kljub tolikšni ognjevitosti je treba resnici na ljubo povedati, da besedil pesmi z zadnjih dveh albumov ne more rešiti še tako dobra izvedba. Rock Of Gibraltar z Nocturame ostaja precej banalna pesem, ki jo je bilo užitek gledati, vendar pa jo je še vedno manjši užitek poslušati. No ja, pa zato starejše pesmi ob novejših postajajo še boljše in žlahtnejše. There She Goes, My Beautiful World, ki je verjetno najboljša pesem z novega dvojnega albuma, je tokrat žal ostala doma. Smo pa zato dobili Tupelo, kdo bi si mislil!

Glasbeno raziskovanje Nicka Cava s tričlansko spremljevalno zasedbo v Križankah me je tokrat spominjalo na podobne »eskapade« Boba Dylana, ki svoje pesmi ves čas na novo izumlja in osvežuje; pa tudi na Bruca Springsteena in njegov razvpiti MTV-jevski koncert z začetka 90. let, ko je po prvi »unplugged« pesmi pripeljal na oder band in žagal vse do konca. Približno tako je bilo tokrat na Cavu: pričakovali odklopljeno in dobili nadvse nažigajoče! In po sedmih dodatkih odšli neverjetno zadovoljni.

Matej Krajnc