Letnik: 2005 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Janez Golič

MELTDOWN 2005

South Bank Centre, London, od 22. do 24. 6. 2005

Glasbene festivale bi lahko v grobem razdelili v dve skupini. Prvi bi bili nekajdnevne prireditve, ko se vsak dan predstavi več izvajalcev, po možnosti na več vzporednih odrih in v poletnih mesecih na prostem. V tem primeru je druženje skoraj tako pomembno kot glasba, če ne kar glavni cilj in namen. Druga vrsta festivalov je ljubiteljskih. Potekajo več dni, celo tednov, vsak večer nastopi le nekaj izvajalcev, in obiskovalci točno vedo, po kaj so prišli in zakaj.

Festival Meltdown, ki poteka dva tedna sredi junija v londonskem kompleksu koncertnih dvoran South Bank, gre še korak naprej. Nastopi izvajalcev so namreč mnogokrat posebni in enkratni, potrebno »težo« programu pa naj bi vsako leto posebej dal kurator, ki je dovolj znana glasbena osebnost. V preteklih letih so svoje dobro ime zastavili, na primer, Laurie Anderson, Nick Cave, Scott Walker, John Peel, letos pa je program sestavila newyorška rockerica Patti Smith.

Če so se drugi kuratorji zadovoljili s sestavljanjem programa in morebiti s samostojnim sklepnim nastopom, je Patti Smith svojo nalogo vzela nadvse zares. Namreč, nastopajočim se je pridružila na odru skorajda vsak večer, prispevala je svoj avtorski delež in povezovala program.

Zanimanje je bilo temu primerno. Prvi dan predprodaje vstopnic je bilo nemogoče izvesti rezervacijo po internetu, strežnik je preprosto zavrnil dostop. Nekaj po sreči, nekaj po zvezah se mi je uspelo preriniti na tri koncerte, ki so bili vsak zase poseben dogodek.

The Coral Sea je knjiga poezije, posvečena leta 1989 umrlemu fotografu in velikemu prijatelju Patti Smith, Robertu Mapplethorpu, in The Coral Sea je bil naziv celotnega koncertnega večera. No, prvi del koncerta je pripadel Chan Marshall, pevki, kitaristki in pianistki, ki se je skrila pod ime Cat Power. In zdelo se je, da bi se najraje skrila tudi pred občinstvom. Njena sramežljivost je postala skorajda pregovorna, navkljub dobrim desetim letom glasbenega delovanja je na odru še vedno nesamozavestna, zaprta vase, izvedbe so nadvse krhke, nekako zatikajoče se in globoko čustvene. Lahko bi bila ženski ekvivalent Nicka Draka, saj občinstvu ni namenila ne pogleda ne besede pozdrava. Glasba je le njena, globoka intimna zadeva.

Tokrat je izvedla dobre pol ure trajajoč nastop, čeprav je le zaradi njega priletela iz Nashvilla, kjer je sredi snemanje nove plošče. Že po nekaj pesmih, ki jih je zapela ob akustični kitari, je brez vzroka »pobegnila« z odra, in šele na prigovarjanje Patti Smith je prišla nazaj za izvedbo meni neznane, predvidevam nove pesmi ob spremljavi klavirja. Tu je Chan Marshall še boljša, še bolj posebna.

V drugem delu večera je Patti Smith brala pesmi iz omenjene knjige ob glasbeni spremljavi kitarista Kevina Shieldsa (nekdaj My Bloody Valentine, tudi znan producent). Z električno kitaro in dolgo vrsto efektov je pričaral odprt, vesoljski zvok, v ozadju je tekla video projekcija morskih valov in oblakov, v središču pa je bila Patti Smith z zamaknjeno, mestoma ognjevito interpretacijo lastnih pesmi. Mapplethorpe bi bil ponosen.

Naslednji večer je Patti naslovila s Stand Bravely Brothers. Šlo je za celovečerni poklon Bertoltu Brechtu v interpretaciji številnih pevcev in pevk ob spremljavi malega simfoničnega orkestra London Sinfonietta. Spet so mnogi prišli le zato, da so zapeli pesem, morda dve, in težko je verjeti, da se bodo ti izvajalci še kdaj srečali na istem odru. Večina je bila spoštljivih do »originalov« Bertolta Brechta in Kurta Weilla, končno so songi dovolj zahtevni, zahtevajo tehniško veščino in dramsko vživljanje. Carla Buzolich, Fiona Shaw in Martha Wainwright so vloge odigrale korektno, presežek sta prinesla Dresden Dolls, še dlje so šli Tiger Lillies, saj so priredili kar malo predstavo in obenem pokazali, da niso le poulični burkeži, so še vsaj izvrstni glasbeniki. Najburnejši aplavz je požel Marc Almond, kabaretni songi so mu pisani na kožo, prav tu lahko izkaže vse, kar zna in želi. Lahko je izkazal dramaturško dimenzijo in izvajalsko sposobnost, s katero je vešče prikril nekatere glasovne omejitve.

Če je že dala pobudo, je prav, da se izkaže tudi na odru. Patti Smith je zapela tri Brechtove pesmi, in se že vnaprej opravičila za morebitne napake. Te so se ji v resnici pripetile med izvedbo pesmi Pirate Jenny, kar nekajkrat se je ustavila, saj je med prehodi zgrešila intonacijo. Zato pa je Lost In Stars izvedla brez najmanjše napake, še dodala je nekaj svoje značilne barve in dokazala, da ostaja ena boljših rockovskih pevk v najširšem pomenu.

Pravzaprav sta močno izstopala le David Thomas in Antony. Prvi, ker je Alabama Song zapel tako doživeto malomarno, kot zna le on, in drugi, ker preprosto zmore vsako pesem interpretirati izven vseh norm in ji vdahniti svežo čustveno vsebino. Ali je čudno, da mu je Patti dala na voljo celoten naslednji večer?

Antony je že postal ljubljenček izbirčnejših kritikov in občinstva. Ker je vedel, da smo ga prišli poslušat ljubitelji, nas je še posebej nagradil. Namreč, normalno bi bilo, da bi predstavljal predvsem sveži album I Am A Bird Now, ampak ne. S tega je zaigral le tri pesmi, še eno s prvenca, drugo so bile ekskluzive. Priredbe, pesmi s singlov, povsem nove, še neobjavljene skladbe. Nico bi bila ponosna, če bi slišala njegovo izvedbo Konig, Cohen bi se dobrovoljno nasmihal ob The Guests, Reed pa mu je že sam prepustil izvedbo zahtevne Candy Says. In Antony jo je naredil kvečjemu še zahtevnejšo.

Če je res samouk na klavirju, je velik talent. Spremljevalna zasedba The Johnsons zlahka spremlja vsak njegov preskok, ki ni vedno logičen, vsi se zlahka vključujejo, nadgrajujejo, in nikoli ne zapadejo v solistične izlete. Končno je v središču Antony, predvsem njegov tresoč, občutljiv glas, ki ne pušča izbire. Lahko ga samo obožujete ali zavračate.

Ti posebni nastopi imajo vsaj eno veliko pomanjkljivost. Kdor je zamudil, je zamudil za vedno. K sreči so na vseh koncih velike dvorane Royal Festival Hall tiho brnele kamere in pričale, da vse morda le ni izgubljeno. Upati je, da nam bo v tolažbo serija DVD-jev s posnetki koncertov Patti Smith in Johna Cala, ki ob pomoči novodobnih rockerjev izvajata celoten album Horses, pa koncert, posvečen Jimiju Hendrixu, večer veteranov angleškega folkrocka, večer izrazitih avtoric in še in še. Ja, Patti Smith je vlogo kuratorja vzela zares.

Janez Golič