Letnik: 2005 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: BIGor

Domače dvorišče - Carina

Imeti gang

Skupina Carinaje produkt ljubljanskega dolgčasa. S prvenca Od Lublance do Saveodmevajo banalna in zafrkantska besedila o ljubljanskih ulicah in njenem »barovju« v punkovski maniri. Nekateri člani skupine so stari borci te scene. Ob redkobesednih bobnarju Zdravku Štamcarju, ki je bil v VIA Ofenziva in Orkestru Titanik, in basistu Daretu Hočevarju, ki ima za sabo Horizont, Otroke socializma, Laibach, Mad Dog in Sokole, sta za mizo njihovega najljubšega lokala v Ljubljani sedla še kitarist Borut Mehlein pevec MarinRosič, ki sta z gostobesedno nagajivostjo zameglila odsotnost pozavnista Tomice Šuljiča.

Kakšna se vam zdi današnja glasbena scena pri nas?

Zdravko: Ni mi všeč.

Marin: V zadnjih desetih letih sem poslušal mogoče tri slovenske cedeje.

Borut: Kdo so scena? Bendi? Zdi se mi, da ni scene. Ljudje, ki živijo od tega, so – brez zamere – glasbeni kritiki, radijski uredniki, ki poskušajo ustvariti videz, da nekaj obstaja. Prav oni dobijo največ denarja od glasbe, bendi še najmanj. Na sceni so pa slabi odnosi, veliko je nečimrnosti brez razloga. Nekoč je scena živela od denarja študentskih organizacij, danes raje najamejo didžeja in poberejo denar s šankom.

Marin: Ni kritične mase. V Ortu, na Metelkovi so simpatični rokenrol koncerti, na katere ne pride živ bog.

Se vam zdi, da so ljudje nasičeni, da so apatični?

Zdravko: Generacije so se spremenile.

Marin: V naših mladih letih so bili študentje gonilo novega, upirali so se. Danes se upirajo, če je burek v menzi mrzel. V naših časih je OK ZSMS organizirala koncerte v podporo Solidarnosti na Poljskem, proti vojni v Salvadorju. Ljudje so bili vsaj malo politično ozaveščeni, danes pa vse boli kurac. Kako prodati rokenrol takšnim ljudem, če je njihov cilj spiti deset pirov in se zbruhati sredi Ljubljane.

Borut: Zdajšnja generacija je rojena v začetku 80. let, odraščala je v 90. letih, po osamosvojitvi. V kurcu je, drugega ni bilo pričakovati. Zrasli so na drugih glasbah. Treba je tudi povedati, da rokenrol kot tak ni veliko ponudil. Naj jim bog oprosti, ampak Big Foot Mama so največji bend 90. let, ki pa so »party« bend v stilu »Hura, pet pirov in šlatati punce!« Brez tega seveda ne gre, ampak to ni bend, ki bi potegnil, zato se je tudi zgodila Siddharta, ki je bila ravno prav nerazumljiva. Prišla je v času Gospodarja prstanov, ponudila je nekaj, kar je zmešalo glave, in jasno je, da so ljudje padli na to. Ko se pri nas pojavi nekaj novega, absolutno razfuka stvari. Tudi Laibach je sfukal rokenrol, punk rock, novi val, alter rock. To se je zgodilo tudi z elektronsko glasbo. Smo generacija, ki se ji je zdelo, da ji bo rokenrol oz. muska ostala pomembna. S službami, porokami in otroki se je zgodil konec.

Zdravko: Saj ne pomeni, če se poročiš, da nisi več ...

Borut: Gre za to, da hodiš ven. Poglej Ljubljano! Koliko ljudi je na ulici? Nič! Ljudje ne hodijo ven, ker nimajo denarja. So mesta, kjer imajo ljudje še manj denarja, a hodijo ven. Zakaj? Ker imajo radi življenje. Pri nas pa živijo od strahu pred življenjem.

Marin: Rokenrol je stališče, drža. Ne moreš imeti rad rokenrola, potem pa ne več. To je stvar, ki te določi za celo življenje. Prepričan sem, da ko bom star 70 let, bom še vedno poslušal Misfits. Ni boga, da jih ne bi. Rokenrola ne moreš oz. ne smeš izdati. Če ga, si izdajalec! Umrl bi, če ne bi poslušal muske in bral stripov. Počnem iste stvari kot sem jih počel leta 1980. Ko smo odraščali, je bil punk najbolj demokratična fronta na svetu. Bilo je toliko različnih stvari, kjer ni bila važna glasbena forma. V vseh enciklopedijah najdeš bende kot so Cabaret Voltaire, ki so začeli z elektronsko glasbo, Pere Ubu, Pop Group in druge, ki po glasbeni definiciji ne sodijo v punk, celo v rokenrol jih ne moreš všteti. Pustimo formo, važno je bistvo.

Vaš stil je zelo uličen.

Borut: Seveda! Vsa velika umetnost, na katero se sklicujejo tisti, ki se imajo za umetnike, je bistveno bolj podobna temu, kar počnemo mi. Vsa velika umetnost ima čisto, osnovno idejo. Odvisno pa je, kako spretno jo razložiš.

Dare: Vzemi inštrument v roke ali pa odjebi!

Zdravko: Mi svoje šibamo in to imamo radi.

Za rokenrol velja, da ga igrajo egocentriki oz. ekscentriki.

Borut: Narcisoidnost je tukaj jasna. Zelo rad sem na odru, tega ne cvikam. Imam smisel, da sem budala. Če imaš jajca, stopi na oder in pokaži srce. Za to imam bend, da se zabavam. Zbrali smo se lepo, naivno.

Zdravko: To, da smo se dobili, je bila čista radost. Ko so me poklicali, sem bil tako vesel ...

Tudi po kartonih bi tolkel, če bi bilo treba. Samo, da se dogaja.

Niste več naivni?

Borut: Manj, naučili smo se igrati. Vsak ima več kontrole nad sabo. Najprej smo šli na čisti adrenalin. Življenje se je spremenilo v trenutku. Imeti bend je do jaja. Vaje, delati nove komade, prižgati ojačevalec, ujeti se, imeti občutek, da si dobro igral. To je nekaj najboljšega. Tudi če igram sam sebi ali trem.

Marin: Eden naših najboljših koncertov je bil v Črnomlju pred desetimi, dvanajstimi ljudmi, ki nas niso pustili z odra, za bis smo morali igrati in igrati.

Borut: Najmočnejša fora je zbrati gang, ekipo, biti skupaj – to je ta pravo. Danes je raja odvisna od slave. Ljudje so pripravljeni delati bedaka iz sebe za nič denarja, samo da so nekaj. Poglej popstars, na katere so bili veliki odzivi. Težko je biti nekaj, vloge so podeljene.

Marin: To je znamenita amerikanizacija naše družbe. Nisem iz tega filma. Ves ta pohlep po denarju, pa kupovanje stvari, ki jih sploh ne potrebuješ, in sekiranje, ker jih nimaš. Ljudje jemljejo kredite, da grejo na dopust. Kaj imajo za hoditi na dopust, če nimajo denarja. Kredit lahko vzameš samo za reševanje stanovanjskega problema.

BIGor