Kozmična Amerika

Zgodnja leta Roberta Craya

Za Roberta Craya smo mnogi prvič slišali leta 1988, ko ga je Drago Vovk predstavil v radijski oddaji Misel in pesem na Radiu Slovenija. Cray se je rodil 1. avgusta 1953 in sodi med pomembnejše izvajalce današnjega bluesa; je predstavnik mladega rodu, ki zagotavlja, da blues z zatonom ustvarjalnosti starejših umetnikov, tako imenovanih legend bluesa, ne bo odromal v pozabo in arhive.

Robert Cray torej sodi med ustvarjalce, ki v blues prinašajo nove prijeme in zagon ter skušajo tej glasbeni zvrsti tudi v prihodnje zagotoviti stari sijaj in priljubljenost ne le v Ameriki, temveč v vsem svetu.

»Mladim temnopoltim Američanom so dolga leta pripovedovali, da je blues nekaj, kar sodi v zgodovino, da je nekaj slabega, nekaj, česar se je treba otresti. Toda danes je vsakomur jasno, da je blues pomemben del glasbene zapuščine, glasba, ki bo imela svojo vlogo tudi v prihodnosti,« mi je 15. julija v Münchnu povedal Cray.

Collins pred Hendrixom

Kitarist, pevec in skladatelj Robert Cray se je bluesa učil pri svojih starejših kolegih, med katerimi so bili najpomembnejši kitaristi bluesa Albert Collins, Jimi Hendrix in B. B. King ter pevci soula Otis Redding, O. V. Wright, Sam Cooke in Bobby Bland. Cray pravi: »Če povem po pravici, sem si zelo prizadeval, da drugi glasbeniki ne bi vplivali name. Jimija Hendrixa sem na odru videl dvakrat in bil je nadvse imeniten. Kljub vsemu pa je bil kitarist in pevec bluesa Albert Collins tisti, ki me je najbolj navdušil za igranje. Prva prelomnica na glasbeni poti moje skupine je bil čas, ko smo postali Collinsova spremljevalna zasedba. To je bilo takrat, ko je bila disko glasba na pohodu in so mnogi klubi v Ameriki zaprli svoja vrata. Vendar je imel blues kljub temu še vedno dovolj moči za obstoj.« Crayu se je sodelovanje s Collinsom očitno resnično vtisnilo v spomin: »Ko sem nastopal z Albertom Collinsom, sem bil že dokaj samozavesten. Prijatelja sva bila dalj časa, kakih deset let, kar dve leti pa smo ga spremljali po vsem zahodu Združenih držav in vsem nam je bil kot drugi oče. Učil nas je osnovnih pravil: kako potovati, kako se dogovarjati z lastniki klubov, kako odgovarjati na novinarska vprašanja, take stvari.«

Del svojega otroštva je Robert Cray preživel v Zahodni Nemčiji, kjer je njegov oče služboval kot oficir ameriške vojske. »Ker nismo razumeli jezika, nismo gledali nemške televizije. Tako smo poslušali gramofon. Oče je kupoval plošče: jazz, soul, blues - takšne glasbene zvrsti. Starša sta večkrat prirejala hišne zabave, jaz naj bi bil sicer spal, vendar nisem: poslušal sem ves čas ene in iste skladbe. Bila je to prav dobra zabava. Pozneje, ko sem bil spet v Združenih državah Amerike, sem bluesu prisluhnil veliko bolj pozorno, vendar nikakor nisem mogel razumeti, o čem pravzaprav pojejo vse tiste pesmi. Potem pa sem nekega dne slišal Elmorja Jamesa in razumel, da je to resnično žalosten človek. Številne pesmi, ki jih je pel, so dobesedno izžarevale moč. Njegov glas je včasih sicer pokal - no ja, nič hudega, saj je mož pripovedoval svojo zgodbo. In prav to je bilo tisto, kar sem pri bluesu začenjal ceniti. Ti pevci so zares peli o svojih izkušnjah in ni bilo posebej pomembno, če glasba sama ni bila prav brezhibna. Pomembno je bilo, da so umetniki poslušalca pritegnili s svojo prepričljivostjo.«

Robert Cray je večino skladb napisal sam. Včasih mu jih pišejo tudi glasbeniki iz ansambla. Velika večina je bluesovsko ubranih: »Menim, da je zelo pomembno pisati svojo glasbo. Ne vznemirja me, ko slišim stare, znane skladbe v izvedbah ljudi, ki bi lahko sami komponirali. Seveda je povsem v redu, če se tu in tam lotimo tudi kake priredbe, ne pa tudi, če posnamemo kar celo ploščo novih različic znanih skladb. To je utrujajoče.«

Cray vpleta v pesmi tudi svoje lastne izkušnje: »Kar precej osebnih izkušenj je v njih. Nekatere so sicer tudi izmišljene, a vendar še vedno osebne. Takšna je na primer skladba o Sonnyju. Gre za okvirno izmišljeno situacijo, saj sem bil še premlad, da bi bila to res moja zgodba.«

Robert Cray je zadnjih 27 let preživel večinoma na potovanjih z odra na oder, od dežele do dežele: »Prav to je tisto, kar sem si od nekdaj želel. Če hočeš uspešno igrati tako glasbo in se obenem tudi spodobno preživljati, potem moraš na takšno pot. Če bi živel celo v Chicagu, prestolnici današnjega bluesa, kjer živi množica imenitnih pevcev bluesa in kjer je hkrati dokaj malo klubov, nikakor ne bi mogel udobno živeti.«

Ambasador sodobnega bluesa

Podobno zaokroži Robert Cray tudi odgovor na vprašanje, ki mu ga zadnja leta postavljajo številni novinarji, kako se počuti kot eden najpomembnejših bluesovskih glasbenikov mlajšega rodu: »Veste, veliko slišim o tem, kako naj bi bil nekakšen nov veliki up za ohranitev bluesa. Ni lahko nositi takšnega bremena. Vse, kar sem si od nekdaj želel, je bilo sesti v avtobus in se odpeljati. Niti pomislil nisem, da bodo moje plošče prišle na lestvice najbolj priljubljenih! Sedaj pa me to breme odgovornosti preganja ves čas.«

Vendar tudi na koncertnih turnejah ni vse bleščeče: »Ha! Največ skrbi imam s pranjem in likanjem oblačil ... Seveda pa rad potujem in spoznavam nove kraje. Ker sem še mlad in se lahko potepam naokrog, sem prav vesel, da sem pobliže spoznal Pariz, Tokio, Amsterdam, London, Rim. To je prelepo. Stvari, ki jih na turnejah ne maram? Skoraj nikdar ni moč dobiti po nastopu večerje, ni časa za sklepanje novih poznanstev ...«

Za Roberta Craya bi lahko rekli, da je prav obseden od dela, saj je na primer samo v letu 1987 opravil kar 255 nastopov, leto poprej pa 244! Ekipa, v kateri so glasbeniki, producent, poslovodja ter avtorji glasbe in besedil, je s Crayem že dolga leta. Dobro se poznajo in v tem krogu nastane lepo število skladb: »Vseh seveda ne napišem sam. S sodelavci in prijatelji večkrat staknemo glave in ugotovimo, kakšne skladbe bi rad pel. Po navadi je v ospredju odnos med žensko in moškim, še bolj natančno odnos, kakršnega sem bolj ali manj kdaj pa kdaj tudi sam doživel. Vsa ta občutja želimo prenesti naprej, v neki novi, drugačni obliki, bolj osebni, kot je v navadi. Tudi sam sem imel svoje lepe in manj lepe trenutke, veliko takšnih reči sem preživel. Številne pesmi, ki jih pojem, odsevajo dogodke iz preteklosti, pesmi pojejo o doživetjih, ki se jih bom vedno spominjal. Ko se odločim za pesem, ki jo je zame zložil kateri izmed mojih kolegov, jo izberem zato, ker mi je všeč, ker je nekako takšna, kot da bi jo sam zložil. Veliko pesmi, ki jih imam na repertoarju, poje o bolečini nekoga drugega; po tem se močno razlikujem od nekaterih starih znanih pevcev bluesa, ki poveličujejo prevladujoči odnos moškega nad žensko. Pred leti, ko sem stare pesmi prepeval še sam in ko so bila ženska gibanja še posebej močna, so se mnoge dame razburjale. Zato smo zavestno spremenili besedila nekaterih skladb. Sedaj pa smo v drugem obdobju in moški nič več ne poveljujejo, ženske pa tudi niso več na kolenih. Moški se zna tudi opravičiti, ima srce, skratka, je moški, ki je prav tako ranljiv in ki lahko prizna tudi svojo zmoto.«

Spogledovanje s popom

Kot so se s časom spremenile pesmi, je tudi Crayeva glasba postala odsev novega obdobja. Četudi je izšel iz bluesa, danes marsikatera skladba, ki jo igra, ne spominja več na to glasbeno obliko. Blues se je približal pop glasbi, ta pa predvsem starejših ljubiteljev bluesa ne razveseljuje. Robert Cray ima svoj pogled na to dogajanje v bluesu: »Zavedam se, da vsa glasba, ki sem jo posnel na plošče, ne more imeti imena blues. Isto pa bi lahko dejal tudi za mnoge skladbe, ki sta jih pela tudi John Lee Hooker ali Bobby Bland - tudi onadva nista vedno igrala blues s tremi akordi v dvanajstih taktih. Prav tako mnogi na primer Otisa Reddinga nimajo za pevca bluesa, čeprav je marsikatera njegova skladba čisti blues. Njegova glasba je bila sicer nekoliko drugačna od tradicionalnega bluesa, toda naj povem, da je bil Otis Redding genialen pevec bluesa. In pel je iz srca. Le kako more kdo reči, da Otis Redding ni bil pevec bluesa?«

Iz Crayeve glasbe veje tudi ljubezen do memfiškega soula. Crayevo glasbo bi namreč lahko označili kot splet bluesa v slogu Magic Sama ali Alberta Collinsa in klasičnega južnjaškega soula. Robert Cray tako v skladbi The Welfare spomni na Buddyja Guyja iz obdobja, ko je ta izvajal bolj soulovsko obarvano glasbo. Robert Cray je s prvencem Who’s Been Talkin’, podobno kot Stevie Ray Vaughan s ploščo Texas Flood, napovedal renesanso bluesa v osemdesetih. Plošča Who’s Been Talkin’ je prava mojstrovina; posebej prepričljivo je Crayevo občuteno petje v višjih legah, podloženo z močnimi in metrično natančnimi ritmi, privlačni pa so tudi Crayevi premišljeni in spontani kitarski soli v slogu največjih mojstrov čikaškega bluesa. Tudi druga velika plošča Roberta Craya in njegove skupine z naslovom Bad Influence, izšla je leta 1983 pri ameriški založbi Hightone, je prepričljiva in obetavna. Poslušajte npr. samo priredbo skladbe Don’t Touch Me kitarista, pianista in pevca z Zahodne obale Johnnyja Watsona, spomnim pa se tudi ekskluzivne koncertne različice naslovne skladbe Bad Influence, posnete leta 1987 na festivalu v mističnem Glastonburyju v Veliki Britaniji in predvajane v radijskih oddajah BBC-ja. Gre za eno najbolj znanih in uspelih Crayevih skladb; bolj komercialno različico pa lahko slišite tudi na leta 1986 izdanem albumu August Erica Claptona.

Glasbeni kritiki so tudi drugo Crayevo veliko ploščo, po mojem mnenju gre za najpomembnejšo Crayevo stvaritev, ocenili s samimi presežniki. Na plošči je ob priredbah Watsonove skladbe Don’t Touch Me in skladbe Eddieja Floyda Got To Make A Comeback kar osem avtorskih pesmi članov Crayeve skupine. Cray je za album Bad Influence prejel številna priznanja. Ploščo ponovno odlikuje pestrost vplivov. Posebej očiten je vpliv glasbe, ki jo je v najbolj plodnem obdobju soula, v šestdesetih, izdajala založba Stax. Crayevi sijajni ritmi in krhki soli na kitari Fender Stratocaster ter tresoči se vokal, ki spomni na tistega Juniorja Parkerja z bolj izrazitim pridihom gospela, zanesljivo bobnanje Davea Olsona in zaokroženost glasbene zasedbe je le nekaj odlik druge Crayeve plošče.

Komercialno obdobje

Robert Cray se je s tretjim albumom, izdal ga je leta 1985, povzpel na angleško lestvico neodvisnih plošč. Skupino sta pred snemanjem zapustila klaviaturist in tenorsaksofonist Mike Vannice ter altsaksofonist Warren Rand; v skupino pa je prišel klaviaturist Peter Boe. Robert Cray je s ploščo False Accusations, glasbeni kritiki so jo razglasili za najboljši bluesovski album leta 1985, napovedal manj kreativno, a zato komercialno bolj uspešno obdobje svojega ustvarjanja.

Kmalu po plošči False Accusations z glasbo v slogu baladnega soula je izšla odlična bluesovska plošča z naslovom Showdown!. Robert Cray jo je posnel z izkušenima glasbenikoma Albertom Collinsom in Johnnyjem Copelandom (oba sta danes že mrtva) ter prejel Grammyja za najboljšo ploščo tradicionalnega bluesa v letu 1985; sicer pa je Robert Cray prejel tudi več priznanj, imenovanih po W. C. Handyju.

Crayeva četrta velika plošča z naslovom Strong Persuader, izdana leta 1986, je ena najbolje prodajanih bluesovskih plošč v zadnjih dvajsetih letih. To je bila Crayeva prva plošča za veliko založbo Mercury. Lahko rečemo, da je Robert Cray končno postal zvezdnik. Novembra leta 1986 je nastopil z Ericom Claptonom v londonski dvorani Mean Fiddler; pri reviji Guitar Player so v majski številki letnika ‘87 izdali njuno koncertno različico skladbe Phone Booth. Diskofile je treba opozoriti še na Crayev prispevek na Claptonovi plošči 24 Nights, pa tudi na ploščo All Night Long, izdano na Japonskem, z nekaj še neizdanimi Crayevimi posnetki iz obdobja prvega albuma.

Robert Cray v bolj komercialno obarvanih skladbah albuma Don’t Be Afraid Of The Dark, izdanega leta 1988, spominja na glasbo skupine Dire Straits in kitarista Marka Knopflerja; nekateri poznavalci pa so Crayevo vizijo modernega rhythma and bluesa primerjali s tisto Roryja Gallagherja. Vsekakor gre tudi na plošči Don’t Be Afraid Of The Dark za splet soula in bluesa. Zanimiva je skladba Acting This Way s prepoznavnim zvokom altovskega saksofona Davida Sanborna, poslušanja vredne pa so tudi skladbe, ki jih je Robert Cray posnel kot gostujoči glasbenik.

Nastop z Muddyjem Watersom

Cray se v intervjujih rad spominja koncerta na festivalu bluesa v Sacramentu, na katerem je spremljal legendarnega Muddyja Watersa. Kitarist Muddyja Watersa se je moral vrniti v Chicago; njegovo vlogo pa je več kot uspešno opravil nadobudni Cray, ki pravi, da mu je Waters hotel izplačati honorar, a ga ni mogel sprejeti. S pete plošče Roberta Craja Don’t Be Afraid Of The Dark se na pamet spomnim tudi shuffleovsko obarvane skladbe Across The Line, ki z nekaj verzi spominja na znano skladbo Howlina Wolfa Commit A Crime.

Šesta velika plošča Roberta Craya z naslovom Midnight Stroll je izšla leta 1990. Roberta Crayja so spremljali: kitarist Tim Kaihatsu (znan po delu v skupini Rat Band), basist Richard Cousins, klaviaturist Jimmy Pugh, bobnar Kevin Hayes in pihalna sekcija The Memphis Horns. To je manj izrazita plošča s soulovsko ali celo funkyjevsko obarvano glasbo. Crayevo igranje na električno kitaro, na plošči skoraj ni kitarskih solov , spominja na igranje kitaristov, ki so v šestdesetih spremljali Jamesa Browna, Rufusa Thomasa in podobne pevce soula.

Danes, leta 2005, lahko s časovne distance rečemo, da sta Robert Cray in pokojni Stevie Ray Vaughan ključna predstavnika bluesa osemdesetih. Cray je, podobno kot Vaughan, sodeloval s številnimi izvajalci bluesa. Največkrat je snemal z mojstrom boogieja Johnom Leejem Hookerjem; spremljal ga je na treh ključnih albumih iz sklepnega Hookerjevega obdobja, med uspešnejše pa sodi skladba Mr. Lucky s plošče z enakim naslovom iz leta 1991. Med tovrstna uspešna sodelovanja sodi tudi skladba Before You Accuse Me, znana s plošč Boja Diddleyja in skupine Creedence Clearwater Revival. Robert Cray jo je posnel z Ericom Claptonom leta 1989 za ploščo Journeyman. Cray sicer pravi, da posluša tudi stare mojstre bluesa iz Delte Mississippija. Zelo rad se spominja občutkov, ki so ga prevzeli, ko je prvič slišal »hudičevo« privlačen drseči blues Roberta Johnsona. Pravi, da je mislil, da Johnson prihaja z drugega planeta. Robert Cray na koncertih praviloma nikoli ne igra na akustično kitaro; podobno kot B. B. King se izogiba igranju kitare v slidovskem načinu. Srečneži, ki so bili na prvih Crayevih koncertih v sedemdesetih, pa so lahko slišali več skladb kralja kitare slide Elmorea Jamesa, Cray jih je igral v prirejenih aranžmajih, podobnih tistim B. B. Kinga v skladbah Dust My Broom in Please Love Me.

Če smo na nekaterih Crayevih ploščah pogrešali kitarske sole, pa smo na svoj račun spet prišli leta 1992. Crayeva skladba I Was Warned v ritmu rumbe beguine s plošče z enakim naslovom, izdane leta 1992, namreč prinaša izvrsten kitarski solo. Zdelo se je, kot da se je Robert Cray začel vračati v vode tradicionalnega zvoka; v njegovi glasbi, posebej v načinu petja, pa je bilo še vedno čutiti močan vpliv soula. Zvok Crayjeve stratocasterce je bil leta 1992 oster, čist in kovinski, se pravi podoben tistemu s plošč leta 1993 umrlega mojstra Alberta Collinsa. Na plošči I Was Warned je tudi skladba A Picture Of Broken Heart. Robert Cray je pravil, da si je želel napisati skladbo, ob kateri se bo občinstvo zjokalo, in ta je že ena takšnih. Če brskamo po Crayevem repertoarju, je znana tudi skladba Playin’ With My Friends. Robert Cray jo je posnel s kraljem bluesa in vzornikom številnih mladih glasbenikov B. B. Kingom v Kaliforniji, izšla pa je na Kingovi plošči z naslovom Blues Summit. Glasbeni kritiki so tudi naslednjo Crayevo ploščo z naslovom Shame + A Sin upravičeno pospremili s pohvalami. Gre za eno najboljših plošč Roberta Craya, glasbenika, ki je posnel tudi nekaj dokaj neizrazitih plošč komercialnega rhythma in bluesa, potem pa (vsaj mene) dokončno prepričal z izredno lepo ploščo I Was Warned. Cray je v zgodnjih devetdesetih letih ponovno dal poseben poudarek pihalom, ponovno pa se je začel bolj razdajati tudi kot vokalist. Ob pomoči digitalne snemalne tehnike se je vrnil v vode bolj tradicionalnega zvoka. Roberta Craya so na snemanju albuma Shame + A Sin spremljali basist Karl Sevareid, klaviaturist Jim Pugh, bobnar Kevin Hayes in obvezna pihalna sekcija. Trepetajoči vokal v višjih registrih in odlični kitarski soli so bile tedaj poglavitne značilnosti Crayeve glasbe. Neverjetno je, kako je Cray združil tako širok spekter vplivov. Če imate radi lepo producirano, nekoliko posladkano različico rhythma and bluesa, se bosta jok Crayevih kitarskih strun in napetega grla dotaknila tudi vas.

Crayevi vzorniki

V uvodu v oddajo radia BBC o glasbenikih, ki so vplivali na Roberta Craya, smo pred 15 leti slišali skladbo Oh What A Meeting skupine The Soul Stirrers, posneto leta 1966 v Chicagu. Gre za enega najbolj znanih čikaških gospelovskih kvartetov; v njem so prepevali mnogi odlični pevci - tudi Sam Cooke, ki ga je Robert Cray v mladosti rad poslušal. Skladba Oh What A Meeting je iz obdobja, ko je bil soul najbolj priljubljen, zato so jo Stirrersi - v visokem in nežnem slogu Sama Cooka je v skupini takrat prepeval Willie Rogers - posneli v slogu modernega rhythma and bluesa. Robert Cray pač veliko dolguje kitaristom rhythma and bluesa, pa tudi pevcem gospela in bolj komercialnega soula. Poznavalci Crayeve glasbe pravijo, da se je Robert Cray učil peti tudi pri Juniorju Parkerju in po njem (Junior Parker je napisal znamenito skladbo Mystery Train, uspešnico Elvisa Presleyja) povzel občuten, resonančni način petja. Če hočemo odkrivati korenine Roberta Craya, si moramo zavrteti tudi nekaj mojstrov električne kitare, npr. Buddyja Guyja in skladbo T-Bona Walkerja z naslovom T-Bone Shuffle, posneto leta 1972 in izdano na plošči Buddy Guy And Junior Wells Play The Blues. Robert Cray je dober poznavalec in poustvarjalec čikaškega bluesa, kar je dokazal že s prepričljivimi priredbami na plošči Who’s Been Talkin’. Tu gre vsekakor omeniti še enega čikaškega mojstra, njegovo ime je Magic Sam.

Cray je kariero začel v neki gospelovski skupini; zato njegov visoki vokal in lirični kitarski soli ne presenečajo. Če govorimo o glasbenikih, ki so vplivali nanj, je treba poudariti, da je kmalu prišlo tudi do vpliva v drugi smeri. Crayeve skladbe so namreč snemali in posneli številni pomembni glasbeniki. Erica Claptona in B. B. Kinga smo že omenili; Albert Collins in Albert King pa sta posnela Crayevo skladbo Phone Booth.

Najpomembnejši Crayev vzornik je vsekakor Albert Collins. Rodil se je leta 1932 v Teksasu. Zgodaj je začel igrati klavir; ko je slišal neko Hookerjevo ploščo in bil na koncertu svojega soseda Sama Hopkinsa, pa je vzljubil kitaro. Po mnenju poznavalcev bluesa sta na njegov slog igranja na električno kitaro najbolj vplivala že omenjeni T-Bone Walker in Clarence Brown. Collinsov slog bi lahko označili kot zahteven. Uporabljal je različne uglasitve in igral brez drsalice ob obvezni uporabi kapodastra. Collins je razvil izvirno tehniko in vplival na številne glasbenike: na Jimija Hendrixa, brata Vaughan in seveda na Roberta Craya. Collinsovo glasbo so v poznih šestdesetih radi poslušali tudi na Zahodni obali ZDA, kamor se je »največji ljubimec kitare fender telecaster« preselil iz rodnega Teksasa. Collins je tako celo nastopil na nekaterih festivalih tako imenovanega west coasta - psihedeličnega rocka z Zahodne obale - in navdušil občinstvo s hladnim in ostrim zvokom telecasterce.

Jane Weber