Letnik: 2005 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Janez Pirc

Emmanuel Jal in Abdel Gadir Salim

Glasbena pot k miru

Konec septembra izide album sodobnega afriškega popa, Ceasefire, plod sodelovanja nenavadne dvojice sudanskih glasbenikov. Emmanuel Jal in Abdel Gadir Salim bi si bila težko medsebojno še bolj različna tako po muzikalni kot družbeno kontekstualni plati. Njuni življenjski zgodbi, zlasti pa izjemna kombinacija ter sporočilnost te prelomne plošče so nedvomno vredne obširnejše predstavitve.

Glasba Sudana je izven lastnih meja oziroma na tržišču t.i. glasb sveta še vedno razmeroma zelo slabo poznana in zastopana. Ta največja afriška država predstavlja po eni strani edinstveno kulturno-jezikovno, versko in geografsko vez med severno, arabsko ter podsaharsko, »črno« Afriko, po drugi pa je morda bolj poznana po neslavnem slovesu kot območje z najdlje trajajočo državljansko vojno na celini. Slednja se je uradno sicer končala s podpisom mirovnega sporazuma med vlado in uporniškimi silami z juga države januarja letos, vendar nasilje in humanitarna katastrofa v Darfurju, pokrajini na zahodu Sudana, še vedno trajata.[1] Ob teh osnovnih podatkih kmalu postanejo jasni glavni vzroki za slabo stanje na sudanskem glasbenem prizorišču. Neposredno iz izrednih okoliščin vojne ter domačega represivnega režima pa izhaja tudi prihajajoči album mladega sudanskega raperja in hiphoperja Emmanuela Jala, sicer kristjana z juga Sudana, ter tudi v tujini zelo cenjenega lutnjista in pevca starejše generacije Abdela Gadirja Salima, muslimana iz osrednjega dela države.

Sudan je skoraj 40-milijonska država z okoli 300 etničnimi skupinami ter več kot 130 jeziki. Tako ni čudno, da se na njenem območju zaradi tega in zaradi same lege in velikosti države zvočno odražajo zlasti bližnjevzhodni, »arabizirani« glasbeni vzorci, ki se postopoma približajo zvenu etiopskih tradicij, po drugi strani pa na jugu države izstopajo močni jezikovni in ritmični elementi bantujskih ljudstev. Medtem ko je bila do prihoda islamistično-militarističnega režima na oblast z udarom leta 1989 še mogoča relativna umetniška svoboda, pa so se v naslednjih letih razmere za glasbenike tako poslabšale, da je večina najbolj priznanih imen emigrirala iz države.

V Sudanu se je državljanska vojna odvijala že vse od časa osamosvajanja države izpod anglo-egiptovske oblasti sredi petdesetih let 20. stoletja in vse do leta 1972. Sledilo je 11 let mirnega obdobja, potem pa se je položaj vnovično zaostril in sledila je nova vojna, ki je na jugu države trajala vse do letos. Njene korenine tičijo v težnjah vladajoče elite po ekonomski, politični in družbeni dominaciji severnega dela države nad nearabskim, krščansko-animističnim jugom Sudana. Z menjavo oblasti konec osemdesetih let je bilo na radijskih postajah prepovedano predvajati vse druge skladbe, ki niso opevale nove vlade, džihada ali islama. Začelo se je sistematično »čistiti« oziroma presnemavati in uničevati »moralno sporne« posnetke v glasbenih arhivih, poleg tega pa tudi neposredno fizično preganjanje in napadanje mnogih glasbenih izvajalcev. Medtem ko so se prvi koncerti popularnih glasbenikov iz Sudana v Evropi začeli šele sredi osemdesetih let, pa so se kmalu po nastopu nove diktature že pojavili tudi prvi pozivi s strani priznanih in uveljavljajočih se domačih izvajalcev k miru in spravi v domači državi. Na ploščah najdemo takšne primere pri posnetkih legendarnega vokalista z večdesetletno kariero, Mohammeda Wardija, ter saksofonista in pevca, umrlega pred leti na začetku vzpona popularnosti, Tariga Abubakarja. Tako ta dva umetnika, kot še ena izmed sudanskih legend, Abdel Gadir Salim, so pod novo diktaturo živeli, izdajali svoje plošče in nastopali večinoma samo v tujini.

V Nairobiju in Londonu je bila v prvi polovici tega leta posneta nova plošča, kjer je na pobudo angleške založbe Riverboat Records oziroma World Music Network Salim združil moči s trenutno eno najbolj vročih hipohop zvezd v sosednji Keniji, Sudancem Emmanuelom Jalom. To nenavadno sodelovanje za album, s času nadvse pomenljivim naslovom Ceasefire oziroma »ustavitev ognja«, se zdi tako vsebinsko kot glasbeno ena najbolj prelomnih stvari v glasbeni produkciji tega dela Afrike, če že ne kar celotnega kontinenta v zadnjih letih.

Salim

Skladatelj, lutnjist in pevec Abdel Gadir Salim prihaja iz mesta Dilling v osrednjesudanski regiji Kordofan. Poleg Hamze El Dina, Wardija in Abdela Aziza el Mubaraka je Salim gotovo najbolj znan sudanski glasbenik na Zahodu. K temu so zlasti prispevali njegovi koncertni nastopi in odličen album z njegovo zasedbo All Stars The Merdoum Kings Play Songs of Love v drugi polovici osemdesetih in začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Abdel Gadir spada v starejšo generacijo popularnih glasbenikov Sudana. Tako kot el Mubarak se je tudi Salim izobraževal na kartumskem Institutu za glasbo in dramo. Po študiju arabske in evropske glasbe se je v začetku sedemdesetih let preusmeril od urbano obarvanih skladb k zelo bogati ljudski glasbeni zapuščini pokrajin Kordofan in Darfur. Bolj kot pisec besedil je Salim poznan kot skladatelj, pevec z nekoliko raskavim glasom ter kot odličen igralec ouda, arabske lutnje. V svoji spremljajoči zasedbi ima obvezno saksofon, harmoniko oziroma klaviature ter poudarjeno tolkalsko ritmiko, pogosto pa še električno kitaro in bas ter violino. Tako poudarja močan preplet glasb Arabije in Afrike v Sudanu – z motivi in glasbeno lestvico iz prve ter z melodijami in instrumenti, zlasti tolkali, iz druge. Poleg glasbene kariere Salim še vedno ohranja tudi vlogo ravnatelja šole sudanske skupnosti v sosednjem Čadu. Kljub apolitičnosti njegovih besedil je tudi sam postal žrtev agresivnih razmer, ki so vladale v Sudanu predvsem v prvih letih nastopa nove vlade: leta 1994 ga je zaradi domnevne »odvratnosti« posvetne glasbe med enim izmed nastopov v Omdurmanu zabodel verski fanatik.[2]

Jal

Emmanuel Jal je septembra lani zažarel na nebu kenijskih glasbenih zvezd s svojo uspešnico Gua, ki je na njihovi lestvici KTN Top 10 zasedla prvo mesto. Ravno tako kot mnogi omenjeni glasbeniki, Jal že dalj časa ne živi več v rodnem Sudanu. V začetku letošnjega leta je v Nairobiju s svojo spremljevalno rapersko-hiphopersko zasedbo izdal tudi uspešen istoimenski album in začel s Salimom snemati skupno ploščo, posvečeno miru, spravi in napredku v rodni državi. Brez dvoma so omenjeni uspehi in hitri vzpon Jala rezultat velikega talenta, vendar mladeničeva uspešnost temelji na pretresljivi življenjski zgodbi, ki je postala zanj neusahljiv vir navdiha, on sam pa vzor mnogim drugim mladim, izhajajočim iz podobnih razmer.

Jal je bil rojen okoli leta 1980 v vasi Tong blizu Belega Nila v južnem Sudanu.[3] Nova državljanska vojna je izbruhnila kmalu po njegovem rojstvu in njegov oče se je vključil v uporniško vojsko SPLA, Sudansko ljudsko osvobodilno vojsko. Nedolgo za tem mu je umrla mama in sedemletnega dečka je po mnogih selitvah in življenju pri teti SPLA poslala skupaj s tisočerimi drugimi otroki na dolgo pot v sosednjo Etiopijo, kjer naj bi bili deležni pomoči in šolanja v begunskih taboriščih. Po pol leta šolanja ga je uporniška vojska rekrutirala in poslala na »terenski« trening vojaških spretnosti ter ravnanja z orožjem. Najprej je Jal opravljal različne operativne naloge za SPLA znotraj Etiopije, kmalu pa je postal tudi udeleženec prvih bojnih črt. Ob padcu Mengistujevega režima v Etiopiji, ki je bil zaveznik sudanskih upornikov, so se bili otroci vojaki leta 1991 primorani izseliti in napasti večsto milj oddaljeno južnosudansko prestolnico Jubo. Po skrajno utrujajočih in krvavih bitkah se je Jal skupaj s še okoli 400 somišljeniki podobne starosti odločil zbežati z bojišča proti 300 milj oddaljenemu mestu na severu, kjer naj bi bili varni. Na poti so na njih prežale suša, lakota, bolezni in divje živali, tako da je tromesečno kalvarijo tja preživelo samo ducat otrok-vojakov, med njimi tudi Emmanuel.

V mestu Waat je Jala opazila tam živeča mlada britanska humanitarna delavka Emma McCune, ki je bila poročena z enim od voditeljev uporniške frakcije SPLA. Dosegla je, da so Jala demobilizirali ter ga posvojila. Kasneje, leta 1993, se je preselila v Nairobi, kamor ji ga je uspelo pretihotapiti, tam pa je Jal vnovič začel s šolanjem. McCuneova je že nekaj mesecev kasneje umrla v avtomobilski nesreči,[4] Emmanuelu pa je s pomočjo njenih prijateljev uspelo uspešno nadaljevati in končati šolanje.[5]

Emmanuel Jal se je začel z glasbo intenzivno ukvarjati konec devetdesetih, ne da bi pred tem bil deležen kakršnekoli glasbene izobrazbe. Vse bolj je postajal angažiran v lokalni skupnosti in cerkvi ter sčasoma začel organizirati koncerte, kjer je zbiral denar za domače otroke z ulic in begunce. Zaradi tako pozitivnega delovanja in vpliva na mlade ljudi je bil lani deležen podpore, da je z lastno skupino Reborn Warriors posnel omenjeni prvenec Gua. Album nosi močno sporočilnost usmeritve k miru in boljši skupni prihodnosti vseh ljudi v Sudanu, poleg tega pa ima tudi močno religiozno komponento. Jal na njem poje v mehkem zvenu materine nuerščine in sorodne dinke, poleg tega pa še v arabščini, angleščini in svahiliju. Največji, istoimenski hit z albuma, je možno slišati tudi na letošnji Rough Guideovi kompilaciji sodobne sudanske glasbe (glej Musko, št. 7-8/05), kjer skladba v svoji spevnosti, »udarnosti« in nenavadnem jezikovnem prepletu očitno izstopa izmed vseh ostalih. Gua predstavlja kulturne razlike in raznolikost, ki jo lahko najdemo na jugu Sudana, pa tudi upe in bojazni celotne generacije, ki ni poznala drugega kot vojno.

Skladba Gua, kar pomeni v nuerskem jeziku dobro in v arabščini moč, se na novo posneta pojavi na albumu Ceasefire, ki sta ga letos spomladi v Nairobiju in Londonu posnela Salim in Jal, predstavlja pa prvo skupno ploščo, na kateri nastopata glasbenika s poprej nasprotujočega si severa in juga Sudana in obenem prelomno ploščo v simboličnem pomenu, še bolj pa v sporočilnem in seveda glasbenem smislu.

Na albumu je deset intenzivnih, ritmično močnih skladb, zadnja skladba, Asabi, pa je skupno delo: Salim je napisal glasbo, Jal pa besedilo. Kljub veliki kontrastnosti zvoka ene in druge zasedbe se ob pozornem poslušanju kmalu pokažejo skupne smernice oziroma stične točke. V večini skladb prihaja tudi do medsebojnih »gostovanj« glasbenikov, ki zvenijo neverjetno sveže in izvirno ter dokazujejo dejansko odprtost zvoka in stilov izvajalcev. Skupaj z zaokroženo in močno besedilno sporočilnostjo, ki jo brez težav razberemo iz skladb kljub kar petim uporabljenim jezikom petja, daje ta razburljiva mešanica albumu izredno privlačnost.

Omenjeno prepletanje jezikov Jal in njegovi Reborn Warriors »repajo« tako spretno in hitro, da včasih jezik preskoči v drugega znotraj ene same kitice. Tako v skladbi Aiwa poje: »Rad bi pel v jezikih vseh ljudi./ S to možnostjo, ki jo imam, želim izraziti moje celotno srce vsemu svetu.«/

Vsebina njegovih pesmi je prevladujoče avtobiografska, ko govori o pomembnih izkušnjah in modrostih, pridobljenih zlasti v težkih letih, ko je bil otrok vojak. Poleg tega pa v skladbah spodbuja izobrazbo deklet in skupaj z Abdelom Gadirom kliče k miru v celotnem Sudanu, k obnovi in vzponu njune rodne države po sklenitvi mirovnega sporazuma in h koeksistenci med vsemi Sudanci različnega izvora. Jal vseskozi izraža tudi močno zaupanje v Boga. Še preden je bil januarja sklenjen mirovni sporazum, je v skladbi Gua pel: »Oh, počakajmo, počakajmo, pomislimo./Pomislimo, kako bi bilo, če bi bil mir v Sudanu./ Pojmo. Pojmo: o moj Gospod, usliši našo molitev, usliši našo molitev.«/ Tako dobro bo, ko bo mir/ v moji domovini Sudan./ Niti ena sestra ne bo prisiljena v poroko/ in niti ena krava ne bo vzeta na silo /in nihče ne bo spet stradal zaradi lakote./Tega ne morem primerjati z ničemer./ Čas, ko bodo ljudje razumeli eden drugega/in tu je mir v moji domovini Sudan.«/

Spevnost in prodornost Jalovih skladb je v dobršni meri rezultat zvočnih vzorcev v podlagah, ki jih jemlje iz bogate zakladnice sudanske popularne glasbe in tudi iz tradicionalnega izročila. Podkrepi pa jih še z dodatnimi tolkali in pogosto z zapeljivimi zveni saksofona in harmonike članov Salimove zasedbe All Stars. Zvok na plošči pa pridobi globino ob hkratnem pojavu umirjenega in močnega vokala Jala ter toplim, rahlo raskavim Salimovim glasom ob njegovem staccato igranju ouda. Abdel Gadir Salim in njegova zasedba že dolgo niso zveneli tako sveže, s takšnim »drivom« in igrivostjo. Tolkalna sekcija je za njegove razmere skoraj bombaška, poleg nezgrešljivo razpoznavne kombinacije saksofona in harmonike v All Stars pa mnoge skladbe uvede in začini tudi električna kitara. Vse omenjeno se morda izkaže za najbolj žlahtno, ko v Ya Salam čez vse to »repa« Emmanuel Jal in predstavi Salima kot igralca bluesa iz Sudana.

Salima z zasedbo Khartoum Blues All Stars je bilo pred meseci moč videti in slišati v polni formi na koncertu priložnostnega festivala Africa Remix v Londonu, Jal pa je v zadnjem času že imel nekaj odmevnih nastopov v tujini. Morda najpomembnejši je bil do sedaj nastop na medijsko krivično zapostavljenem glasbenem dogodku Africa Calling, ki se je odvijal v sklopu Live8, ko so se na prizorišči v Cornwallu zbrali mnoga najbolj znana imena sodobne afriške pop glasbe. Poleg tega se je Emmanuel angažiral še pri nekaterih mednarodnih projektih oziroma organizacijah, ki se ukvarjajo s pravicami otrok in prepovedjo njihovega izkoriščanja kot otrok vojakov.

Album, ki bo izšel tako v Evropi kot ZDA, zna dodobra prevetriti afriško glasbeno sceno nasploh in pokazati nove možnosti, ki jih ponujajo moderni zahodni slogi s hkratnim spoštovanjem glasbenih tradicij izvornih okolij. Gotovo je to šele prva stopnica pri Jalovem mednarodnem preboju in nov korak k večji prepoznavnosti in porastu priljubljenosti sudanskih godb izven domače regije. Zahodnjakom sicer dobro poznane besede o miru in ljubezni že dolgo niso zvenele tako ganljivo in polnopomensko, kot iz ust Salima in Jala. Kot poje slednji v skladbi Aiwa: »Mir je proizvod ljubezni!«.

Janez Pirc

Viri:

- Emmanuel Jal in Abdel Gadir Salim, Ceasefire (Riverboat Records/World Music Network, 2005)

- The Rough Guide to the Music of Sudan (Rough Guides/World Music Network, 2005)

- Crilly, Rob (2005) Ex-child Soldier Now Kenya'a hottest rapper. USA Today, http://www.usatoday.com/news/world/2005-03-13-kenya-rapper_x.htm

- Rice, Xan (2005) Word From the War. Times Online, http://entertainment.timesonline.co.uk/article/0,,14932-1560580_1,00.html

- Verney, Peter (1999) Music in Sudan, http://www.sudanupdate.org/Reports/Music/mtext.htm

Opombe:

1 Poleg tega se je v dogodkih po nedavni smrti voditelja bivšega uporniškega gibanja SPLM z juga države in v začetku julija 2005 priseglega podpredsednika vlade, Johna Garanga, dobro pokazala tudi izredna krhkost sudanskega miru.

2 Slednji je ranil tudi violinista v njegovi zasedbi, priljubljeni pevec Khogali Osman pa je zaradi ran umrl. Vlada je pri tem dogodku zanikala vsakršno vpletenost.

3 Dejanski datum njegovega rojstva ni znan. Sam si ga je simbolično izbral za 1. januar 1980, čeprav bi lahko štel med 23 in 27 let starosti.

4 Po Emmini zgodbi, ki je med drugim zapisana tudi v knjigi Emma's War avtorice Deborah Scroggins, se sedaj pripravlja film v režiji in produkciji Tonya in Ridleya Scotta (z Nicole Kidman v glavni vlogi).

5 Posvojil ga je Emmin prijatelj Peter Moszyinski, humanitarni delavec in novinar v Sudanu, ki je danes tudi Emmanuelov menedžer.