Historična Afrika

Eboa Lotin in zlati časi kamerunskega popa

Po glasbeni plati je Kamerun nenavadna dežela. Ko začnemo preštevati posamezne glasbenike in skupine, ki so mednarodno uspeli, ugotovimo, da jih ni tako malo. Prišteli bi lahko še Rogerja Millo, slavnega nogometaša, ki se vztrajno pojavlja v številnih kamerunskih in drugih afriških komadih.

A ko se zamislimo nad dejansko prisotnostjo kamerunske ponudbe na mednarodnem glasbenem prizorišču ter si poskusimo ustvariti celovitejšo predstavo o tamkajšnjem glasbenem dogajanju, se zagata precej poveča, saj se delčki nekako nočejo sestaviti v prepoznaven mozaik. Dežela, ki leži v samem ekvatorialnem vrhu Gvinejskega zaliva in se zajeda globoko v najbolj tropsko notranjost kontinenta in ki je zamejena z vrsto pomembnih afriških držav (med mejaši so Nigerija, Niger, Čad, Centralno afriška republika in Kongo) ter je večinsko razdeljena na etnična kulturna vpliva južnih plemen Douala in severnih Hausa, poleg tega pa na svojem ne ravno obilnem teritoriju premore kar 200 etničnih različic, je zagotovo svojevrsten pojav. Toliko o geografiji.

Sicer pa je Manu Dibango tisti, ki je glasbeno proslavil Kamerun, ko je leta 1972 izdal svoj album in uspel z mednarodnim hitom Soul Makossa, za katera pa se da z veliko gotovostjo ugotoviti, da sta bila zgolj mednarodna fenomena, s sočasnim glasbenim dogajanjem v domovini pa nista imela prav ničesar skupnega. Še več: skupaj s svojim avtorjem v domovini nista nikoli igrala kakšne izrazite vloge, po mnenju povprečnega Kamerunčana z makosso, kot jo razumejo tam, nimata nobene neposredne zveze. Torej Dibangovo »makosso« povezujeta s kamerunsko menda samo ime in poreklo avtorja.

To, da eden mednarodno najbolj cenjenih in prepoznavnih protagonistov sodobne kamerunske glasbene produkcije v domovini nima kakšnega posebnega statusa, njegovo bogato glasbeno delo pa praktično nobenega vpliva na tamkajšnje glasbeno dogajanje, je samo eden izmed paradoksov pri srečevanju s kamerunsko glasbeno sodobnostjo. Naj omenimo samo še nekaj podobnih. Takšen primer je zagotovo Francis Bebey, aktualnejša posebnost je predvsem v Angliji delujoči Lapiro de Mbanga, še najbolje je svoj mednarodni status s priznanjem v domovini uskladil Sam Fan Thomas. In še bi lahko naštevali, a dovolj bo, da samo navržemo nekaj vsaj pogojno prepoznavnih imen s kamerunske glasbene scene. Namreč, če se ob njih začnemo spominjati na tista, ki so tam od zgodnjih let 20. stoletja dokumentirano, mnogo bolj »sledljivo« pa od 40. in 50. let (takrat so se tamkaj nastali glasbeni produkti pričeli dokumentirati na lomljive »šelakove« diske z 78 obrati) in ki so odigrala ključno vlogo pri nastajanju sodobne kamerunske popularne godbe, se seveda lahko izgubimo. Vendar bi se med njimi vseeno našlo vsaj kakšno prepoznavno ime, že zaradi tega, ker smo se z njim na tem radiu po spletu okoliščin že ukvarjali. Na valu »preporodnega« zanimanja za zgodnejše epizode v razvoju afriških popularno glasbenih praks se je kateri od tedanjih protagonistov spet zavihtel v samo osišče mednarodnega zanimanja. Takšna je zagotovo pevka Anne-Marie N'zie, takšen je Tom Yom's, s čigar zapuščino smo se v teh krajih fragmentarno že srečali, takšen pa je tudi Eboa Lotin, njun sodobnik, ki se mu tokrat posvečamo, čeprav je njegovo glasbeno kariero zaradi pomanjkanja informacij težko ubesediti.

V resnici o Eboi Lotinu vemo bore malo, saj ga viri praktično ne omenjajo. Še najbolj temeljit je desetvrstični zapis v eni zgodnejših evropskih publikacij na to temo, leta 1988 spisani The DaCapo Guide to Contemporary African Music, iz katere smo se vsi po malem učili. Tam zvemo vsaj nekaj podatkov, npr., da je bil rojen leta 1942 kot Emmanuel Eboa Lottin v bližini pomembnega pristaniškega mesta Douala, ki je v resnici prava, ne pa tudi formalna kamerunska prestolnica, in da prihaja iz slavne družine, saj je bil njegov oče kamerunski nacionalni heroj, mučenec tamkajšnje avtohtone »obalne domorodne cerkve« in ustanovitelj pomembne kamerunske krščanske ločine. To seveda pomeni, da je bilo zgodnje Ebojevo življenje obdano z religioznimi ter z njimi povezanimi glasbenimi izkušnjami. Leta 1962 je posnel svoj prvi singel, ki ga je izdala tamkajšnja podružnica multinacionalke Philips. Do leta 1982, tj. v naslednjih 20 letih, se je s svojim glasbenim delom legitimiral kot »mojster makosse«, poleg bikutsija, najpomembnejšega kamerunskega popularno glasbenega žanra; tiste makosse, za katero pravijo, da nima nobene prave povezave z »iznajdbo« Manuja Dibanga, ki velja za njenega očeta. To pa v logičnem kontekstu pomeni, da je eden od očetov prave kamerunske makosse prav Eboa Lotin, za katerega je, za razliko od Manuja Dibanga, slišal le redkokdo. Sicer pa, harmonikar in kitarist, pisec skladb in pevec, ki so ga zanimali tudi literatura, gledališče in film, pa je imel zato pri njihovem dogajanju v domovini veliko opraviti, je nekako do leta 1985 izdal šest LP-jev, ki se jih da identificirati, čeprav naj bi bil ves čas trajanja svoje glasbene kariere izdal album vsaj vsaki dve leti. Seveda ti albumi javno niso več dosegljivi; morda pa se kdaj prikažejo na svetlo iz kakšne zasebne zbirke. Po letu 1985 ni podatka o njegovem ustvarjalnem delu. Po nekaterih informacijah naj ne bi bil več med živimi. A kdo ve? Tudi kamerunska pevka Anne-Marie N'zie, njegova sodobnica, je več kot desetletje veljala za pokojno, pa je potem ponovno nastopila na koncertih, snemala, pri 67 letih prišla na odre evropskih festivalov in celo šokantno uspešno nastopila na Drugi godbi v Ljubljani. Dejstvo pa je, da je moral biti Eboa Lotin v 90. letih prejšnjega stoletja še dejaven, saj je takrat v Franciji pri založbi T.R.J.Music izšel najprej sedmi izmed njegovih meni poznanih albumov, ki pa je le kompilacija njegovih zgodnjih del. Sledil mu je še eden, podoben. Produciral ju je skupaj z Aladjijem Tourejem, producentom, ki je deloval predvsem v studiih v Abidjanu na Slonokoščeni obali in je bil ves čas pomemben dejavnik pri uveljavljanju sodobne kamerunske popularne godbe doma in v svetu. Kot je mogoče prebrati na ovitku prvega, naj bi ta album vseboval posnetke iz »kamerunskih arhivov«; žal pa ovitek ne vsebuje kakšnih drugih otipljivih podatkov o njegovi vsebini, tako da lahko samo špekuliramo o koordinatah njegovega nastanka in vsebine. So pa po svoje zgovorne že nanj napisane oznake: Or Pure, The Best of ... Vol.1, Ses meilleurs succes itd. Skratka, album vsebuje 12 reprezentativnih skladb v izvedbi Eboa Lotina iz njegovega zlatega obdobja, ki jim je vredno prisluhniti. Še istega leta mu je sledil izid podobnega albuma z oznako Volume 2 in z dvema omembe vrednima posebnostma: nanj je bil uvrščen komad, s katerim je leta 1962 debitiral na kamerunskem glasbenem prizorišču, Mul'ma Mwam', pa tudi njegov menda največji hit Matumba Matumba.

Kaj se je potem zgodilo z Eboom Lotinom, ta trenutek še ne vemo. Po delno preverljivih informacijah naj ga ne bi bilo več na tem planetu. Za posledicami bolezni naj bi umrl oktobra leta 1997. Njegove zasluge za izoblikovanje aktualnega dogajanja na kamerunskem popularno glasbenem prizorišču pa še zdaleč niso ovrednotene in predstavljene. Manjkajo podatki in zvočni viri. To pa seveda ne moti normalne evolucije tamkajšnjega dogajanja, ki pa je, kot kaže, žal precej podobna, kot je bila v preteklosti. Mednarodno najbolj prepoznavne kamerunske glasbene domislice se ne dogajajo doma, ampak v eksilu. In tako z domačim glasbenim dogajanjem nimajo nujno neposredne povezave. Tako je npr. najbolj sveža mednarodno uveljavljena kamerunska zvezdica med Belgijo in Nemčijo razpeta pevka Coco Mbassi. Zato je ob tem vsak dosegljiv album, tudi če je samo kompilacijski, vreden vse pozornosti!

Eboa Lotin je pač ena ključnih ustvarjalnih osebnosti na kamerunskem glasbenem prizorišču od leta 1962 pa tja do konca minulega tisočletja, ki je – kot mnoge podobne v drugih afriških okoljih, ki jih ni doletela mednarodna pozornost ter temu ustrezen odmerek diskografskih dokumentov - vse preveč neopazno poniknil v zgodovino. Glede na avtorske značilnosti in glasbeno kvaliteto tistih redkih posnetkov, ki nam jih je uspelo slišati, je to zagotovo krivično. Zato pa ostaja v spominu svojega okolja zapisan kot legenda njihovega »zlatega obdobja« popularne godbe; med drugim pa tudi kot sopotnik nam znane pevke Anne-Marie N'zie - tudi zato mu gre tokratna pozornost.

Zoran Pistotnik

Dostopna diskografija:

The Best Of/Meilleurs Succes Vol. 1 (T.J.R. Music, 1995)

Pure Gold/The Best Of... Volume 2 (T.J.R. Music, 1995)