Švedsko folk poletje

Skozi čas in prostor

Švedska velja za deželo, kjer se tuji glasbeni vplivi udomačijo brez problemov; skupine, kot sta bili npr. angleško pojoči Abba in Roxette, niso naključni utrinki na mednarodnem glasbenem nebu. Kljub svoji »prepustnosti«, oziroma prav zaradi nje, pa Švedska premore tudi skrb za tisto, kar pojmuje kot svojo tradicijo: svensk folkmusik živi in se razvija v (za nas) zavidljivih razmerah.

Zavest o ljudski glasbi se je na Švedskem (kot v večini evropskih držav) oblikovala v 19. stoletju. Država, ki je nujno potrebovala nacionalne identifikacijske simbole, je le-te poiskala v ljudski kulturi (s katero je bila v veliki meri označena kultura vasi 18. stoletja – kultura, ki je v vse bolj urbanem okolju 19. stoletja začela veljati za izumirajočo), v nacionalno idejo te kulture pa se tista o ljudski glasbi (folkmusik) kajpada ni imela težav vključiti. Glasba kmetov 18. stoletja je postala nacionalna vrednota, in ni trajalo dolgo, da so se avtentične glasbene oblike (brez skrbi, tudi te so bile pred časom detekcije glasbena moda, ustvarjena na kupu medkulturnega mešanja) začele reševati pred propadom. Proces, ki ga poznamo v prav vseh državah Evrope, je v angleščini znan pod imenom folk revival. Na Švedskem je njegov začetek povezan z letnico 1906, ime, brez katerega sta ne bi imela pomena, pa se glasi Anders Zorn.

Anders Zorn (1860 – 1920) je bil slikar mednarodnega slovesa, ki je v drugi polovici svojega življenja moči usmeril predvsem v ohranjanje izumirajoče »ljudske kulture«. Njegova zavzemanja so prinašala sadove v vračanju plesne tradicije in v ohranjanju ljudske arhitekture, seveda pa se njegovo ime še danes omenja vsakič, ko je govor o švedskem glasbenem folk revivalu. Leta 1906 je Zorn v mestecu Gesunda (v »najbolj švedski« vseh pokrajin Švedske – Dalarni) organiziral prvo tekmovanje za takrat že precej redke ljudske godce. Dogodek je pomagal k povezovanju in promociji ljudi, ki jih je švedska ljudska glasba še premogla, iz letnih repeticij pa so se sčasoma oblikovale večkrat pomnožene spelmansteme (spelmanstämmor - švedski poletni folk festivalčki)[1] ter institucija Zornovih značk (ki je še danes najvišje priznanje, ki ga za svoje delo lahko prejme švedski folk glasbenik). Folk glasba je doživela renesanso – oziroma, tako je bila ustvarjena.

Svensk folkmusik

V švedski folk glasbi največkrat slišimo zvok violine (fiol), družbo pa ji delajo tudi instrumenti, kot so nyckelharpa (po prepričanju švedska specifika, srednjeveški križanec med godalom in glasbilom s tipkami), harmonika (dragspel), blokflavta (blockflöjt), klarinet, kitara … Včasih je kje moč zaslediti eksotiko, kakršna je sälgflöjt (flavta brez luknjic, pri kateri se tone ustvarja z obvladovanjem prekrivanja končne cevne odprtine), kakršen je npr. podolgovati veliki rog (lur), pa tudi švedske dude, v sodobnih folk revivalskih glasbenih sestavih pa med soigrajoče instrumente sodi vse, kar oddaja zvok – od električne bas kitare, do brazilskega berimbaua. Slednji instrumenti so dobrodošli kot popestritev (nimajo statusa švedske tradicije).

Poleg instrumentalne glasbe (ki je v glavnem plesna glasba), Švedi premorejo petje, ki se loči na pesmi (visor) in petje brez besedil. Slednje kdaj pa kdaj nadomesti instrumente pri plesu (imenujejo ga tralla), posebna vrsta brezbesedilnega petja pa izhaja iz zelo starega načina »klicanja živine« in se imenuje kulning, kar se sliši kot precej visoko in glasno prodiranje (ženskega) vokala.

Glasbene oblike, ki veljajo za tradicijo so: kulning, sotiš, valček, polka, mazurka, marš in seveda polska. Polska je najpogostejša glasbena oblika, ki jo označuje predvsem ¾-takt s poudarjeno prvo in tretjo dobo (za razliko od valčka, kjer je poudarjena le prva). Je nedorečenega izvora, velja za švedsko avtohtonost, a kot pove že njeno ime, zelo verjetno izhaja iz srečanj s poljsko kulturo v zgodovini. Dejstvo, da je danes najpogosteje igrana glasbena oblika (in hkrati ples), nikakor ne hodi v zelje izboru violine za vodilni folk instrument (kot se je zgodilo ob organiziranju Zornovega godčevskega tekmovanja leta 1906). Specifično lokovanje pri violini dobesedno ustvarja polsko.

Steme

Od Zornovega tekmovanja do danes se je področje folk druženja prav lepo razvilo: poleti se po deželi zvrsti nepregledno število godčevskih srečanj, ki v glavnem nimajo več tekmovalnega značaja (takšnega ima le še t.i. riksspelmansstämma, kjer se podeljujejo Zornove značke in se organizira enkrat letno), ljudje se jih udeležujejo pretežno zato, da srečajo sorodne folk dušice, z njimi muzicirajo, plešejo ali pa tudi samo poslušajo in opazujejo. Steme se nujno dogajajo na prostem, na podeželju, trajajo pa praviloma en dan (od popoldneva do naslednjega dopoldneva). Organizirajo jih lahko posamezniki, lahko pa tudi cele skupnosti mest ali pokrajin. Nekatere steme danes predstavljajo pomembnejši del turistične ponudbe krajev, spet druge pa se zavzemajo za zamejenost v lokalne kroge.

Poletna srečanja so s skrbjo za ljudsko glasbo okužila prav vse leto. Univerzitetni programi, ljudske šole (folkskolor), glasbene hiše (musikhus), tečaji, privatni »sessioni«, spelmanslagi (združenja glasbenikov, ki igrajo za ples) – veliko je načinov, s katerimi lahko ljudje skozi vse leto krepijo svojo folk pripadnost in prek katerih se iniciirajo novi člani. Večina teh dejavnosti se sicer konča, ko prisije sonce (čas sonca je za Švede čas bega v naravo), vendar težko pričakovani toplejši meseci vzpostavijo teren za spelmansteme, kar tok folk glasbe zaokroži in napolni z vedno novo zagonsko energijo.

Ker ima vsako leto drugo letino in se nekateri festivalčki zredijo, drugi upokojijo, tretji pa rodijo, za lažje razumevanje tega, kaj spelmanstema je, sledi skrajšan dnevnik po štirih festivalih, ki se jih je to poletje udeležila pišoča roka. Na steme se je odpravila prvič. A verjemite, ne tudi zadnjič …

Ransäter, od 10. do 12. junija 2005

Pot z avtobusom iz Stockholma. Na avtobusu moji znanci iz Skeppisa, stockholmske glasbene hiše, kjer sem v času bivanja na Švedskem preživljala svoje nedeljske večere. Najbližje mi sedijo: Rebecka – študentka medicine, Erik – računalničar, Ann – starejša vzgojiteljica in Petrus – vesoljski fizik. Tisto, kar nas druži, je ljubezen do folk glasbe in plesa, ki sta na Švedskem pač tesno povezana. Vsi imamo med prtljago svoje instrumente, švedski prijatelji pa v nahrbtnikih prenašajo tudi plesne čeveljce. Glede na to, da je instrumentalna glasba po večini glasba za ples, poskuša vsak glasbenik obvladovati tudi vrtenje po podu, ker si le tako lahko pridobi občutek za pravi groove. Pa stran od tega načela - ples pomeni druženje in fizični užitek. Ne enkrat sem v Skeppisu srečala človeka, ki je povedal, da mu plesanje predstavlja vrh najdražjih stvari. Prav vsi sopotniki na avtobusu se v Ransäter odpravljajo plesat, mnogi od teh pa, kot že rečeno, med prtljago tovorijo tudi instrument ali dva.

Prihod v Ransäter. Muzej na prostem. Lesene hiške in velike travne površine. Večina udeležencev festivala šotori zunaj festivalskega območja, a obiskovalci iz Stockholma imamo v najemu eno od hiš. Kakšen privilegij, nič čudnega, da prestolnica med ljudstvom ni preveč priljubljena. V kislem vremenu so lesene stene luksuz, instrumenti so spravljeni na suhem, hkrati pa je možno bukspel (igranje v grmovju, kakor imenujejo »sešnanje« na prostem) prenesti v notranjost. Kakšna bo stema, je vedno precej odvisno od vremena.

Kaže lepo. Na travi se zbirajo skupinice, ki muzicirajo, v hišah ljudje že plešejo. Ransäter je ena redkih, če ne edina tridnevna stema, torej je tu precej programa, ki ga večina stem nima. Poleg »sešnanja« in plesa se zvrstijo koncerti in učne ure; prvi dan je npr. na vrsti plesni tečaj za začetnike, kjer so predstavljeni osnovni koraki polske. Na lanskoletnem tovrstenem tečaju se je Petrus naučil plesati – po tridesetih letih neplesnega življenja!

Zunaj hiš se nahajajo liste, na katere se lahko napišejo glasbeniki, ki želijo igrati za ples. Nekatera mesta so že vnaprej zasedena, na njih pa so vpisana imena kot npr. Mats Berglund, Mats Edén, Kaisa Abrahamsson, skupina Svanevit in drugi znameniti naslovi švedske folk glasbe. Mene vodi pot v hišo, kjer igrajo MP3 in popolnoma sem presenečena nad virtuoznim, precej izvirnim in energetsko bombastičnim izvajanjem »ljudskih« in avtorskih skladb skupine, ki premore izrazito dobro medsebojno komunikacijo. Zaradi slednje se groove in presenečenja v glasbi nikoli ne končajo in ljudi, ki plešejo, nosi od veselja. Mlado trojico MP3 sestavljajo Nina Andenberg in Mia Gustavsson na violinah in Mattias Perez na kitari. Niso še hudo uveljavljeni, a če bi lahko o tem odločala jaz, bi zanje vedeli vsi.

Naslednji dan. Grem na popoldanski låtkurs (instrumentalno učno uro) k Matsu Edénu. Låtkurs je čista folk revivalska pogruntavščina učenja novih melodij brez notnih pomagal. Poteka tako, da glasbenik, ki predaja znanje, vižo najprej zaigra, potem pa jo po kosih osvajajo tudi učenci. Pri Matsu napredujemo hitro, saj uči tri kompozicije lažjega značaja, tako da ostane dovolj časa tudi za obdelovanje okraskov. Ta, na Švedskem izredno znani Zornov nagrajenec (poznamo ga tudi že mi, ki smo se lani udeležili njegovega solističnega koncerta na ljubljanski Filozofski fakulteti), igra na violino in ustvarja temu primerne trilčkaste okraske. Flavtistka na tečaju ima z njimi precej težav – temperiran instrument, kot je flavta, pač ne premore četrttonov. Mats zna z njimi ustvariti precej vražje razpoloženje, kar nam dvajsetim na uri nekako ne uspe.

Proti večeru se v največji od hiš zvrstijo koncerti skupin Triakel, Väsen (znanki ljubljanske Druge godbe in blejskega Okarina folk festivala)in Harv. Lesenjača je nabito polna in celo zunaj vhodov je zrak težak od drenjanja. Tudi jaz se silim v notranjost, ker gre za Väsen, katerih glasba me je pred letom dni navdušila za švedski folk. Skupino, staro dobrih 15 let sestavljajo Olov Johansson – nyckelharpa (tudi Zornov nagrajenec v svojem instrumentu), Mikael Marin – viola in Roger Tallroth – kitara. So že stari mački na področju folk glasbe, v petnajstih letih jim je uspelo posneti enajst plošč, poleg tega pa so s svojo glasbo uspeli pritegniti veliko število novih poslušalcev. Nisem edina, ki se v lesenki drenja zaradi njih … Ko stopijo na oder, poslušalstvo ponori. V nasprotju z zelo intimnim Triaklom (akustično skupino sestavljajo glasbeniki iz dveh sicer dobro elektrificiranih revivalskih skupin: Hoven Droven in Garmarna V nasprotju z zelo intimnim Triaklom (akustično skupino sestavljajo glasbeniki iz dveh sicer dobro elektrificiranih revivalskih skupin: Hoven Droven in Garmarna – ki sta tudi že nastopili na slovenskih odrih), zahtevajo Väsen od poslušalcev precej več telesne aktivnosti.) zahtevajo Väsen od poslušalcev precej več telesne aktivnosti.

Čeprav ni prostora, nekateri drzneži izrabijo možnosti vertikalnega gibalnega udejstvovanja, ki uničuje vidnost. In ko se na vrsti pojavijo z bobni podloženi Harv, evforija samo še naraste. Meni se po preživetju bučnega koncertnega konca neizmerno prileže sok na samotnejši strani festivalskega območja. Kjer nekdo muzicira. Ko se s Petrusom odpraviva mimo, prepoznava Kaiso Abrahamsson. Kakšne glasbene lepote se skrivajo po kotih spelmansteme!

Zadnji dan se zaradi preplesane noči ne udeležim koncerta v bližnji cerkvi. Okoli poldneva se mora naša hiška izprazniti in z avtobusom se odpravimo proti Stockholmu. Nekateri Skeppisovci na poti izvlečejo violine in glasba gre dalje … Saj ne bo dolgo, pa se spet vidimo na stemi!

Bingsjö, 6. julija 2005

Končno se pricijazimo v kamp: Thomas, Stefan, Petrus in jaz. Postavimo šotore poleg dveh prikolic, ki prešerno čardašujeta, in se odpravimo h glavnemu plesnemu šotoru. Na travniku je že ogromno ljudi. Bingsjö velja za največjo stemo na Švedskem in kot pravijo statistike, naj bi se je vsako leto udeležilo okoli 10.000 ljudi. V takšni masi naj bi bilo sicer težko srečati znani obraz, a srečamo Erika, ki se je pripeljal že prejšnji dan, z Rebecko in njeno sestro med piknikarji zaigramo nekaj polsk, Ann pa opazim v spelmanslagu, ki pravkar igra za ples. Kljub temu, da je folk scena na Švedskem res dobro organizirana in precej velika, to še ne pomeni, da folk poslušata tudi vsaka Lasse in Elna. Še zdaleč ne gre za množično kulturo. Krog vpletenih se precej hitro zaključi in včasih pomislim na to, kako večina Švedov niti ne ve, da imajo v kulturi biserček, ki tako strastno kipi od življenja.

Na plesiščih kraljujejo spelmanslagi. Sandviken, Täby, Falun, Rättvik, Stockholm – veliko mest in vasi sodeluje s svojim muzikantskim združenjem. Študentski spelmanslag iz Uppsale ustvari takšno žurko, da se plesišče prenapolni in se rajši umaknem. Prav neverjetno, kako se Švedi radi tiščijo! Morda je čar v tem, da moraš biti precej spreten plesalec, če se hočeš izogniti trčenjem. Se pa med plesom prav gotovo ustvari občutek skupinske povezanosti in tudi moški in ženske lahko prosto pristopajo drug k drugemu.

V manjši hiši plesalcem igrata Buffalo in Lilian – znanca iz Skeppisa, kajpada. Buffalo, ki se v Stockholmu preživlja s poučevanjem folk violine, ima zasluge za to, da danes violino igrata tudi Thomas in Petrus. Še posebno Thomas je primer, ki bi si ga pri nas pač težje zamislili (medtem ko na Švedskem ni nič posebnega), namreč: pri svojih 37 letih se je odločil, da želi začeti igrati na violino in danes, ko je star 40, prav dobro obvlada glasbilo. Nikoli ni prepozno, bi se lahko glasila misel, ki preveva švedsko folk gibanje, ki pa seveda ni lastna samo temu in po mojih opažanjih le odraža splošnejše kulturno prepričanje, ki se prav dobro zrcali tudi v izredno odprtem izobraževalnem sistemu.

Dolga pot v Bingsjö me je toliko izčrpala, da se okoli ene ure ponoči odpravim spat. Vem, da bo večina plesala vsaj do šestih ali sedmih. Ja, naslednjič pridem tudi jaz dan prej.

Östbjörka, 7. julija 2005

Marsikdo, ki se odpravi na stemo v Bingsjö, ne izpusti Östbjörke in Bode, ki ji sledita in ki se tako kot »stema velikanka« nahajata v pokrajini Dalarna. Ker Boda premore manjši kamp, Östbjörka pa ne, šotore zaparkiramo v prvi in se z avtom odpravimo v drugo vas.

Že prej sem veliko slišala o tem, a znova ugotovim, da je Östbjörka majhna. Dve plesišči (od tega eno predstavlja soba v hiši) in nekaj zelenice. Domačini so precej opaznejša skupina nekaj stoglavega ljudstva. A program je raznolik in bogat: glasbeniki, ki zasedajo mesta na listah, so tako domači (Östbjörka slovi kot znana glasbena vas), kot gostje od drugod. In kljub temu, da igrajo za ples, jih veliko ljudi rajši posluša. Nastopajo npr. pevke Emma Härdelin (vodilni vokal Garmarne in Triakla), Johanna Karlsson in Elina Nordvall-Meijer, nadaljevalka domačega godčevstva Lisa Rydberg, Ole Olssons Oldtime Orchestra iz ZDA in seveda Kaisa Abrahamsson v sozvočju s Karin Hjelm in Hanno Tibell (prav tako priznanima violinistkama). Na plesišču v hiši bi moral igrati Mats Berglund, vendar je njegovo ime prečrtano in popravljeno z drugim: Leif-Inge Schjøldberg. Norvežan? S Petrusom in Thomasom moramo preveriti, kdo je ta, ki zmore nadomestiti värmlandskega Matsa – in ob nastopu obsedimo na svojih stolih. Ko se kasneje pogovarjamo, sicer debatiramo, kaj vse bi lahko bilo odločilno za Leifov fantastični žametni zvok (morda Leif sam, morda violina, morda izredno dobro ozvočenje, morda soba, ki je ponudila nekaj občutij intime), a sklepčni smo v mnenju, da smo bili priče res odličnemu glasbenemu dejanju. Še po vandranju po stemi, plesanju in ob vrnitvi v Bodo, nam norveški virtuoz ne gre iz glave.

Boda, 8. julija 2005

Ponovno nekaj lesenih muzejskih hiš in zvočna kakofonija na prostem. V plesni hiši igra spelmanslag iz Bode, na manjšem plesišču odprtega tipa igrajo komornejše zasedbe in posamezniki, ki se javljajo sproti. Vmes je ogromno muzicirajočih skupin in veliko pozornosti vzbujata bluegrassovskain danska godčevska skupina. S Petrusom srečava Kalleja in s težavo najdemo nekaj kvadratnih metrov, kjer se lahko umestimo in začnemo z igranjem. Petrus izvira s severa Švedske, kjer je Kalle nekoč delal. Tako vsakič, ko se srečata, z instrumenti »obujata spomine«, čeprav med igranjem drug drugega severne viže bolj učita, kot se »spominjata«. Folk glasba po pravilu pač prenaša identitete krajev – tudi zato, ker je bila v 19. stoletju ustvarjena za takšno. In tudi zaradi institucije Zornovih značk (ki nagrajuje glasbenike, ki ohranjajo vez s tradicijo okolja) se tipike posameznih pokrajin ohranjajo skozi generacije in ljudem, ki na Švedskem resnično veliko potujejo, preigravanje določenih viž približuje oddaljene kraje. Ni čudno, da se ljudska glasba igra predvsem v mestih in v vaseh, ki so v procesu folk revivala prejele razpoznavne in cenjene glasbene podobe (identitete). Sever po slednjem ni prehudo zaslovel in tako je njihova ljudska glasba, ki zveni prav tako, kot bi lahko zvenela vsaka durovsko poskočna glasba avstro–ogrskega porekla, v veselje predvsem diaspori, ki se zbira na stemah. Npr. Petrusu in Kalleju, pa dvema mladima nyckelharpistkama, ki se pridružita.

Tudi jaz igram z njimi. Igramo, kar se kdo spomni, in če komu melodija ni poznana, posluša in poskuša ujeti, kolikor se le da. Okolje se precej shladi in komarji začnejo napadati, da moj lok zaide v mahanje po zraku večkrat, kot na strunsko pot. Nič, pospravim instrument, še malo zaokrožim po stemi, kjer se mi nič od dogajanja ne zdi več pretresljivo, in se odpravim v kamp. Bodo so mi mnogi priporočili kot eno najlepših in »najtradicionalnejših« stem, a sama v njej nisem doživela posebne magije. Bo že držalo, da so festivali živa stvar in so vsako leto drugačni. Še dobro, saj bi se jih lahko sicer ljudje najbrž hitro najedli.

Post stemum

To so bile torej moje steme. Ko sem že v Sloveniji, prejmem Petrusovo e-pošto , v kateri mi poroča, kako je izzvenela stema v Sikeu, majhni vasici na visokem severu Švedske. Dogodekje organiziral Petrusov oče, prvič. In prišlo je pet glasbenikov (od teh štirje člani severne folk revivalske skupine iz osemdesetih – Burträskar'a) in prišla sta seveda Petrus in njegov oče. Plesal ni nihče, tudi opazovalcev je bilo bolj malo, so se pa udeleženci dodobra naigrali in nakofetkali (kar je tudi eden od pomembnih aspektov švedske steme), torej, Spelmanstema Sikå 2005 je po pisanju sodeč uspela!

Steme so lahko kaj različnega značaja, vendar tisto, kar jih združuje, je ljubezen do folk glasbe in nastanek face-to-face skupnosti, ki se ob izvajanju te glasbe oblikujejo. Ljudje sami proizvedejo, kar uživajo. In tudi tisti, ki ne »proizvajajo«, so povabljeni zraven. Precej kapitalizmu alternativna logika? Potrebno je vedeti, da se je folk revival rodil s kapitalizmom. Da je bilo v njegovih krogih vedno dovolj prostora za alternativo temu vodilnemu družbenemu sistemu. In da danes ni nič drugače. Morda sodobno folk gibanje nima takšnih izrazito levičarskih političnih konotacij, kot ga je imelo v sedemdesetih in osemdesetih letih, vendar svojo alternativno funkcijo še vedno opravlja. Po prepričanju nekaterih se zadnja leta širi in toliko folk glasbenikov, kot je danes na Švedskem, v zgodovini sploh še ni bilo. Potreba po tržno neobremenjenih odnosih narašča sorazmerno z vladavino trga. Pa ne samo v folk krogih … Živeti čim manj kapitalistično je cilj tudi Petrusove sestre Fride, ki se pravkar prebija med švedske pop zvezde in poje v angleščini.

Zala Pezdir

Opomba:

1 Švedsko besedo spelmanstämma lahko prevajamo v »godčevsko srečanje«. Nedoločna oblika besede v ednini je: en spelmanstämma; določna oblika: spelmanstämman; nedoločna oblika besede v množini je: spelmanstämmor; določna oblika pa: spelmanstämmorna. Pri slovenjenju (ki je potrebno zaradi pogoste rabe v besedilu , torej sklanjanja in štetja) iz švedske spelmanstämma nastane spelmanstema (oz. kar stema).