Jocelyn Pook

Med filmom in odrom

Jocelyn Pook je zanimiva glasbenica skladateljica in ima svoj ansambel, s katerim potuje po različnih glasbenih centrih po svetu in izvaja skoraj izključno samo svojo glasbo. Njen zadnji album z naslovom Untold Things je postal popularen še preden ga je postavila na koncertne odre, saj predstavlja zanimivo kombinacijo sodobne kompozicije in njenega glasbenega znanja.

Igra namreč violo. Je poln odlične glasbe, tako po kompozicijski kot tudi po izvedbeni plati. Prav tako pa sta njena glasbeno-gledališka projekta Speaking in Tunes ter Portraits in Absentia sestavni del glasbenega programa, ki ga Jocelyn Pook s svojim ansamblom predstavlja na mnogih turnejah. Da o njeni filmski glasbi niti ne govorimo.

Je torej tudi skladateljica, ki piše z enako lahkoto partiture za koncerte kot za film, gledališke ali pa plesne predstave. Klasično glasbeno izobrazbo si je izklesala na violi (diplomirala leta 1983), kar jo postavlja v svet kompozicije kot umetnico linearnih, horizontalnih glasbenih dogodkov. In če prisluhnemo natančneje njenim partituram, lahko izluščimo izredne finese, ki se jim kot skladateljica posveča. Z natančnim poslušanjem lahko zaznamo subtilno izpeljane melodične linije, ki se lovijo in spajajo v sozvočja. Vse njene skladbe preveva nekakšen pridih renesanse, klasike in imajo hkrati sodobni pulz. Slednje omenjamo prav zato, ker je dandanes vse bolj prisoten preplet glasbene preteklosti z novejšimi, jazz, etno in pop glasbenimi izrazi. Sicer pa Jocelyn Pook ustvarja tudi v družbi zanimivih glasbenih imen: Laurie Anderson, Ryuichija Sakamota, Natache Atlas, Petra Gabriela in seveda ansamblov The Communards in Massive Attack.

Kot skladateljica se je do sedaj podpisala pod dvanajst filmskih partitur. Nekatere filme, kjer je sodelovala, smo lahko videli tudi pri nas. Leta 1999 je naredila partituro za razvpiti film Eyes Wide Shut (Široko zaprte oči). To je bil zadnji film, ki ga je ustvaril režiser Stanley Kubrick, v njem pa sta igrala tedaj še uradno poročeni par Tom Cruise in Nicole Kidman. Za glasbo v tem filmu je bila nominirana za Zlati globus in prejela nagrado združenja filmskih komponistov ASCAP ter nagrado filmskih kritikov iz Čikaga. Dve leti kasneje (2001) je naredila glasbo za filma Time Out / L'emploi du temps (režija Laurent Cantet) in How I Killed My Father / Comment j'ai tué mon père (Kako sem ubil svojega očeta), ki ga je režirala subtilna francoska umetnica Anne Fontaine. Film smo lahko videli v preteklem letu tudi pri nas (Kinodvor). Za tem smo (dobri dve minuti) slišali njeno glasbo še leta 2002 v filmu Gangs of New York (Tolpe New Yorka) , ki ga je režiral legendarni Martin Scorsese. Celotno filmsko glasbo je sicer naredil Howard Shore, Jocelyn pa je prispevala skladbo Dionysus (iz albuma Untold Things). Istega leta je naredila še glasbo za del filma Ten Minutes Older: The Cello (Deset minut starejši: čelo). Njena najnovejša filmska partitura je glasba za film The Merchant of Venice (Beneški trgovec, režija Michael Redford), v katerem igrajo velika filmska imena, kot so Al Pacino, Jeremy Irons, Joseph Fiennes in Lynn Collins. Za slednjega lahko samo upamo, da ga bomo videli tudi pri nas.

Filmov Široko zaprte oči in Kako sem ubil svojega očeta si sploh ne moremo predstavljati brez njene glasbe. Zvočni minimalizem, ki ga uvaja v filma, je nosilni element melodične strukture obeh partitur, saj ob njem postajajo filmske podobe večplastni liki, enako realni, kot filmski. V prvem projektu komunicira s Kubrickovimi filmskimi pogledi kamere, ki so na trenutke prav vsiljivi in na meji voyeurizma (tudi zaradi same vsebine filma), medtem ko v drami režiserke Anne Fontaine izrazi rezilo spomina in izpostavi večno gugalnico odnosa sin -oče. Kot očitno dobra poznavalka starih mojstrov se nikoli ne pusti zapeljati preprosti všečnosti glasbene miline popularnega pop romantizma, temveč izpostavi glasbeni inštrument ter na njegovem tonu zgradi melodično strukturo lastne zgodbe.

Njena filmska glasba je element same podobe filma, s katerim sooblikuje razmerja med glavnimi liki. V obeh filmih gre za razmerja, za soočenja ljudi, katerih odnosi so nadvse polivalentni: bodisi skrajno erotizirani in/ali ojdipski. In napolnjeni z vsemi podtoni. Z glasbo ne moralizira ali psihologizira zapletenosti teh medčloveških stanj, temveč se odmakne in pogleda nekako s strani. Ojača pomen različnih nians samega dogodka, postane slušni fotoobjektiv ter tako poveča, približa in omogoči natančnejši odnos do zvočne umetnije, ki je ujeta v magičnost filma. Njene filmske partiture so, kot bi rekel veliki Gaston Bachelard, pravi miselni eksperimenti, ki prebijejo vse epistemološke ovire, ki jih je postavilo imaginarno.

Jocelyn Pook je glasbenica, katere delo (tako ustvarjalno kot poustvarjalno) opredeljuje njena vednost, njeno poznavanje glasbe, ki zanjo in za poslušalce tvori horizont zvočne Realnosti, horizont umetniške artikulacije, ki sega preko splošnega navdušenja. To navdušenje je največkrat infantilno občudovanje glasbeno-zvočne atrakcije, spektakla in modne popularnosti. Z dobro glasbo (in zaradi nje) je namreč možna deklarativna zavrnitev stereotipne drže, ki jo mnogi propagirajo in po kateri naj bi bila všečnost glasbe in njena vseprisotnost pogoj uspešnosti, množičnosti in razumljivosti. Vse našteto pa je (naj bi bilo) merilo kvalitete. A z dobro glasbo zagotovo ni tako. Argumentacijo za to, da lahko pri Jocelyn Pook govorimo o dobri glasbi, je mogoče izpeljati še z nekega drugega konca. Z instanco nekakšnega naivnega opazovalca lahko v samo glasbeno teorijo vpeljemo neko novo kvaliteto. Klasični glasbeni poslušalec in naš naivni opazovalec se namreč stakneta le v eni točki, medtem ko se v vseh ostalih razhajata. Skupna točka jima je le poslušanje glasbe. Klasični poslušalec glasbe je v vseh primerih ujet v Realno, je ne-virtualen, saj predstavlja nenehno in par excellence psihično instanco do same glasbe (o njej ima mnenje, jo ocenjuje, razpravlja, tolmači ...), medtem ko je naivni opazovalec popolnoma odprt, saj razpolaga z najbolj intimnimi željami in mislimi subjekta, je torej virtualen in mu zato še tako skrita subjektova intenca ne more uiti. Lahko bi ga imenovali tudi Nevidni tretji, a to je morda tisto, o čemer bi bilo zanimivo Jocelyn Pook povprašati osebno.

Mitja Reichenberg